V tem tednu sem dobil kar nekaj klicev prijateljev in znancev, ki me zaskrbljeno sprašujejo, kako prenašam covid. Pri tem pa je skoraj vse zanimal roman, ki sem ga prejšnji teden izpostavil. Torej: zdravje je več kot znosno, odličen roman pa naj ostane neimenovan. Prijatelji se mi redko oglašajo v zvezi z mojimi komentarji o umetnosti, ko pa se, je najpogostejše vprašanje, zakaj tako redko reflektiram gledališče glede na to, da je moje poklicno izhodišče. Ne vem, zakaj je tako! Je pa res, da je zame ena najobsesivnejših oblik gledališke umetnosti delo Jamesa Turrella, ki ga teoretiki večinsko obravnavajo kot vizualno umetnost. Podobno je z mojimi drugimi gledališkimi izbori. Enega najbolj enigmatičnih gledaliških naporov prepoznavam v delu Hermanna Nitscha, ki se nahaja nekje vmes med prvimi modernističnimi predstavami Petra Brooka in visokomodernističnimi strukturami Romea Castelluccija. Oba sem že reflektiral, Nitscha pa še ne. Zato posvečam današnji komentar njegovim gledališkim opnam. Res je! Gledališče je moje izhodišče.

Brizganje krvi v imenu večnosti

Hermann Nitsch izhaja iz dunajskega akcionističnega kroga, ki je navkljub visoki starosti in nenaklonjeni resničnosti še vedno zelo živ. V življenju sem ga kar nekajkrat srečal. Najpomembnejši srečanji sta se odigrali v graščini Prinzendorf v Spodnji Avstriji, kjer še danes preživlja večino svojega časa. Njegova osrednja umetniška oblika je Gledališče orgij in misterijev.

Bruhanje v imenu gnusa

Njegova dogodkovnost se mi je takoj uprla do te mere, da sem si moral z rokami prekriti oči, istočasno pa sem si kot otrok razširil prste, da se mi ne bi izmuznil kakšen del srhljivega prizora. Podobno doživljam pri odprtih ranah. Ali pri bližnjih kadrih kirurške operacije. Nitschova dvojnost kar vre. Krvavi obredi vodijo gledalca v posebne vrste izpolnjenje. Okrvavljene halje (albe) pa vzbujajo občutek grotesknosti. Po dolgem procesu - procesiji, nastopi v končnici formatiranje dogodka za potrebe muzeja.

Prepleteno meso z ognjem in blatom

Hermann Nitsch povzema wagnerjanski koncept združenega umetniškega dela (Gesamtkunstwerke). Prepleta ga z artaudovskim surovim gledališčem, s koordinatami metafizika, strah in kuga. Nitschova destrukcija povzema Artaudove funkcije, ampak jih za razliko od Artauda na koncu harmonizira. Teži v izpolnjenje, k ljubezni! V izteku pa imate občutek, kot da bi se znašli v muzeju posebne vrste - v muzeju religij sredi poblaznelih relikvij.

Gledam gledališče misterija

Ko sva se nazadnje srečala pred petnajstimi ali več leti, mi je povedal, da poučuje na gledališkem inštitutu dunajske univerze, kjer med drugim avtoreflektira svoje procese. To se mi je takrat zdelo neskončno pomembno. Mogoče tudi zato, ker je avtoreflektiral tisto, kar mu je kritika najbolj očitala. Ravno Hermann Nitsch je študijski primer, v katerem vidimo, da ne obstaja dobra ali slaba umetnost, temveč umetnost, ki je blizu resnice, ali umetnost, ki je oddaljena od nje. Hermann Nitsch je eden tistih, ki je najbližji resnici. Tudi zaradi načelno izostrenih dualizmov: njegovi obredi proizvajajo sveto občutenje, čeprav so konstruirani. V njegovih procesih vidimo "krvave trenutke", istočasno pa je na delu večnost. Doživljamo jih prek groze, šele tako lahko razumemo lepo. Na tem mestu se bom začasno zaustavil.

Odlaganje ostankov v grobove

Njegovo gledališče sproža vse čute, ob tem pa sproža posebne vrste slovesnost v slavo človeškemu trpljenju. Velik del njegovih predstav je posvečen križanju. Prek križanja išče odvezo za metafiziče prekrške človeštva. V njegovem prvem obrednem obdobju je kopanje v živalski krvi nadomeščalo človeško kri, v drugem pa je postalo zamenjava za nasilje nad živim. V tretjem koraku pa je težilo k substitutu krvi (masovna slavja s paradižniki). V vseh primerih je težil k izpolnjenju, k absolutni ljubezni. Na eni strani dionizična žrtvovanjskost, na drugi strani misterij križa in končno zamenjava za kri. Evharistija. In vseobsegajoča ljubezen.

Vse energije, ki jih prepozna kot religiozno smiselne, vključi v svoj umetniški proces. Kaj gledamo, ko gledamo njegov proces - procesijo? Gledamo didaktiko vzpostavljanja dogme! Gledamo dogmo na delu!

Psihologi pravijo, da je žrtvovanje zdravilni proces proti smrtnemu strahu, gledališka teorija pa pravi, da je žrtvovanje na pol poti do kozmične pomiritve. Sem eden tistih, ki je prepričan, da umetnost transformira avditorij. V logiki delovanja Hermanna Nitscha prepoznamo svete moči verskih obredov. Prek njegovih umetnin se sproža polemika o svetih obredih. Polemika o kultih, kulturah in religijah.

Polemika I.: Ali ste se kdaj vprašali, kaj gledate v muzejih religij?

Vse se je začelo leta 1957, ko je Nitsch vstopil na dunajsko umetniško sceno. Leta 1963 je začel uprizarjati svoje vizualne senzacije, vmeščene v scensko - galerijski prostor. Živeti je začel je svoj misterij. Končna konsekvenca njegovega delovanja je postala oltarska obsedenost. Vsak oder je oltar in obratno. Nitsch shranjuje "konceptualizacijo religije" v muzeje za zanamce. Njegovi misteriji delujejo mimetično, konsekvence pa so akcionistično abstraktne. Da, pri Nitschu gledamo klanje. Po izteku prve faze obrednosti se v drugi obredno nahranimo. Dobesedno s kolinami. 

Polemika II.

V svojih akcijah uprizarja dramaturgijio izdelave kolin. Etimologija beseda kolina izhaja iz klanja. Mogoče pa gledamo samo nadvlado tistega, kateremu je dovoljeno oziroma si vzame sam pravico, da lahko kolje. Pozor! Vse se odvija na Avstrijskem.

Vrnimo se v območje "čiste umetnosti". V čem je sploh skrivnost barve, zakaj barva sploh obstaja v kozmični resničnosti? Nitsch jo reflektira na podoben način kot Goethe v svoji Teoriji barv (1810). Ne razlaga je, temveč širi njen nabor. Nitsch vse segmente svoje predstave orglsko ozvoči. Gledamo klanje ob glasbeni spremljavi. Tudi zvoki padajo od zgoraj navzdol podobno kot barva (svetloba). Če obstaja participatorno gledališče, ki gledalca istočasno preterse in pritegne, je to Nitschova gledališka orgijastičnost. Menim, da je pri Nitschu navkljub vsemu najpomembnejši ostanek obrednega. To po pa ni več gledališče, ampak razstava. Ampak enega brez drugega v Nitschovem primeru ni. 

V izteku je potrebno izpostaviti, da je imel od nekdaj zaprisežene nasprotnike in še jih vedno ima. Vedno več jih je. Istočasno pa je zaščiten od blaznežev. Ščitimo ga v muzejih. Pri Nitschu gledamo vse, od poganskega praznovanja življenja, do krščanskega žrtvovanja - za življenje.

Polemika III.: Smrt za življenje ali smrt za smrt

Da, Nitschova umetnost vključuje žrtvovanje živali. Žival je za nas ubita, kot da je ubit sam bog (oziroma Nič), raztrgana je kot bog sam (kot Nič). Umetnost nas hrani z Bogom, z Ničem! Religija pa z vsemi sredstvi brani svojo dogmo. 

V umetnosti je vse v občutenju in interpertaciji, je iz svojih ust izgovoril Nitsch v moja ušesa. Pri njem gledamo rojstvo tragedije v svetu barv. Pri tem pa umiramo od smeha, kako nas ves bradat in majhen popelje na vespi naproti kozmičnim razsežnostim.