Še dobro, da je okrog mene cela vrsta neprebranih knjig. Po logiki slučaja jih jemljem v roke. Na prvi od njih preberem na hrbtni strani: Vsaka predstavitev umetnosti XX. stoletja je zahvala umetnikom za njihove ustvarjalne podvige. Še posebej zato, ker je umetnost tistega časa nastajala v zelo težkih družbenih in političnih razmerah. Na drugi knjigi je napis: Tragično svetlikanje naših planetov v kozmičnem prostoru. Na tretji hrbtni strani: Zbirka Kristali 3, Leonid Šejka: Mesto - smetišče - grad / 2. del. Na naslovnici se napis ponovi z mutacijo / 1.del. Knjigo s tem naslovom sem pred leti nekje na potovanjih založil, pred kratkim pa sem jo ponovno dobil v dar. Tako je po spletu okoliščin postala vsebina današnjega komentarja.

Mesto - smetišče - grad!

Smetišče je pomembno zato, da vzpostavi mentalno-kreativno situacijo, ta pa nam omogoča: Proglašanje! Kot arhitekt je Leonid Šejka (1932–1970), v Beogradu rojeni sin ukrajinskega geodeta in matere Grkinje z dekliškim priimkom Zisiadis, večino svojega življenja uprizarjal zgornji pogled na mesto in na njegovo smetišče. Metodološko je klasificiral najdene predmete na mestnih smetiščih. Ne dolgo tega so predmeti še imeli funkcije, ki so jih na poti na smetišče izgubili. Obredno jih je opremljal in urejal, v gradu pa razstavljal. Predmetom je z umetniškim proglašanjem in gestikuliranjem preuredil smisel (reizem). Z ekstremom se je želel izogniti egocentričnosti, predvsem pa se je želel duhovno osredotočiti. In to prek ideje mesta in njegovega smetišča! Ta pozicija ni bila tako redka v prvi polovici XX. stoletja. Spomnite se na Kosovela - gnoj je zlato, na Duchampa in njegovo stojalo za sušenje steklenic, Picassa in njegovih bikovih rogov oziroma krmila kolesa, najdenega na smetišču. A pri Šejki je bilo vse to drugače.

Prvi del

Mladi arhitekt je začel zelo zgodaj s procesom razgradnje modernističnega mesta, zapeljevala ga je ideja - ekumenopolisa. Če lahko združiš predmete s smetišča v "veliko delo", lahko tudi religije združiš v "veličastno resnico". Procesi proglašanja in čiščenja (vice) so se v njem začeli odvijati že leta 1955. Šejka je predmete sistematično in analitično postavljal v različne vizualne pozicije: registriral jih je in klasificiral. Umeščal jih je v obsežno mrežo, postavljeno na monokromo ozadje. Odbrano predmetnost s smetišča je plastil z logiko urbanističnih presekov. S pomočjo arhitekture je gradil idejo prehajanja iz mesta na smetišča in iz njega vstop v trdnjavo. Prek pekla v vice in končno v raj. Na noben način se ni želel izključiti iz resničnosti, kot so to storili modernistični abstrakcionisti ali avantgardistični suprematisti. Šejkino delo lahko danes razložimo z besedno zvezo: refunkcionalizacija oblik. 

Njegova zadnja razstava, ki se je odvila le nekaj mesecev pred smrtjo, je trajala le tri ure. Vsakega od obiskovalcev je poprosil, naj prinese na dogodek predmet in ga sam umesti v razstavo. V treh urah je mesto dobilo sredi gradu (galerije) svoje vizualno skladišče. Razstavo - stanja stvari prek stanja ljudi!

Nenehno je sledil ideji integralne slike. Na podoben način kot je Šejkin prijatelj Danilo Kiš v literarturi opravil operacijo - začetek konca modernizma -, je Šejka z integralistično operacijo želel vzpostaviti pogoje za - veliko sintezo - v smeri renesansa / modernizem. Menil je, da je prišel čas zanjo. A v resnici se bo ta čas razprl šele s pojavom medmrežja, integralnih strojev oziroma aparatov XXI. stoletja. Neodvisno od Šejkinih neo-dadaističnih postopkov, fluxov in konceptualizma je v njegovih ključnih umetninah še vedno bil prisoten pigment. Šele monumentalni pixel nam bo razprl možnost za veliko integracijo. Mogoče celo za veliko sintezo!

Mihajlo Mihajlov (1934-2010): edini politični zapornik v SFRJ, ki mu je Titov režim preklical potni list.

Šejka je bil avtentičen postmodernističen integralist. Vsekakor ni bil postmodernistični vmesnik. Sredi socialistične stvarnosti se je zavzemal za umik k začetnim pozicijam - zavzemal se je za sintezo modernizma in renesančnih umetniških stališč. Za sintezo modernizma in duhovnih vrednot humanistične Evrope in religije. Bil je umetnik, ki je "proglašal" umetnost. Navkljub vsemu se je v finalu odločil za pričakovan obrat - za ponovno aktiviranje slike in slikarstva, podobno kot so (smo) to storili anahronisti in retrogardisti. Obrat se je zgodil po letu 1966, ko je bil mesec dni zaprt v beograjskem zaporu zaradi sodelovanja z uredništvom neodvisnega časopisa za kulturo - Pot. Eden od sodelavcev časopisa, Mihajlo Mihajlov iz Zadra je bil kmalu po Šejki obsojen in zaprt na sedem let zapora. Povod je bil esej o sovjetskih gulagih, in to v državi, ki se je na Zahodu predstavljala kot nasprotnica stalinizma. Samo trije stavki "velikega vodje" in omemba mladeničevega imena so bili potrebni, da se je ta znašel v kolesju eksekutorjev.

Kdo se še spomni imena Mihajlo Mihajlov?

Drugi del

Šejkino umetniško življenje lako beremo tudi kot zaporedje dogodkov umetniške skupine Mediala (1957). Ob tem naj omenim Šejkinega prijatelja in člana Mediale Mira Glavurtića, ki je še danes priznan strokovnjak za demonologijo v Vatikanu, s svojo znamenito knjigo Satan. Leonid Šejka je bil izvrsten poznavalec misli filozofa Nikolja Andrejeviča Berdjajeva (1874–1948) in njegovega dela Jaz in svet objektov. Ponavljal je za Berdjajevim: Potrebno je imeti čisto vest pred skrivnostjo eksistence! Strinjal se je z njim, da je umetnost težnja k pra-izvoru, etika pa znanje, ki biva v neposredni bližini religije. Kot duhovno bitje se je Šejka v obeh delih knjige Mesto - smetišče - grad, izpostavljal prek različnih identitet: Šejka Klasifikator, Reg Talbott - fotograf, Leon Van Kiss in Leon Leš. Vse naj bi se seštele prek magije ekstremov v enotnost nasprotij.

Njegov umetniški prispevek k evropski estetski misli je del postmodernistične zareze. V resnici pa se bo njegova umetniška in teoretična potenca realizirala šele v prihajajočih letih. Sploh po zastoju, ko bo potrebno ambiciozno premisliti zadnjih pet stoletji: Kaj se nam je zgodilo? Tudi v umetnosti. Sinteza je mogoča! Šejkina ambicija jo omogoča.

Leonid Šejka in Marija Čudina, poročna fotografija (1961).

Drugi del Šejkinega življenja je potekal od leta 1966 vse do leta 1970, ko je umrl star osemintrideset let. Globinsko je bil povezan z izvrstno zadarsko pesnico Marijo Čudino. Eden najlepših prizorov, videnih na tleh Balkana, se je zgodil, ko je Marija med snemanjem zaspala, Šejka pa je na blazino poleg nje položil napis Pesnica dela!, kar je kasneje ponovil, ne vemo sicer, če zavestno in referenčno, Mladen Stelinović s projektom Umetnik dela!. Šejka je zadnji del svojega življenja preživel z občutljivo umetnostno zgodovinarko Ano Čolak Antić. Skupaj z Glavurtićem je oznanjal, da je največja premetenost Satana v tem, da nas je prepričal, da ne obstaja. V svojih spisih je pozival h povratku ontologije v umetnost. Res je, vsak Čas drugam usmeri svoje cilje in zahteva od umetnika, da jim sledi. Šejka se je svojih ciljev dobro zavedal. Reprogramiral je predmete, s tem pa stvarnost. Od sveta pa je zahteval, da opravi "veliko sintezo".

Svet mu jo dolguje.