Komentar

Po koncu svetovnega podnebnega vrha v Glasgowu: Načrt B ne obstaja!

Donald J. Johnston je nekdanji generalni sekretar Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in večkratni minister v kanadskih vladah. V prispevku o pravkar končanem svetovnem podnebnem vrhu v Glasgowu predstavlja svoj pogled dogajanje. Glasgow je bil bržkone še zadnji poskus, da rešimo planet – in morda človeštvo – pred katastrofalnimi posledicami globalnega segrevanja in podnebnih sprememb, ki nastajajo zaradi naraščajoče koncentracije toplogrednih plinov v naši atmosferi. Da se podnebje spreminja in to zaradi človeškega faktorja, vemo že petdeset let. Znanost pozna lastnosti CO2 in njegov topologredni vpliv na naš planet celo več kot stoletje, pa se še vedno sprašujemo, kaj je človeštvo v vsem tem času naredilo pozitivnega na področju boja proti podnebnim spremembam. Nič, skoraj nič. Po vsem svetu vlade raje prilagajajo svoje politike kratkoročnim političnim ciljem in ne dolgoročnim grožnjam, kar podnebne spremembe bred dvoma so. Če bi rekli, da so ti problemi zastrašujoči, bi bilo to veliko podcenjevanje. Leta 2020 je celotna svetovna proizvodnja vetrne in sončne energetske porabe znašala manj kot štiri odstotke svetovne porabe primarne energije. Johnston upe polaga v t.i. upravljanje sončnega sevanja (SRM) ali atmosferski geoinženiring. S širjenjem aerosolov z odsevnimi delci v ozračje bi lahko spremenili albedo (koeficient odbojnosti), odbojno sposobnost zemlje, s tem zmanjšali količino sevanja, ki prodre do zemljine površine, in posledično zmanjšali toploto, ki je ujeta pod plastjo ogljikovega dioksida. Izmerjeno znižanje zemljine temperature, ki je posledica širjenja vulkanskega pepela po izbruhih, nakazuje, da bi bilo to učinkovito in relativno poceni. To ne bi bila trajna rešitev in bi jo bilo treba občasno obnavljati. Koncept je dobro pojasnil David Keith v svoji zadnji knjigi A Case for Climate Engineering, ki jo je izdal MIT.

14.11.2021 22:59
Piše: Donald J. Johnston
Ključne besede:   GOP26   Donald J. Johnston   Glasgow   podnebje   OZN   Kjotski sporazum   Pariz   David Keith   Bill Gates

Leta 2020 je celotna svetovna proizvodnja vetrne in sončne energetske porabe znašala manj kot štiri odstotke svetovne porabe primarne energije. Štiri odstotke!

Novembra je bila pozornost svetovne javnosti usmerjena v Glasgow na dogajanja in rezultate konference Mednarodnega odbora Združenih narodov (COP26) na sestanku o podnebnih spremembah (IPCC). Slišali smo, kar nam omenjeni odbor neprestano ponavlja: to je zadnji poskus, da rešimo planet – in morda človeštvo – pred katastrofalnimi posledicami globalnega segrevanja in podnebnih sprememb, ki nastajajo zaradi naraščajoče koncentracije toplogrednih plinov v naši atmosferi. Alok Sharma, britanski kabinetni minister, ki je bil predsedujoči podnebnega vrha, dogodek imenuje "prelomna točka" človeštva. Da bi jo dosegli, bo treba svet spodbuditi, naj opusti vso proizvodnjo energije, temelječo na fosilnih gorivih, ki je dolga leta predstavljajo več kot 80 odstotkov svetovne energetske porabe.

 

Srečanje v Glasgowu je tudi navdušeno in primerno pozdravilo rast alternativnih virov energije v številnih državah, zlasti vetrne in sončne, ki trenutno predstavljata okoli štiri odstotke svetovne energetske porabe. Na žalost predvideni porast alternativnih virov ostaja skromen v primerjavi s premogom, zemeljskim plinom in nafto. Ta trend odraža naraščajoče zahteve po energiji v deželah v razvoju, ki ostajajo odvisne od fosilnih goriv. Celo razvite države kot je Kanada, ne bodo mogle doseči ciljev, ki so jih sprejeli na vrhu COP21 v Parizu. Šestega oktobra sta Globe in Mail poročala: "Kanada je, glede na novo poročilo, ki ga financira vlada, na dobri poti, da bo precej zaostala za napovedanimi izpusti, kajti s trenutnimi državnimi strategijami bo do leta 2030 zmanjšala emisije toplogrednega plina za samo 16 odstotkov v odnosu na raven iz leta 2005 – kar je daleč od 40-odstotnega znižanja, ki ga je obljubil premier Justin Trudeau." 

 

Ironično je, da vlada Združenega kraljestva, gostiteljica letošnjega podnebnega vrha, dovoljuje, da bo prvi rudnik premoga po tridesetih letih nastal v grofiji Cumbria; večino izkopanega premoga bodo izvozili v Evropo. To poudarja še eno nerazumevanje, morda široko razširjeno, namreč da se ozračje ne zmeni za vire toplogrednih plinov. Tona ogljika, izpuščena v atmosfero iz Pekinga, ima enak globalni učinek kot izpust v Montrealu.

 

Razkorak med podnebno diplomacijo na rednih sestankih vrha o podnebnih spremembah (COP) in odločitvami nacionalne energetske politike, ki jo izvajajo med njimi, spodbuja cinizem glede vrednosti ciljev, ki jih spodkopavata tako hinavščina kot kemija.  

 

Profesor James Hansen z Univerze Columbia, znan kot "oče zavedanja o spreminjanju podnebja", je leta 2015 za Guardian izjavil, da so bili pogovori, ki so dosegli višek v podpisu COP21, samo ničvredne besede. Hansen je ob objavi končnega osnutka rekel: "Njim je prekleto enostavno reči 'Naš cilj segrevanja bosta 2 stopinji Celzija, a skušali se bomo nekoliko bolje odrezati na vsakih pet let.' To so samo prazne besede. Nobenega dejanja, same obljube. Dokler bodo med gorivi najcenejša fosilna, jih bodo še naprej kurili." Hansen ni bil nikoli nerazsoden paničar, njegove napovedi podnebnih sprememb so bile vse do zdaj izjemno dobre. 

 

Ali je brez sankcij in brez soglasja o ceni ogljika v Parizu sploh realno pričakovati, da bo svet s primarno porabo energije, ki je bila leta 2020 več kot 80-odstotno odvisna od fosilnih goriv, pravočasno prestrukturiral naše družbe in infrastrukture, da bi preprečil koncentracijam ogljikovega dioksida v ozračju preseči možno prelomno točko, 450 delcev na milijon (ppm)? V času Kjotskega protokola leta 1997 so bile koncentracije okoli 367 ppm. Zdaj so presegle 500 ppm in še naprej rastejo. 

 

Kot generalni sekretar Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) sem leta 1997 uvedel v skupinski delovni program trajnostni razvoj in istega leta ustanovil okroglo mizo OECD o trajnostnem razvoju. Medtem ko trajnostni razvoj zajema širok spekter okoljskih, družbenih in upravljavskih ciljev (pogosto jih imenujejo ESG), je ves trajnostni razvoj možen samo v zdravi biosferi, ki pospešuje in ščiti svetovni naravni kapital, ki ga sestavljajo zrak, voda, zemlja in biološka raznolikost milijonov ljudi, ki živijo v sožitju. To sem naredil zaradi tega, ker so konferenca Združenih narodov leta 1972 v Stockholmu, Brundtlandovo poročilo za ZN Naša skupna prihodnost, Svetovni vrh o trajnostnem razvoju v Rio de Janeiru 1992, kjer so osnovali Okvirno konvencijo Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCC), in tudi redna poročila medvladnih odborov o podnebnih spremembah kazala na krizo zaradi podnebnih sprememb v bližnji prihodnosti. 

 

Številni pravijo, da še vedno ni prepozno za ambiciozne okoljske programe, ki bi zagotovili znižanje toplogrednih plinov, preden bi koncentracije CO2 v atmosferi presegle 450 ppm. To je količina, o kateri so znanstveniki soglasni, da bo preprečila svetovnim srednjim temperaturam, da bi se za več kot 2 stopinji Celzija dvignile nad predindustrijsko raven, s hkratnimi katastrofalnimi spremembami klime, ki bodo močno presegale našo globalno zmogljivost za zmanjšanje izpustov fosilnih goriv, ali pa se bomo prilagoditi zelo drugačnemu svetu. Prepozno je, razen če je COP26 dovolj pogumen, da bo vpeljal nove tehnologije, ki jih bo treba še natančno testirati.

 

 

Ni alternative – ni plana B

 

Kje je plan B? Ni ga. Enostavno se vedno znova podajamo na dobro uhojeno pot trajnega neuspeha. Morda bodo kot zadnjo možnost premislili o atmosferskem geoinženiringu, znanem kot ravnanje s sončevim sevanjem (SRM), vsaj na eksperimentalnem nivoju, da bi ugotovili, ali morda imamo na dosegu roke uporaben gasilni aparat, ko že obstaja splošno mnenje, da je dvig temperature za več kot 2 stopinji Celzija neizogiben.

 

Izziv je, da na podlagi zadnjih nekaj desetletij poskusov spopadanja z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami peščice pogumnih držav (npr. pomislite na izjemno 44-odstotno povečanje kapacitet vetrnih in sončnih obnovljivih virov energije v Nemčiji do leta 2015, ki še vedno priskrbi samo okoli osem odstotkov nemške celotne primarne porabe energije), nobena izmed naših alternativnih tehnoloških rešitev, ki se trenutno uporabljajo, ni zmožna pomembno zmanjšati prevladujočo in zelo udobno rabo fosilnih goriv (plin, nafta in premog). 

 

Kot zelo poudarja Ameriška uprava za energetske informacije (US-EIA) v svojem poročilu maja 2016, masovno naraščanje prebivalstva v deželah v razvoju in njihovi hitro rastoči življenjski standardi ter pričakovanja napovedujejo dolgotrajno in vedno večjo porabo fosilnih goriv po svetu še desetletja. Ker so bile te projekcije narejene po sprejetju ciljev na COP21 v Parizu, kako ne bi bili skeptični glede napovedane koncentracije ogljikovega dioksida pod ravnijo 450 ppm? V pomanjkanju orjaških naporov z raziskavami in razvoja brez primere, da bi se "prebili" do rešitev oz. alternativ ter izjemnega globalnega sodelovanja in koordiniranja – je že prepozno. Proces Okvirne Konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) je dosegel soglasja, toda samo minimalne rezultate. COP21 v Parizu je ohranil ta klavrni zapis neuspehov. 

 

John Maynard Keynes je predlagal, da bi dober ekonomist moral gledati na sedanjost v luči preteklosti za cilje v prihodnosti. Tako bi morali mi gledati na zgodovino našega boja proti podnebnim spremembam. Nekateri, ki sodelujejo v razpravi o podnebnih spremembah, so presenečeni, ko zvedo, da znanost pozna značilnosti CO2 in njegov toplogredni vpliv na naš planet že več kot stoletje. Kaj so naredili glede tega?

 

Že leta 1896 je švedski znanstvenik Svante Arrhenius (Nobelova nagrada za kemijo leta 1903) prepoznal toplotne učinke CO2, ki jih oddaja goreči premog. Alarmni zvonovi so zazvonili na konferenci ZN o okolju leta 1972 v Stockholmu – pred skoraj petdesetim leti torej. Izrazili so zaskrbljenost zaradi izpustov, vendar njihovih meritev in vplivov niso v celoti razumeli vse do ustanovitve Mednarodnega odbora ZN za podnebne spremembe leta 1988. 

 

Alarmni zvonci so postali glasnejši leta 1987 po Brundtlandovem poročilu Naša skupna prihodnost v OZN, ki je pomagalo pospešiti ukrepe Montrealskega protokola o toplogrednih plinih, sprejetim leta 1987 in uveljavljenim leta 1989, mobilizirali so politično voljo leta 1992 na Zemeljski konferenci ZN v Rio de Janeiru, kjer so sprejeli konvencijo o podnebnih spremembah. Generalna skupščina OZN se je leta 1997 sestala na posebni seji v New Yorku, kjer smo prisluhnili izjavam svetovnih voditeljev in drugih (vključno z mano) o pomembnosti zmanjšanja izpustov. Temu srečanju je sledila konferenca Združenih narodov v Kjotu, kjer so sprejeli Kjotski protokol

 

Dogovorili so se, da bodo države iz Priloge 1 (37 razvitih) zmanjšale svoje izpuste v dveh ciljnih obdobjih povprečno za 5,2 odstotka pod njihovimi posamičnimi ravnmi v letu 1990. Kanadska obveza je bilo šestodstotno zmanjšanje do leta 2012 v primerjavi z letom 1990. Do leta 2008 so se kanadski izpusti povečali za 24,1 odstotkov nad ravnijo leta 1990 in Kanada je odstopila od dogovora. 

 

Po vsem svetu smo priča, kako vlade raje prilagajajo svoje politike kratkoročnim političnim ciljem in ne dolgoročnim grožnjam, kar so podnebne spremembe. Vrsto let smo spremljali parado zagovornikov alternativne energije, ki so proizvajali "možne" scenarije za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Veter, sonce, energijska zadostnost, plimovanje, geotermalna in druge so bili na seznamu. Same odlične ideje, ki pa ignorirajo tehnične, politične in gospodarske probleme njihove učinkovite integracije in odvajanja nas in naših gospodarstev od fosilnih goriv ter hkratnega izpolnjevanja svetovnih energetskih potreb v luči kratkega časa, ki je na voljo za ukrepanje. 

 

Če bi rekli, da so ti problemi zastrašujoči, bi bilo to veliko podcenjevanje. Leta 2020 je celotna svetovna proizvodnja vetrne in sončne energetske porabe znašala manj kot štiri odstotke svetovne porabe primarne energije. Sedanja politična paraliza ilustrira našo nesposobnost, da bi se spoprijeli z globalnim segrevanjem in njegovim vplivom na podnebne spremembe kljub človeškemu in gospodarskemu davku vremenskih odstopanj, ki smo jim priča vsak dan. Upajmo, da ob spoznanju, da bo prag 450 ppm presežen, prišlo do mednarodnega soglasja in bodo sprejeli prilagoditvene ukrepe za odpravo nekaterih najbolj škodljivih zgodnjih posledic.

 

 

BILL GATES:

"Negativni učinki podnebnih sprememb bodo nesorazmerno vplivali na revne po svetu. Odkrita in razmišljujoča knjiga Davida Keitha je prepričljiv argument o potrebi po resni raziskavi geoinženiringa in močni politični razpravi o njegovi možni rabi." 

 

Če bomo jedrsko energijo še naprej zavračali kot globalno rešitev, potem – v odsotnosti tistih "prebojnih", ki jih je treba tehnološko še odkriti –, mora plan B raziskati tudi upravljanje sončnega sevanja (SRM) ali atmosferski geoinženiring, morda tudi širšo uporabo zajemanja in skladiščenja ogljika. Iz resnih virov prihajajo pozivi, da bi se vsaj sodelovalo pri preskušanju upravljanja sončnega sevanja, da bi ugotovili, ali bi lahko služilo kot rešilni čoln v skrajni sili. Resni okoljevarstveniki kot Bill Gates in Richard Branson so očitno zainteresirani za podnebni inženiring oziroma geoinženiring. Nekateri strokovnjaki, kot so kanadski profesor David Keith na Harvardu, Granger Morgan in Ken Caldeira na Carnegie Mellonu in drugi, si prizadevajo dognati, ali bi t. i. SRM lahko bil potencialni rešilni čoln v primeru, če še desetletja ne bodo uspeli ustaviti in zmanjšati izpustov CO2. 

 

Netehnična razlaga SRM je enostavno naslednja: s širjenjem aerosolov z odsevnimi delci v ozračje bi lahko spremenili albedo (koeficient odbojnosti), odbojno sposobnost zemlje, s tem zmanjšali količino sevanja, ki prodre do zemljine površine, in posledično zmanjšali toploto, ki je ujeta pod plastjo ogljikovega dioksida. Izmerjeno znižanje zemljine temperature, ki je posledica širjenja vulkanskega pepela po izbruhih, nakazuje, da bi bilo to učinkovito in relativno poceni. To ne bi bila trajna rešitev in bi jo bilo treba občasno obnavljati. Koncept je dobro pojasnil David Keith v svoji zadnji knjigi A Case for Climate Engineering, ki jo je izdal MIT

 

Žal obstaja, tako se zdi, na dveh področjih znaten odpor do tega koncepta. Prvič, imamo predane okoljevarstvenike, ki verjamejo, da bi raziskovanje te tehnologije lahko odvrnilo prizadevanja tistih, ki želijo ustaviti in zmanjšati toplogredne izpuste, predvsem CO2. Drugič, nekateri se bojijo celo omejenega testiranja, za katerega trdijo, da bi lahko povzročilo nehotene posledice, in ostajajo prepričani, da bo prišlo do tehnoloških prebojev, zaradi katerih bo atmosferski geoinženiring nepotreben. 

 

Gotovo je neodgovorno od te generacije, da nima plana B. 

 

Objavo prispevka je omogočil Mednarodni institut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) s sedežem v Ljubljani, ki ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
31
01.02.2023 20:00
Odločno obsojam rusko agresijo na Ukrajino in podpiram vsakršno pomoč Ukrajini, da ohrani polno državno suverenost. Ob vse ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
15
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
8
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.836
02/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.776
03/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.637
04/
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
Milan Krek
Ogledov: 1.044
05/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.228
06/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.134
07/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.186
08/
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
Marjan Podobnik
Ogledov: 926
09/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.623
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 570