Komentar

Po koncu svetovnega podnebnega vrha v Glasgowu: Načrt B ne obstaja!

Donald J. Johnston je nekdanji generalni sekretar Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in večkratni minister v kanadskih vladah. V prispevku o pravkar končanem svetovnem podnebnem vrhu v Glasgowu predstavlja svoj pogled dogajanje. Glasgow je bil bržkone še zadnji poskus, da rešimo planet – in morda človeštvo – pred katastrofalnimi posledicami globalnega segrevanja in podnebnih sprememb, ki nastajajo zaradi naraščajoče koncentracije toplogrednih plinov v naši atmosferi. Da se podnebje spreminja in to zaradi človeškega faktorja, vemo že petdeset let. Znanost pozna lastnosti CO2 in njegov topologredni vpliv na naš planet celo več kot stoletje, pa se še vedno sprašujemo, kaj je človeštvo v vsem tem času naredilo pozitivnega na področju boja proti podnebnim spremembam. Nič, skoraj nič. Po vsem svetu vlade raje prilagajajo svoje politike kratkoročnim političnim ciljem in ne dolgoročnim grožnjam, kar podnebne spremembe bred dvoma so. Če bi rekli, da so ti problemi zastrašujoči, bi bilo to veliko podcenjevanje. Leta 2020 je celotna svetovna proizvodnja vetrne in sončne energetske porabe znašala manj kot štiri odstotke svetovne porabe primarne energije. Johnston upe polaga v t.i. upravljanje sončnega sevanja (SRM) ali atmosferski geoinženiring. S širjenjem aerosolov z odsevnimi delci v ozračje bi lahko spremenili albedo (koeficient odbojnosti), odbojno sposobnost zemlje, s tem zmanjšali količino sevanja, ki prodre do zemljine površine, in posledično zmanjšali toploto, ki je ujeta pod plastjo ogljikovega dioksida. Izmerjeno znižanje zemljine temperature, ki je posledica širjenja vulkanskega pepela po izbruhih, nakazuje, da bi bilo to učinkovito in relativno poceni. To ne bi bila trajna rešitev in bi jo bilo treba občasno obnavljati. Koncept je dobro pojasnil David Keith v svoji zadnji knjigi A Case for Climate Engineering, ki jo je izdal MIT.

14.11.2021 22:59
Piše: Donald J. Johnston
Ključne besede:   GOP26   Donald J. Johnston   Glasgow   podnebje   OZN   Kjotski sporazum   Pariz   David Keith   Bill Gates

Leta 2020 je celotna svetovna proizvodnja vetrne in sončne energetske porabe znašala manj kot štiri odstotke svetovne porabe primarne energije. Štiri odstotke!

Novembra je bila pozornost svetovne javnosti usmerjena v Glasgow na dogajanja in rezultate konference Mednarodnega odbora Združenih narodov (COP26) na sestanku o podnebnih spremembah (IPCC). Slišali smo, kar nam omenjeni odbor neprestano ponavlja: to je zadnji poskus, da rešimo planet – in morda človeštvo – pred katastrofalnimi posledicami globalnega segrevanja in podnebnih sprememb, ki nastajajo zaradi naraščajoče koncentracije toplogrednih plinov v naši atmosferi. Alok Sharma, britanski kabinetni minister, ki je bil predsedujoči podnebnega vrha, dogodek imenuje "prelomna točka" človeštva. Da bi jo dosegli, bo treba svet spodbuditi, naj opusti vso proizvodnjo energije, temelječo na fosilnih gorivih, ki je dolga leta predstavljajo več kot 80 odstotkov svetovne energetske porabe.

 

Srečanje v Glasgowu je tudi navdušeno in primerno pozdravilo rast alternativnih virov energije v številnih državah, zlasti vetrne in sončne, ki trenutno predstavljata okoli štiri odstotke svetovne energetske porabe. Na žalost predvideni porast alternativnih virov ostaja skromen v primerjavi s premogom, zemeljskim plinom in nafto. Ta trend odraža naraščajoče zahteve po energiji v deželah v razvoju, ki ostajajo odvisne od fosilnih goriv. Celo razvite države kot je Kanada, ne bodo mogle doseči ciljev, ki so jih sprejeli na vrhu COP21 v Parizu. Šestega oktobra sta Globe in Mail poročala: "Kanada je, glede na novo poročilo, ki ga financira vlada, na dobri poti, da bo precej zaostala za napovedanimi izpusti, kajti s trenutnimi državnimi strategijami bo do leta 2030 zmanjšala emisije toplogrednega plina za samo 16 odstotkov v odnosu na raven iz leta 2005 – kar je daleč od 40-odstotnega znižanja, ki ga je obljubil premier Justin Trudeau." 

 

Ironično je, da vlada Združenega kraljestva, gostiteljica letošnjega podnebnega vrha, dovoljuje, da bo prvi rudnik premoga po tridesetih letih nastal v grofiji Cumbria; večino izkopanega premoga bodo izvozili v Evropo. To poudarja še eno nerazumevanje, morda široko razširjeno, namreč da se ozračje ne zmeni za vire toplogrednih plinov. Tona ogljika, izpuščena v atmosfero iz Pekinga, ima enak globalni učinek kot izpust v Montrealu.

 

Razkorak med podnebno diplomacijo na rednih sestankih vrha o podnebnih spremembah (COP) in odločitvami nacionalne energetske politike, ki jo izvajajo med njimi, spodbuja cinizem glede vrednosti ciljev, ki jih spodkopavata tako hinavščina kot kemija.  

 

Profesor James Hansen z Univerze Columbia, znan kot "oče zavedanja o spreminjanju podnebja", je leta 2015 za Guardian izjavil, da so bili pogovori, ki so dosegli višek v podpisu COP21, samo ničvredne besede. Hansen je ob objavi končnega osnutka rekel: "Njim je prekleto enostavno reči 'Naš cilj segrevanja bosta 2 stopinji Celzija, a skušali se bomo nekoliko bolje odrezati na vsakih pet let.' To so samo prazne besede. Nobenega dejanja, same obljube. Dokler bodo med gorivi najcenejša fosilna, jih bodo še naprej kurili." Hansen ni bil nikoli nerazsoden paničar, njegove napovedi podnebnih sprememb so bile vse do zdaj izjemno dobre. 

 

Ali je brez sankcij in brez soglasja o ceni ogljika v Parizu sploh realno pričakovati, da bo svet s primarno porabo energije, ki je bila leta 2020 več kot 80-odstotno odvisna od fosilnih goriv, pravočasno prestrukturiral naše družbe in infrastrukture, da bi preprečil koncentracijam ogljikovega dioksida v ozračju preseči možno prelomno točko, 450 delcev na milijon (ppm)? V času Kjotskega protokola leta 1997 so bile koncentracije okoli 367 ppm. Zdaj so presegle 500 ppm in še naprej rastejo. 

 

Kot generalni sekretar Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) sem leta 1997 uvedel v skupinski delovni program trajnostni razvoj in istega leta ustanovil okroglo mizo OECD o trajnostnem razvoju. Medtem ko trajnostni razvoj zajema širok spekter okoljskih, družbenih in upravljavskih ciljev (pogosto jih imenujejo ESG), je ves trajnostni razvoj možen samo v zdravi biosferi, ki pospešuje in ščiti svetovni naravni kapital, ki ga sestavljajo zrak, voda, zemlja in biološka raznolikost milijonov ljudi, ki živijo v sožitju. To sem naredil zaradi tega, ker so konferenca Združenih narodov leta 1972 v Stockholmu, Brundtlandovo poročilo za ZN Naša skupna prihodnost, Svetovni vrh o trajnostnem razvoju v Rio de Janeiru 1992, kjer so osnovali Okvirno konvencijo Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCC), in tudi redna poročila medvladnih odborov o podnebnih spremembah kazala na krizo zaradi podnebnih sprememb v bližnji prihodnosti. 

 

Številni pravijo, da še vedno ni prepozno za ambiciozne okoljske programe, ki bi zagotovili znižanje toplogrednih plinov, preden bi koncentracije CO2 v atmosferi presegle 450 ppm. To je količina, o kateri so znanstveniki soglasni, da bo preprečila svetovnim srednjim temperaturam, da bi se za več kot 2 stopinji Celzija dvignile nad predindustrijsko raven, s hkratnimi katastrofalnimi spremembami klime, ki bodo močno presegale našo globalno zmogljivost za zmanjšanje izpustov fosilnih goriv, ali pa se bomo prilagoditi zelo drugačnemu svetu. Prepozno je, razen če je COP26 dovolj pogumen, da bo vpeljal nove tehnologije, ki jih bo treba še natančno testirati.

 

 

Ni alternative – ni plana B

 

Kje je plan B? Ni ga. Enostavno se vedno znova podajamo na dobro uhojeno pot trajnega neuspeha. Morda bodo kot zadnjo možnost premislili o atmosferskem geoinženiringu, znanem kot ravnanje s sončevim sevanjem (SRM), vsaj na eksperimentalnem nivoju, da bi ugotovili, ali morda imamo na dosegu roke uporaben gasilni aparat, ko že obstaja splošno mnenje, da je dvig temperature za več kot 2 stopinji Celzija neizogiben.

 

Izziv je, da na podlagi zadnjih nekaj desetletij poskusov spopadanja z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami peščice pogumnih držav (npr. pomislite na izjemno 44-odstotno povečanje kapacitet vetrnih in sončnih obnovljivih virov energije v Nemčiji do leta 2015, ki še vedno priskrbi samo okoli osem odstotkov nemške celotne primarne porabe energije), nobena izmed naših alternativnih tehnoloških rešitev, ki se trenutno uporabljajo, ni zmožna pomembno zmanjšati prevladujočo in zelo udobno rabo fosilnih goriv (plin, nafta in premog). 

 

Kot zelo poudarja Ameriška uprava za energetske informacije (US-EIA) v svojem poročilu maja 2016, masovno naraščanje prebivalstva v deželah v razvoju in njihovi hitro rastoči življenjski standardi ter pričakovanja napovedujejo dolgotrajno in vedno večjo porabo fosilnih goriv po svetu še desetletja. Ker so bile te projekcije narejene po sprejetju ciljev na COP21 v Parizu, kako ne bi bili skeptični glede napovedane koncentracije ogljikovega dioksida pod ravnijo 450 ppm? V pomanjkanju orjaških naporov z raziskavami in razvoja brez primere, da bi se "prebili" do rešitev oz. alternativ ter izjemnega globalnega sodelovanja in koordiniranja – je že prepozno. Proces Okvirne Konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) je dosegel soglasja, toda samo minimalne rezultate. COP21 v Parizu je ohranil ta klavrni zapis neuspehov. 

 

John Maynard Keynes je predlagal, da bi dober ekonomist moral gledati na sedanjost v luči preteklosti za cilje v prihodnosti. Tako bi morali mi gledati na zgodovino našega boja proti podnebnim spremembam. Nekateri, ki sodelujejo v razpravi o podnebnih spremembah, so presenečeni, ko zvedo, da znanost pozna značilnosti CO2 in njegov toplogredni vpliv na naš planet že več kot stoletje. Kaj so naredili glede tega?

 

Že leta 1896 je švedski znanstvenik Svante Arrhenius (Nobelova nagrada za kemijo leta 1903) prepoznal toplotne učinke CO2, ki jih oddaja goreči premog. Alarmni zvonovi so zazvonili na konferenci ZN o okolju leta 1972 v Stockholmu – pred skoraj petdesetim leti torej. Izrazili so zaskrbljenost zaradi izpustov, vendar njihovih meritev in vplivov niso v celoti razumeli vse do ustanovitve Mednarodnega odbora ZN za podnebne spremembe leta 1988. 

 

Alarmni zvonci so postali glasnejši leta 1987 po Brundtlandovem poročilu Naša skupna prihodnost v OZN, ki je pomagalo pospešiti ukrepe Montrealskega protokola o toplogrednih plinih, sprejetim leta 1987 in uveljavljenim leta 1989, mobilizirali so politično voljo leta 1992 na Zemeljski konferenci ZN v Rio de Janeiru, kjer so sprejeli konvencijo o podnebnih spremembah. Generalna skupščina OZN se je leta 1997 sestala na posebni seji v New Yorku, kjer smo prisluhnili izjavam svetovnih voditeljev in drugih (vključno z mano) o pomembnosti zmanjšanja izpustov. Temu srečanju je sledila konferenca Združenih narodov v Kjotu, kjer so sprejeli Kjotski protokol

 

Dogovorili so se, da bodo države iz Priloge 1 (37 razvitih) zmanjšale svoje izpuste v dveh ciljnih obdobjih povprečno za 5,2 odstotka pod njihovimi posamičnimi ravnmi v letu 1990. Kanadska obveza je bilo šestodstotno zmanjšanje do leta 2012 v primerjavi z letom 1990. Do leta 2008 so se kanadski izpusti povečali za 24,1 odstotkov nad ravnijo leta 1990 in Kanada je odstopila od dogovora. 

 

Po vsem svetu smo priča, kako vlade raje prilagajajo svoje politike kratkoročnim političnim ciljem in ne dolgoročnim grožnjam, kar so podnebne spremembe. Vrsto let smo spremljali parado zagovornikov alternativne energije, ki so proizvajali "možne" scenarije za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Veter, sonce, energijska zadostnost, plimovanje, geotermalna in druge so bili na seznamu. Same odlične ideje, ki pa ignorirajo tehnične, politične in gospodarske probleme njihove učinkovite integracije in odvajanja nas in naših gospodarstev od fosilnih goriv ter hkratnega izpolnjevanja svetovnih energetskih potreb v luči kratkega časa, ki je na voljo za ukrepanje. 

 

Če bi rekli, da so ti problemi zastrašujoči, bi bilo to veliko podcenjevanje. Leta 2020 je celotna svetovna proizvodnja vetrne in sončne energetske porabe znašala manj kot štiri odstotke svetovne porabe primarne energije. Sedanja politična paraliza ilustrira našo nesposobnost, da bi se spoprijeli z globalnim segrevanjem in njegovim vplivom na podnebne spremembe kljub človeškemu in gospodarskemu davku vremenskih odstopanj, ki smo jim priča vsak dan. Upajmo, da ob spoznanju, da bo prag 450 ppm presežen, prišlo do mednarodnega soglasja in bodo sprejeli prilagoditvene ukrepe za odpravo nekaterih najbolj škodljivih zgodnjih posledic.

 

 

BILL GATES:

"Negativni učinki podnebnih sprememb bodo nesorazmerno vplivali na revne po svetu. Odkrita in razmišljujoča knjiga Davida Keitha je prepričljiv argument o potrebi po resni raziskavi geoinženiringa in močni politični razpravi o njegovi možni rabi." 

 

Če bomo jedrsko energijo še naprej zavračali kot globalno rešitev, potem – v odsotnosti tistih "prebojnih", ki jih je treba tehnološko še odkriti –, mora plan B raziskati tudi upravljanje sončnega sevanja (SRM) ali atmosferski geoinženiring, morda tudi širšo uporabo zajemanja in skladiščenja ogljika. Iz resnih virov prihajajo pozivi, da bi se vsaj sodelovalo pri preskušanju upravljanja sončnega sevanja, da bi ugotovili, ali bi lahko služilo kot rešilni čoln v skrajni sili. Resni okoljevarstveniki kot Bill Gates in Richard Branson so očitno zainteresirani za podnebni inženiring oziroma geoinženiring. Nekateri strokovnjaki, kot so kanadski profesor David Keith na Harvardu, Granger Morgan in Ken Caldeira na Carnegie Mellonu in drugi, si prizadevajo dognati, ali bi t. i. SRM lahko bil potencialni rešilni čoln v primeru, če še desetletja ne bodo uspeli ustaviti in zmanjšati izpustov CO2. 

 

Netehnična razlaga SRM je enostavno naslednja: s širjenjem aerosolov z odsevnimi delci v ozračje bi lahko spremenili albedo (koeficient odbojnosti), odbojno sposobnost zemlje, s tem zmanjšali količino sevanja, ki prodre do zemljine površine, in posledično zmanjšali toploto, ki je ujeta pod plastjo ogljikovega dioksida. Izmerjeno znižanje zemljine temperature, ki je posledica širjenja vulkanskega pepela po izbruhih, nakazuje, da bi bilo to učinkovito in relativno poceni. To ne bi bila trajna rešitev in bi jo bilo treba občasno obnavljati. Koncept je dobro pojasnil David Keith v svoji zadnji knjigi A Case for Climate Engineering, ki jo je izdal MIT

 

Žal obstaja, tako se zdi, na dveh področjih znaten odpor do tega koncepta. Prvič, imamo predane okoljevarstvenike, ki verjamejo, da bi raziskovanje te tehnologije lahko odvrnilo prizadevanja tistih, ki želijo ustaviti in zmanjšati toplogredne izpuste, predvsem CO2. Drugič, nekateri se bojijo celo omejenega testiranja, za katerega trdijo, da bi lahko povzročilo nehotene posledice, in ostajajo prepričani, da bo prišlo do tehnoloških prebojev, zaradi katerih bo atmosferski geoinženiring nepotreben. 

 

Gotovo je neodgovorno od te generacije, da nima plana B. 

 

Objavo prispevka je omogočil Mednarodni institut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) s sedežem v Ljubljani, ki ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Omikron pred vrati: Ne bi rad napovedoval še veliko slabših časov, a se temu žal ne morem izogniti
13
28.11.2021 21:00
O novi različici seva SARS-Cov-2, ki so jo prvič odkrili 9. novembra v Južni Afriki, vemo še zelo malo. Svetovna zdravstvena ... Več.
Piše: Milan Krek
Sojenje Elizabeth Holmes: Ugasla zvezda Forbesove lestvice milijarderjev
8
28.11.2021 11:00
Prodor Elizabeth Holmes med smetano v Silicijevi dolini je bil bleščav v vseh ozirih in ni brez razloga spominjal na zvezdniški ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Tri vprašanja za ministrstvi moči in sile ali zakaj je gradnja NUK II in Digitalne nacionalne knjižnice nujna
9
27.11.2021 21:30
Za gradnjo NUK II smo vsi! Tako eni kot drugi, tako levi kot desni. Vsi vmes in mi anarhisti. Zakaj se zakonodajalci ne držijo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Rimljan v Emoni (1/2): Med vsemi ljubljanskimi aktivnostmi, za katere si ne bi nikoli mislil, da jih bom počel, je tudi tek
8
26.11.2021 21:00
Valerio Fabbri ni le italijanski novinar, ki živi in dela v Ljubljani, ampak je tudi tisti Rimljan, ki se je preselil v ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Zamolčana alternativa: Včasih se zdi, da mnogim ustreza nenehno izredno stanje, ker potem ni dialoga o resničnih problemih
18
25.11.2021 22:00
Volitve v Državni zbor se približujejo, kar se pozna v vse večji medijski histeriji, ki pa žal dodatno potencira preživeto ... Več.
Piše: Bojan Dobovšek
Velika koalicija: Politika niso predvolilne zaobljube o izključevanju, politika je umetnost možnega
15
24.11.2021 23:59
Ali je Slovenija že dovolj zrela za t.i. veliko koalicijo, bo osrednje vprašanje, s katerim se bosta soočili slovenska politika ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Gospod Šarec, spet vas opozarjam: Umirite se in ne grozite, koga vse boste zamenjali, saj veste, da bomo zamenjali vas; če ne prej, pa po štirih letih mandata!
16
23.11.2021 23:32
Prestopili smo mejo. Stanje je obupno in minister za zdravje kliče na pomoč vsakega, ki bi lahko pomagal. Iščemo tudi kadrovsko ... Več.
Piše: Milan Krek
Kot Romeo in Julija: Tragedija zamenjav dolgoletnih direktorjev državnih podjetij
16
21.11.2021 22:11
Bitka direktorjev državnih podjetij za ohranitev njihovih položajev me spominja na ljubezensko tragedijo Romeo in Julija. V svoj ... Več.
Piše: Ivan Simič
Hermann Nitsch v muzeju religij sredi poblaznelih relikvij
6
20.11.2021 21:30
Ravno Hermann Nitsch je študijski primer, v katerem vidimo, da ne obstaja dobra ali slaba umetnost, temveč umetnost, ki je blizu ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Nihče vam ne bo odgovoril, kam je šel dobiček od prodaje elektrike, tega ne boste nikoli izvedeli ..."
10
19.11.2021 20:58
Demokracija je, dobiti jasen odgovor na preprosto vprašanje 'Kam je šel dobiček od prodaje elektrike?' In demokracija je, ne se ... Več.
Piše: Miha Burger
KPK odgovarja Milanu Kreku: Izredne razmere ne morejo biti izgovor za odstopanje od načel javnega naročanja!
6
18.11.2021 19:00
Na portalu+ je bil 16. 11. 2021 objavljen komentar Milana Kreka z naslovom Virus nima partijske knjižice, udari vedno po vseh, ... Več.
Piše: Uredništvo
Slovenija povabljena na decembrski Vrh za demokracijo, Madžarska edina članica EU brez vabila
10
17.11.2021 21:22
Po nedavnem podnebnem vrhu na Škotskem, ki se je na žalost predvidljivo končal bolj z neuspehom kot uspehom, nas do konca leta ... Več.
Piše: Božo Cerar
Virus nima partijske knjižice, udari vedno po vseh, naših in vaših. To je preprosta logika narave, ki ni politično obarvana, ampak sloni na Darwinovih predpostavkah!
17
16.11.2021 20:11
Zdravniki se moramo boriti za zdravje in življenje in ne za smrt; pri nas mora biti življenje ljudi pred politično opredlitvijo ... Več.
Piše: Milan Krek
Skupaj naprej! Z lažno solidarnostjo in pogrebom etike bomo hitreje na cilju!
14
14.11.2021 11:00
V oddaji Skupaj naprej! niste izvedeli, da so Danci, Švedi, Švicarji, Nemci ali po novem tudi Avstralci, ki sicer doživljajo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Leonid Šejka: Največja premetenost Satana je v tem, da nas je prepričal, da ne obstaja
8
13.11.2021 19:00
Zbolel sem za covidom, seveda sem bil pred tem cepljen. Kot večina, dvakrat. Menim, da je ravno cepljenje pomemben dejavnik, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pet minut pred Bergamom bi celo Butalci ugotovili, da je vrag odnesel šalo, Slovenci pa niso ...
20
10.11.2021 22:35
Da so za petek, 12. novembra, napovedani protesti sredi Ljubljane, me pravzaprav ne šokira več. V karikaturi države, katere del ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse ribe Boža Dimnika ali avtobiografija legende med lobisti
16
09.11.2021 21:00
Oni dan sem šla mimo knjigarne na Miklošičevi ulici in skozi izložbo zagledala knjigo slavnega lobista Boža Dimnika. Sam menda ... Več.
Piše: Ana Jud
Ukrepi, ki jih je v petek sprejela vlada, so dejansko zadnji pred popolnim zaprtjem države!
20
08.11.2021 18:00
Ta teden smo zdravniki jasno povedali, da smo na meji. Da smo na meji števila okuženih, zasedenosti bolniških postelj in ... Več.
Piše: Milan Krek
Le neomejena svoboda povzroči neomejeno nasilje in - neomejeno diktaturo!
12
06.11.2021 23:19
Istega leta, ko je na Kranjskem umrl pesnik Prešeren, so v Peterburgu odvzeli prostost socialistu, idealistu Fjodorju ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: "Čudežnih" 130 novih postelj na intenzivni negi je Janševa ruska ruleta, ki si jo noben odgovoren politik ne bi smel privoščiti
23
05.11.2021 22:59
Presenetljivo se zdi, da se vlada na maratonski seji, ki dokazuje, kako zelo razdeljeni so ministri in ministrice, ni odločila ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gospod Šarec, spet vas opozarjam: Umirite se in ne grozite, koga vse boste zamenjali, saj veste, da bomo zamenjali vas; če ne prej, pa po štirih letih mandata!
Milan Krek
Ogledov: 1.915
02/
Kot Romeo in Julija: Tragedija zamenjav dolgoletnih direktorjev državnih podjetij
Ivan Simič
Ogledov: 1.697
03/
Velika koalicija: Politika niso predvolilne zaobljube o izključevanju, politika je umetnost možnega
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.508
04/
"Nihče vam ne bo odgovoril, kam je šel dobiček od prodaje elektrike, tega ne boste nikoli izvedeli ..."
Miha Burger
Ogledov: 1.588
05/
Zamolčana alternativa: Včasih se zdi, da mnogim ustreza nenehno izredno stanje, ker potem ni dialoga o resničnih problemih
Bojan Dobovšek
Ogledov: 1.305
06/
Cene stanovanj letijo v nebo, vendar je za prihodnje leto moč pričakovati stabilnost cen novih nepremičnin
Lucija Mulej
Ogledov: 1.027
07/
Državni zbor je v zadnjem mandatu postal popolni talec ideološko razklane slovenske politike
Lucija Mulej
Ogledov: 1.452
08/
Rimljan v Emoni (1/2): Med vsemi ljubljanskimi aktivnostmi, za katere si ne bi nikoli mislil, da jih bom počel, je tudi tek
Valerio Fabbri
Ogledov: 765
09/
Sojenje Elizabeth Holmes: Ugasla zvezda Forbesove lestvice milijarderjev
Simona Rebolj
Ogledov: 749
10/
Omikron pred vrati: Ne bi rad napovedoval še veliko slabših časov, a se temu žal ne morem izogniti
Milan Krek
Ogledov: 539