"Vsem, ki danes, skoraj osemdeset let po tistih dogodkih pametujejo o njih, bi svetoval, naj gredo vase in razmislijo, kako bi se oni odzvali, če bi bili leta 1941 stari 25 let", v uvodu v avtobiografijo opisuje slavni Slovenec Božo Dimnik in pristavi, da še danes čuti osramočenost, ko se spomni, kako so se po Karlovškem mostu, pod katerim je lovil ribe, petelinili (italijanski) okupatorji. V vsakem Slovencu bi se moral vzbuditi odpor do okupatorja in večina mladih moških je ravno zato odšla v partizane. Čeprav sploh niso bili komunisti. Njegov stari oče je komuniste imenoval delomrzneži in v knjigi Dimnik brez dlake na jeziku opiše, kako je k njegovemu staremu ateju po meso v mesnico hodil tudi Ivan Maček - Matija, a mu ga stari oče ni hotel dati, zato je nekje tam zadaj ribe kradel.

Knjiga, ki jo toplo priporočam v branje, je polna vsem dobro znanih imen, domačih in tujih, gospodarstvenih in političnih. O nekaterih piše lepše, o drugih pa malo manj, kar daje občutek, da je knjiga iskrena, polna anekdot. Konec koncev, zakaj pa ne bi bila? Kaj pa Božo Dimnik lahko izgubi, če opiše čisto vse, kar se mu je v življenju zgodilo? Nič.

V knjigi si Dimnik želi, da bi se Slovenci poenotili in branje njegovih razgibanih zapisov nam pri tem prav zares lahko pomaga. Dimnik si želi, da bi knjiga poenotila ljudi v razmišljanju, da Slovenija takšna kot je sedaj, razdeljena, ne koristi nikomur. On je optimist. Če nam je uspelo nastati, nam lahko uspe tudi obstati. 

Knjiga je sicer polna njegovih gibkih dogodivščin s potovanj z vsega sveta in seveda ribarjenja. Kot piše, je do šestdesetega leta več časa preživel v vodi kot na suhem. Bistro in doživeto čtivo spremljajo tudi fotografije, na katerih pa so skoraj obvezno pokojne ribe - ali kakšna druga mrtva žival -, kar (me) fascinira precej manj kot samo branje. Dotične fotografije so v knjigi odveč, toda avtor je ribič od glave do pet, skoraj vsi njegovi prijatelji so (bili) ribiči, pa je to hotel tudi pokazati. 

V znamenju ribe je polna tudi njegovih dogodivščin z ženskami, saj Božo Dimnik, odkar vem zanj, slovi kot veliki šarmer. Piše o Majdi, ki nikoli ni bila z ničemer zadovoljna, pa tudi o partyjih v tujini, kjer ga je kakšna željna gospodična zvlekla v hotelsko sobo in je bilo krasno, dokler ni izvedel, da je gospodična pravzaprav gospa in da njen mož razbija zunaj …

V knjigi Dimnik brez nerodnosti opisuje odnos z ženama, spet odkrito in brez dlake na jeziku, kako je preko psihiatra Saše Guzelja spoznal svojo prvo ženo Drago, ki je bila miss Portoroža in je kasneje postala mati njegove hčerke Diane, čeprav njunemu zakonu sprva ni kazalo dobro. O prvi ženi Dragi piše vse najlepše, še posebej o materinskem delu, ki ga je opravila, ker je bil sam zaradi poslovnih potovanj pogosto odsoten.

Še posebej zabavno branje pa je tisto, kako ga je druga žena Tanja dobesedno zvlekla na Mavricij - kamor je že prej redno zahajal in to še vedno počne -, ga poročila (da, ona njega!), kmalu pa zbezljala z drugim. Na tem mestu se ne bom spuščala v podrobnosti, ker ne želim, da bi bil kdo užaljen, a branje je sočno in čustveno intimno. Iz opisanega se da med vrsticami razbrati, da Dimnik tiste ločitve morda še vedno ni dokončno prebolel. Sam je priznal, da se nikoli več ni poročil.

Življenje Boža Dimnika se bere kot sanjsko življenje vsakega tipa. On se je, kamorkoli se je obrnil - in še danes je tako -, znašel kot riba v vodi. Čeprav je sedaj že bolj stari maček v podobi vitalnega gospoda poznih let. Pred katerim pa je, v to sem globoko prepričana, še veliko dogodivščin. 

Ob zaključku knjige sam priznava, da je inteligenten človek tisti, ki deluje po misli Sokrata: "Vem, da nič ne vem." 

Čeprav se knjiga, za katero Dimnik na koncu bralce sprašuje, če mislimo, da jo je z veseljem začel pisati, na začetku bere optimistično, se zaključi s klavrnim spoznanjem, da slovensko politiko in družbo obvladujejo nekompetentni ljudje, ki so polni sami sebe in prepričani v lastni prav, inteligence pa ne premorejo.

Dandanes je težko najti osebo, ki bi jo vzeli s sabo na ribolov, kajne gospod Dimnik?