Po tridesetih letih se je slovenska država znašla v nekakšni mišnici. Tokrat brez krivde tujcev ali zunanjega sovražnika. Družbene napetosti so zaradi epidemije virusa SARS-Cov-2 sprožile verižno reakcijo, v kateri na površje niso prišle le človeške vrline, pač pa predvsem in na žalost tisto najslabše, kar ljudje premorejo. In ker slovenska družba že tradicionalno ne premore močne liberalne sredine, ki bi stabilizirala politični prostor, so do izraza prišli radikalci z obeh skrajnih polov. Ob pasivnosti večine državljanov so daleč preveč pozornosti dobili ljudje, ki bi se v normalnih razmerah pojavili v kategoriji posebnežev, tokrat pa so s svojimi teorijami zarote in zanikanjem empirično dokazljivih dejstev prestrašili dovolj Slovencev, da smo se znašli med evropskimi državami z najnižjo precepljenostjo prebivalstva in z notoričnim neupoštevanjem ukrepov za zajezitev pandemije. Norčevanje iz "Balkancev" se je vsaj tokrat izkazalo kot samouresničujoča se prerokba, kajti ta trenutek so Slovenci glede na mentaliteto, ko gre za cepljenje in spoštovanje predpisanih ukrepov, največji Balkanci.

Ni težko poiskati razlogov za to. Po lanski "marčevskih idah" Marjana Šarca, ki je tik pred izbruhom epidemije kapituliral in oblast prepustil Janezu Janši, se politična polarizacija niti za trenutek ni umirila. Če virus primerjamo z vojno, nam postane bolj razumljivo, kaj se je dogajalo na tem prostoru skoraj natanko 80 let prej. Zakaj so Slovenci tudi takrat v "krizo vseh kriz", kar je svetovna vojna brez dvoma bila, stopili tako razklani, sovražno nastrojeni drug do drugega. Vojno je tokrat zamenjala pandemija, razmere so že poldrugo leto podobne vojnim, vzorec izpred osmih desetletij pa je šokantno - podoben. Oblast za vsako ceno, ne boj, mesarsko klanje, uporaba vseh sredstev za uničenje nasprotnika, ki je dejansko sovražnik ... V razmerah, ki nas pestijo od marca 2020, bi od tistih, ki so tako ali drugače odgovorni za upravljanje z državo - in tu ima svoj del odgovornosti tudi opozicija, brez skrbi - pričakovali, da ravnajo v korist ljudi in države. Marsikje v Evropi so v tem času padale vlade, sestavljale so se nove koalicije, nekje so imeli celo volitve, vendar se nikjer niso pogreznili v takšen labirint krize, v kakršnem smo zdaj pri nas.

Levica je histerična, ker ni na oblasti. Desnica je estatična, ker ponovno vlada in skrbi za "svoje". Na obeh straneh so se razbohotili skrajneži, ki bi bodisi odpravili vse omejitve, ker je virus bržkone izmišljen in služi kapitalskim interesom farmacevtskih multinacionalk (Big Pharma), bodisi bi povsem zaprli državo in po možnosti še vse tiste, ki so proti ukrepom ... Vmes je razmeroma velik prostor, vendar sameva prazen, saj je večina ljudi, tudi in predvsem tisti, ki bi bili lahko glas razuma, obupala. Nekateri so se umaknili v notranjo emigracijo, drugi smo šli v tujino.

Toda vedno je čas za kompromis, za premirje. Za dialog. Kajti ko so družbene napetosti že tako eskalirale, da mora policija uporabiti vodni top in solzilec, da vzpostavi red na ulicah, je jasno, da ima nasilje svoje ozadje, svoje botre, ki na ta način preizkušajo "trdnost" oblasti in preverjajo, do kam lahko gredo. Problem je, da gredo lahko vedno dlje, saj je družbena tolaranca nasilja, goljufij in drugih zlorab vsak dan večja. Zdi se, da polovica Slovencev ne bi imela posebnih moralnih zadržkov kupiti ponarejeno potrdilo o cepljenju ali kak drug dokument, s katerimi bi izigrali sistem. Če je nacionalna mentaliteta v tako kratkem času zrsnila tako nizko, se velja vprašati, kaj se je zgodilo, da je do tega prišlo, in kdo je poglavitni krivec za to. Če vsaj za hip pustimo ob strani medije in interese njihovih lastnikov, potem je zagotovo osrednji krivec za tako šokantno erozijo morale in etike politična elita.

Vse se je začelo - ali bolje zapletlo lanske spomladi, ko je nesposobni Šarec izdal interese levice in oblast potisnil v roke Janši. Odprlo se je novo poglavje v državljanski vojni na Slovenskem. Za trenutek je celo kazalo, da bo skozi grozeče temne oblake posijalo sonce, vendar je bil to le kratek preblisk, medtem ko je zgodovinska priložnost ušla. Najlažje je to silno polarizacijo, ki narašča vse od odstopa Šarčeve vlade, razložiti z ekonomskim ozadjem: levica je v neustavljivem pohlepu po denarju in oblasti vehementno zavrnila Janševo povabilo v vlado. Stranka Levica ga je povsem iskreno zavrnila, ker je dejansko nepredstavljivo, da bi sodelovala v desni vladi (pravzaprav je nepredstavljivo, da bi sodelovala v kakršni koli vladi). Med ostalimi strankami, ki so kasneje sestavile hojladri-hojladro koalicijo - in to z največjim luzerjem in človekom, ki je levico spravil z oblasti (!), je bilo nekoliko drugače. Jasno, Šarčeva stranka je zavrnila sodelovanje v Janševi vladi že iz načelnih razlogov. Precej manj odločnosti za "njet" pa je bilo sprva pri socialnih demokratih in Bratuškovi, kjer so bili vedno bolj dovzetni za "posel". Dejan Židan in Matjaž Han sta najprej zagovarjala stališče, da bi bil vstop v vlado koristen, ker imeli tako "Janšo pod kontrolo", vendar sta si kasneje premislila, manda zaradi strahu, da njihovo volilno telo takšne poteze ne bi odobravalo. Strankin skriti patriarh Janez Kocijančič je bil že preveč bolan, da bi se lahko aktiviral in vodstvo stranke prepričal, da se priložnost za takšno zgodovinsko potezo, rdeče-črno koalicijo, najbrž zlepa ne bo več ponudila.

In se dejansko ne bo. Po Židanovem "odstrelu" se je tudi SD radikalizirala, nova predsednica Tanja Fajon pa je v strahu pred konkurenčno Levico tako spremenila svojo retoriko, da je niti prijatelji niso več spoznali. Ostale stranke, ki danes sestavljajo hojladri-hojladro koalicijo, niso "material", iz katerega bi bilo možno ustvarjati zgodbo o zgodovinskem kompromisu. Stranki, ki se imenujeta po svojem klovnovskem predsedniku in malomeščansko naduti predsednici, nista in nikoli ne bosta omembe vredna politična faktorja v državi.

***

V družbenem okolju, kjer politična elita niti v najtežjih, najbolj usodnih trenutkih ni zmožna stopiti skupaj, se hitro odprejo vrata v anarhijo, nasilje in vsesplošno zmedo, ko niso več jasna niti osnovna dejstva. Zaradi obnašanja dela politične elite, ki lansko pomlad ni pristal na kompromis, že več kot eno leto plačujemo višjo ceno zaradi epidemije virusa SARS-Cov-2 od drugih, primerljivih držav. Tisto, kar je najbolj tragično, pa je dejstvo, da nikoli ne bo nihče odgovarjal za smrtonosni epilog, ki lahko preseže celo številko 10.000. Za primerjavo, to bi pomenilo več kot 400.000 mrtvih Nemcev in okoli 7,5 milijona mrtvih Kitajcev.

Številke so v Sloveniji postale relativne, zato ne slišimo nobenega posebnega vznemirjenja okoli tega, da se nam bliža bergamski scenarij. Celo to, da je spopad z epidemijo odsev stopnje naše razvitosti, predvsem pa moralnega razvoja, je v tem bučanju ulice težko slišati. Kajti spopadanje z virusom v Sloveniji, kjer se del populcije ponaša z butalskimi geni, ni več epidemiološko vprašanje, ampak je izgovor in celo motiv za brutalni politični obračun z vladajočo strukturo. Vse to pa je rezultat nezmožnosti preseganja delitev v najtežjih razmerah. Zgodovina bo morala biti neprizanesljiva do ljudi, ki so spomladi 2021 zapravili zgodovinsko priložnost za kompromis.