Joe Biden je organizacijo vrha za krepitev demokracije doma in soočanje z avtoritarnostjo v svetu napovedal še kot predsedniški kandidat in to že za prvo leto svojega predsedovanja. V svojem prvem zunanjepolitičnem nagovoru kot predsednik februarja letos je idejo ponovil in poudaril, da bodo Združene države na čelu soočanja z avtoritarnostjo. Za razliko od predhodnika Trumpa naj bi podpora demokraciji v svetu predstavljala eno od poglavitnih točk Bidenove zunanjepolitične strategije. Joe Biden med ameriškimi predsedniki seveda ni prvi, ki bi se zavzemal za demokracijo. Ta konec koncev predstavlja osnovo mednarodnemu sistemu, temelječem na pravilih, ki so ga ZDA (z zaveznicami) vpeljale in branile od konca druge svetovne vojne dalje. V prvih mesecih mandata, ko je bil zaposlen z umikom iz Afganistana in z vrsto domačih težav, je že kazalo, da bo zavzemanje za demokracijo v svetu bolj v drugem planu in da bo gospod Biden pozabil na to svojo obljubo (kot tudi še na kakšno drugo). Sedaj pa vse kaže, da vrh vendarle bo. Američani so namreč izbranim državam že razposlali vabila.

Prizadevanjem ameriškega predsednika za ohranitev in krepitev demokracije v svetu velja pritegniti. Enako, da se morajo demokratične države oziroma vsi, ki jim je demokracija pri srcu, pri tem povezovati in sodelovati. V zadnjih letih je namreč v vzponu avtokracija, in to predvsem po zaslugi Kitajske in Rusije, ki spretno izkoriščata krize, ki trenutno pestijo svet in ki vzpodbujata sorodne režime. V avtokratskih državah že živi več ljudi kot v demokratičnih. Na drugi strani pa se je demokracija znašla v določeni krizi. V vrsti držav na praktično vseh kontinentih smo priča njenim težavam oziroma težavam v njenih osnovah, kot so svobodne volitve, svobodni in pluralni mediji, spoštovanje vladavine prava in človekovih pravic.

Samo letos je prišlo že do šestih državnih udarov.

Spomniti velja na demokratično nazadovanje v Braziliji, Mehiki, Indiji, Filipinih, Turčiji itd. Težave z demokracijo imajo tudi same Združene države. Že  nekaj časa niso več "bleščeče mesto na griču", kot smo pogosto slišali v preteklosti oziroma demokratični zgled drugim. Spomniti velja na sistemski rasizem, policijsko in siceršnje nasilje in vse volilne težave (spiski volivcev, štetje oddanih glasov itd.) in seveda kot na krono vsega - nasilni vdor s smrtnimi žrtvami v Kongres, ameriški parlament, 6. januarja letos. Generalni sekretar Nata Stoltenberg ga je označil za napad na osnovne vrednote Severno-atlantskega zavezništva.

ZDA bodo morale veliko postoriti doma, da se bodo lahko brez slabe vesti in kredibilno zavzemale za demokracijo drugod. Težave imajo tudi nekatere članice EU, nenazadnje tudi Slovenija. Seveda so pogledi naše pozicije in opozicije, kaj predstavlja demokratične odklone, običajno diametralno nasprotni. Vendar je dejstvo, da smo tudi pri nas priče krepitvi prepričanja, da se oblast odstavlja in postavlja na ulici in ne na volitvah. Da mora tudi naše poslance in parlament pred nasiljem – pljunki, kamenjem in vdorom varovati policija. Da se skuša z nedemokratičnimi prijemi vplivati na potek volitev ali izničiti njihove rezultate in iz povolilnih koalicij (na katere smo z ozirom na našo ureditev obsojeni) izločiti relativne zmagovalce. Da so grožnje političnim konkurentom, tudi zaradi neustreznega ukrepanja pravosodnih organov vse hujše in da že prehajajo v grožnje s smrtjo. In še bi lahko naštevali.

V Sloveniji se nekateri nikakor ne morejo sprijazniti z bistvom demokracije in volitev, da se pač stranke na oblasti kdaj tudi zamenjajo.

***

O podrobnostih decembrskega vrha za enkrat ni znanega veliko. Ameriški organizatorji sicer menijo, da bi se srečanje moralo posvetiti predvsem trem vsebinskim sklopom:

* obrambi pred avtoritarnostjo,

* borbi zoper korupcijo in

* večjemu spoštovanju človekovih pravic.

Ti so za enkrat podani še precej abstraktno in jih bo potrebno dodelati oziroma konkretizirati. Pred vrhom ali med njegovim potekom se od udeleženk pričakuje, da bodo podale javne zaveze, kako bodo v prihodnje konkretno prispevale k izboljšanju demokracije. Te sicer ne bodo pravno zavezujoče, vendar bo od njihovega udejanjanja odvisna udeležba teh držav na naslednjem vrhu čez leto dni, ki pa ne bi več potekal preko spleta, ampak v živo. Vsekakor je pomembo, da se srečanje ne bi končalo le s še z eno razvodenelo skupno izjavo, ampak da gre za začetek globljega procesa in kolektivno akcijo za povrnitev zaupanja v demokratične institucije in njihovo učinkovitost.

Čeprav vabila niso dobile države, kot so Kitajska, Rusija, Iran, Venezuela in podobne, ne gre za vrh demokratičnih držav, ampak, kot rečeno, za vrh za demokracijo. Nanj so povabljene tako zrele kot manj zrele demokracije, kjer pa  obstajajo možnosti za izboljšanje stanja demokracije oziroma za njihove tovrstne prispevke v svetu. Če so na začetku omenjene države, kot sta Kitajska in Rusija, za demokracijo po mnenju organizatorjev vrha za demokracijo očitno odpisane, vsaj pod dosedanjim vodstvom oziroma režimom, pa to ne velja za države, kot so na primer Filipini, Brazilija ali Mehika. Slednje se namreč nahajajo na spisku 108 vabljenih držav, ki je pricurljal v javnost.

Spisek je zbudil kar nekaj pomislekov, pa tudi nezadovoljstva. Med državami na Bližnjem vzhodu oziroma vzhodnem Sredozemlju nista vabljeni na primer Turčija in Egipt, med azijskimi pa na primer Tajska in Vietnam. Rusija in Kitajska sta vrh seveda ostro obsodili. Po mnenju ruskega zunanjega ministra Lavrova gre pri celi stvari le za podrejanje drugih držav ZDA. Podobno je predstavnik Kitajske komunistične partije menil, da Američani s to pobudo le delijo svet na dva tabora oziroma da svoj model demokracije vsiljujejo drugim. Pri tem ni pozabil poudariti, da je edina prava demokracija njihova in jo imenoval kot - ljudsko.

Kitajsko je ujezilo tudi to, da se med povabljenimi nahaja tudi Tajvan. Tekma dveh družbenih sistemov vsekakor ne bi smela pomeniti, da med demokratičnimi in avtoritarnimi državami ni prav nobenega sodelovanja. V tem smislu je potrebno pozdraviti nedavno skupno izjavo ZDA in Kitajske v Glasgowu, da bosta sodelovali pri soočanju s podnebnimi spremembami.

Vabilo je dobila tudi Slovenija. Med državami v naši soseščini pa niso vabljene Madžarska, Bosna in Hercegovina in Srbija (zdi se, da bo slednja na koncu vabilo le prejela). V prihodnjih dneh se bo število vabljenih tako verjetno povečalo, ne toliko s predstavniki držav kot s predstavniki nevladnih organizacij in zasebnega sektorja. Prve se pogosto nahajajo v prvih obrambnih vrstah demokracije, kot na primer v Belorusiji, velika informacijsko-tehnološka podjetja pa preko družabnih omrežij vse bolj tako ali drugače vplivajo na demokratične procese v svetu.