Tako enostavno ne bo šlo več naprej, kajti do skrajnosti polarizirana politika je postala ovira za normalen razvoj države. Gordijski vozel proporcionalnega volilnega sistema, ki državo že tri desetletja posiljuje z nestabilnimi koalicijskimi vladami, bo v neki točki treba presekati, sicer nam grozijo še dolga leta nestabilnosti, uličnih nemirov, politične in siceršnje korupcije, kar bo v končni konsekvenci povsem paraliziralo državo. Med potencialnimi, a zgolj začasnimi rešitvami, ki bi lahko pomagale prebroditi prehodno obdobje do sprejema neke normalne, z ustavo in ustavnosodnimi odločbami skladne volilne zakonodaje, je tudi ideja t.i. velike koalicije. Torej povolilni dogovor med prvo in drugo najmočnejšo stranko, da skupaj formirata vlado, v kateri imata enako število ministrskih mest, in se zavežeta za projektno uresničevanje ključnih ciljev, ki bi državi prinesli večjo politično stabilnost, zaupanje v institucije, poudarek na vladavini prava, reformi pravosodja in zagotovo tudi odločnemu boju s sistemsko korupcijo.

Doslej smo imeli tri priložnosti za takšen zgodovinski kompromis, ki bi po mojem pozitivno vplival tudi na kolektivno nezavedno. Prvi bi lahko takšno koalicijo sklenil že Janez Drnovšek, pa se je temu (ne)spretno izogibal in je raje sestavljal mešane koalicijske vlade z manjšimi partnericami (izjemoma s Slovensko ljudsko stranko, vendar se kohabitacija z Marjanom Podobnikom kot podpredsednikom vlade ni obnesla). Naslednja priložnost je bila leta 2014, ko sta se poleti tajno pogajali SMC in SDS. Počivalšek je bil, uganili ste, zelo za, medtem ko je bilo "trdo jedro" zelo proti, omahljivi profesor pa se je na koncu odločil za koalicijo z levimi strankami. Tretja in doslej tudi zadnja prilika pa se je ponudila lani spomladi po klavrnem koncu Šarčeve vlade, ko je SD za trenutek kolebala pred idejo, da bi vstopila v koalicijsko vlado z Janšo. A se ni izšlo, Židana pa so kmalu zatem odnesli s predsedniškega mesta.

Zakaj se torej pri nas tako izogibamo kompromisni rešitvi, da bi prvo- in drugouvrščena stranka na volitvah sestavili veliko koalicijo? Iz zelo preprostega razloga: ker je v politiki še vedno premalo profesionalcev, ki bi razumeli bistvo politike: da je to umetnost možnega. In eden od izvirnih grehov zadnjega poglavja tragične polarizacije slovenskega političnega in posledično tudi širšega družbenega prostora se skriva prav v amaterski strategiji strank, ki so se pred zadnjimi volitvami zaklinjale, s kom vse ne bodo sklepale povolilnih sporazumov ali koalicij. Kar je dokaz, da politika izključevanja ni nekaj, nad čemer bi imela patent zgolj SDS ali desnica, kot se glasi priljubljena mantra levice in njenih satelitov v sferi civilne družbe. Kompleks "pravice do vladanja" oziroma upravičenosti (self-entitlement) do oblasti je kvečjemu zaščitni znak levice, iz česar izvira tudi večji del njenih frustracij, ker je lani spomladi izgubila oblast. Po lastni krivdi, jasno. Razumljivo je, da sta bili srda levičarskih pravičnikov in njihovih civilnodružbenih transmisij deležni zlasti stranki, ki sta veljali za "levi" ali "levo-liberalni", pa sta se kljub vsemu spajdašili z Janšo in se 13. marca 2020 vrnili v vladno palačo.

Tisto, kar bi spin doktorji opredelili kot veščino politične kombinatorike - SMC in DeSUS sta namreč de facto ostala v vladi, le da sta zamenjala koalicijski partnerici -, so na levici prepoznali kot izdajo. Izdajalci je v trenutku postala edina politično korektna beseda, s katero so označevali ti dve stranki, njuna predsednika in poslance, ki so omogočili, da je JJ sploh sestavil vlado. Genealogija besede "izdajalci" ima med komunistično levico, ki v slovenski politiki sploh še ni izginila, posebno mesto; je nekaj takšnega kot rdeča cunja, s katero toreador pomaha divjemu biku, da ta dokončno izgubi pamet. Izdajalec je tradicionalna psovka levičarjev z geografskim poreklom. Uporabljajo jo že vse od leta 1941 in se ji niti po osemdesetih letih niso pripravljeni odreči. Zaradi tega so, kjer so in niti po vseh napakah aktualne vlade ljudstvu niso zmožni ponuditi (boljše) alternative. V bistvu je levica tako nesposobna, da ta hip nima niti kredibilnega obraza, ki bi bil potencialni premierski kandidat! Kar je po svoje šokantno. Si predstavljate, da bi po prihodnjih volitvah vlado ponovno vodil Marjan Š.? Šalo na stran. Kaj pa Tanja Fajon? No, ostanimo resni. Morda Luka Mesec? Dovolj bo ...

Hočem reči, da je nenehno kazanje s prstom na Janšo, janšiste oziroma desnico že tako ponarodelo, da se bo vsak hip izpelo. Obenem pa nam leva opozicija niti po letu in pol te "diktature" oziroma štiri mesece pred uradnim začetkom predvolilne kampanje ni sposobna pokazati obraza, s katerim namerava premagati Janšo, zmagati na volitvah in (ponovno) prevzeti oblast. Morda čakajo na 1. april? Sarkazem na stran, dejstvo je, da se še kako pozna praznina, ki je ostala za Janezom Kocijančičem, ki je za razliko od Milana Kučana vedno videl dlje od konice svojega nosu.

Če bi "strici iz ozadja", med katerimi je imel Kocka seveda posebno mesto, lahko vplivali na socialne demokrate, ki so edina stabilna in etablirana stranka na levici, potem bi se do začetka predvolilne kampanje zgodilo dvoje: Tanji Fajon bi se prijazno zahvalili za njene usluge in jo pospremili nazaj v Evropski parlament, kjer naj še najprej opravlja imenitno delo za to državo, zlasti pri projektu širitve Unije na Zahodni Balkan. Morda bi bila zrela celo za komisarko?! Z novim predsednikom ali predsednico bi SD lahko ponovno pokazala, da ni le Levica v kravatah, ampak resna socialdemokratska stranka, pripravljena za veliko koalicijo s "črnimi".

Do volitev se utegne razklanost v družbi, ki jo marljivo generira polarizirana politična elita, le še povečevati. Kar nikomur ne koristi. Ideja o koaliciji med SDS in SD sicer ni od včeraj, konec koncev je v začetku devetdesetih Jože Pučnik sanjal celo o poenotenju socialdemokracije na Slovenskem, kar bi pomenilo združitev tedanje Združene liste socialnih demokratov ter Socialdemokratske stranke Slovenije. Idealist, kakršen je ostal do konca, je Pučnik spregledal, da nad njegovo zamislijo niso vsi preveč navdušeni. Kar pa ne pomeni, da ne bi mogli sprejeti nekoliko modificirane ideje o povolilni koaliciji, s katero bi za štiri leta vsaj nekoliko umirili polarizacijo, predvsem pa bi se zaradi stabilne večine v parlamentu in odsotnosti malih, egoističnih izsiljevalskih strank, ki jih moramo prenašati zadnjih trideset let, lahko končno lotili vseh tistih sistemskih sprememb, o katerih smo doslej lahko razpravljali le na akademski ravni.

Tudi o volitvah predsednika republike in njegovem ustavnem položaju.