Komentar

Rimljan v Emoni (1/2): Med vsemi ljubljanskimi aktivnostmi, za katere si ne bi nikoli mislil, da jih bom počel, je tudi tek

Valerio Fabbri ni le italijanski novinar, ki živi in dela v Ljubljani, ampak je tudi tisti Rimljan, ki se je preselil v Ljubljano in si tu ustvaril družino. V dveh nadaljevanjih bomo objavili nekaj utrinkov iz njegovega ljubljanskega življenja, na katerega se je povsem privadil, začel se je ukvarjati celo s tekom. Edina ovira, na katero je trčil, se je pojavila v bloku, v katerem stanuje. Njegov poskus, da bi na strehi bloka postavil anteno, ki bi mu omogočala spremljanje televizijskih prenosov nogometnih tekm njegovega najljubšega kluba - uganite, katerega -, je klavrno propadel, saj se je med stanovalci pojavila jezna soseda, ki je zatrla kakršno koli idejo o anteni. Kaj se pa to pravi!

26.11.2021 21:00
Piše: Valerio Fabbri
Ključne besede:   Valerio Fabbri   Ljubljana   Rim   Emona   Nikola   družina   Rožnik   tek   sosedi   Roma

Izbira življenja v Ljubljani je bila posledica več faktorjev; najprej je bilo to prepričanje, da je ustvariti družino v majhnem mestu lažje kot v veliki prestolnici.

"To mesto je postalo skoraj na nerealen način neodtujljiv del mojega življenja." S temi besedami je svojo ljubezen mestu Rimu izpovedal Romin napadalec Edin Džeko; oziroma, če povemo bolj po domače, ni želel oditi iz rimskega kluba med sezono. Pravzaprav so mnogi opazili, da je te besede izrekel kasneje, šele ko ni prišlo do finančnega dogovora med potencialnim novim klubom, izraz nerealen pa je vseeno njegov, torej o tem ne morem soditi. Tudi zato, ker je Džeko potem dodal zame zelo pomembno podrobnost.

 

Počasi, naj najprej položim karte na mizo. Sem strastni navijač Rome – spadam nekako v kategorijo obsedenih z rumeno-rdečimi. Prav nasprotno, sem v fazi, ko je mojo obsedenost mogoče kontrolirati, a je strast preprosto močnejša od mene. Definitivno ob tekmah trpim bolj, kot bi bilo treba ne glede na vse pretekle izkušnje kot navijač na štadionu ne morem ostati ravnodušen. Takle mamo, bi rekli v Celju, kaj naj zdaj? 

 

Torej, če se vrnemo k Džekovim izjavam, ob tisti priložnosti je Džeko povedal tudi, zakaj bo Rim vedno del njegovega življenja: v Rimu je namreč doživel prve, najlepše trenutke očetovstva. Tako naju, poleg seveda ljubezni do rumenordeče majice, povezuje tudi veselje ob rojstvu prvega otroka. Poleg majice imava skupno tudi to, da sva postala starša v mestu, ki ni najino rojstno mesto.

 

Ljubljana zame predstavlja veselje, ko sem postal starš, nikoli si nisem mislil, da se bo vse skupaj odvilo na ta način. Po precejšnjih težavah se je lani julija rodil najin prvi otrok, sin Nikola – za mednarodno izgovorjavo je bistvenega pomena K, naglas pa je trenutno odvisen od države, v kateri sva, ubogi otrok, poslušati mora tri jezike. Ne vem, kakšna bi bila izkušnja, če bi se otrok rodil v Rimu, prepričan pa sem, da sta še enkrat trčila habsburški in mediteranski svet.

 

Kako to? Tega nisem vedel, a v Sloveniji ni ravno pogosto imeti obiskov po porodu, kakor tudi ni mogoče videti otroka v t.i. nursery (za stekleno steno), preprosto zato, ker je celoten sistem drugačen. Seveda, se strinjam, da sta po porodu potrebna mir in tišina, a kako naj to razložim mojima staršema, ki sta zato, da bi videla vnuka, naredila 800 kilometrov?! To sem poskusil razložiti tudi psom čuvajem v Kliničnem centru – in uspelo mi je! Tako moja kot ženina starša sta Nikolo videla, še preden je prišel domov. Ponosen sem sam nase, saj so obiski sicer dovoljeni le očetom otroka, pa še to samo za dve uri dnevno. 

 

Priznati moram, da je bila izbira življenja v Ljubljani posledica več faktorjev, najprej je bilo to prepričanje, da je ustvariti družino v majhnem mestu lažje kot v veliki prestolnici. Po drugi strani sem bil rojen in odrasel v Rimu, moja sestra ni nikoli šla od doma, pa ima dva otroka, in kot Valentina tudi ostali milijoni Rimljanov ustvarjajo družine v tem velikem mestu. Midva sva se imela možnost odločiti in sva raje izbrala Ljubljano. 

 

Nisem veliko razmišljal o tako imenovanih kulturnih šokih, ki bi me lahko čakali v Ljubljani, saj moram biti prepričan le v tri stvari: jasna pravila, dostopni servis in skupno življenje v bloku zmanjšano na minimum, skladno s filozofijo živi in pusti živeti. In če se pri prvih dveh nisem motil, vse to je namreč v Sloveniji zelo lepo urejeno, sem pri razumevanju logike hišnega sveta naletel na zares trd oreh. Živimo v razmeroma majhnem bloku, dva vhoda sta, v vsakem je 8 stanovanj, v širšem ljubljanskem centru, torej med Kliničnim centrom in muzeji na Metelkovi. Rad bi rekel, da je povsod tako, a tudi vojne med Gvelfi in Gibelini popolnoma zbledijo ob vseh težavah, ki sem jih imel, ko sem želel urediti stvar, ki bi po mojem spadala pod običajno administracijo. 

 

Na streho bloka sem želel postaviti anteno, da bi lahko v miru gledal tekme Rome. Figo, potreboval bi kar 75 % podpisov soglasja lastnikov stanovanj!! Ok, jasno mi je, da obstajajo pravila in da jih je treba spoštovati, včasih sem tudi preveč priden, v novem domu pa nisem točno vedel, kako naj se obnašam – zato sem se lotil zbiranja podpisov, ki so medtem postale vprašanje hišnega sveta. Začel sem torej zbirati podpise, ki so kmalu postale vprašanje sveta etažnih lastnikov, dokler se ni pojavila soseda, klasična figura vseh sosedskih tragedij na svetu. Verna reku naj sosedu crkne krava, se je odločila, da z mojo anteno ne bo nič, ter poslala pismo vsem stanovalcem obeh vhodov in upravniku, v pismo pa je omenila tudi odvetnike in sodišče.

 

Preden nadaljujem, bi rad izpostavil dejstvo, da je polovica stanovalcev lastnoročno, brez posebnih dovoljenj ali zaprla balkone ali pa namestila klimatske naprave na zunanji strani bloka, zato mi ni bilo jasno, kako bi lahko moja antena dejansko koga motila. Rezultat? V stilu kamikaze se je odločila tudi, da je treba takoj odstraniti tudi klimatske naprave zunaj, medtem ko zasteklitve, če se jih za kakšen centimetrček prestavi, lahko ostanejo – red mora bit, kajne! In vse to zaradi ene antene!!! Pa še za Lazio ni navijala ...

 

Med vsemi ljubljanskimi aktivnostmi, za katere si ne bi nikoli mislil, da jih bom počel, je tudi tek. Odkrito rečeno, res si nisem nikoli mislil, da se bom začel ukvarjati s športom, ki sem ga imel za dolgočasnega in samo za zaprte, zadržane ljudi. Sedaj lahko z lahkoto rečem, da je tek dober, ker pomaga vzdrževati telesno težo, sladkor v krvi, izboljša stanje krvnega obtoka, izboljša razpoloženje … Šalim se, tega dejansko ne mislim – kljub temu, da bi lahko bilo res. 

 

Teči sem začel zaradi mnogo bolj banalnih in ne prav izboljšanju zdravja namenjenih razlogov. Vedno bolj sem bil prepričan, da je to tisto, kar potrebujem, saj sem prebral kar nekaj literature o tem, kako je tek dober za polnjenje baterij, še posebej za tiste, ki radi pišemo. Mogoče je bil to končno dovolj dober izgovor, da sem se nekega mrzlega januarskega jutra, v depresiji zaradi "sončne2 ljubljanske sivine, ozaljšane s pol metra snega, odpravil na tek. Zdaj sem tu, pripravljen na svoj prvi … tek Rim – Ostia, najbolj priljubljen polmaraton v Italiji, z največ udeleženci, ki sem ga, ko sem še živel v Večnem mestu, popolnoma ignoriral oziroma se iz njega delal norca. Tek, kjer dvajset tisoč udeležencev priteče v cilj ob morju v bližini Rima. 

 

Ni me sram priznati, da se, ko sem še živel v Rimu, nisem premaknil niti na igriščih za mali nogomet: tudi v Ljubljani sem imel na začetku nemalo težav in se raje naslajal nad legendarnim prizorom iz Čefurji, raus!, ko imajo Slovence, ki tečejo ob najbolj nemogočih urah, za nezemljane. Zdaj pa, poglejte me, ljubitelja plavanja, lahko trdim, da ti tek na prostem zbudi podobne občutke kot plavanje, saj je mogoče potem, ko presežeš določen vzdržljivostni prag, lažje spoznati samega sebe in svoje omejitve. Pozitiven stres, z drugimi besedami, ko tečeš korak za korakom in nabiraš kilometre.

 

Že od prvih tekaških podvigov na Rožnik sem bil zelo prepričan v svojo sposobnosti, kljub temu, da sem tudi za petdesetletniki v formi močno zaostajal –  z zelo malo kisika v možganih, da sem spravil skupaj tistih nekaj slovenskih besed, ki sem jih poznal. Najbrž se strinjate z mano, da vse skupaj ni bilo najbolje za samopodobo. Zato sem sprejel tek na način, ki je bil edini možen – kot pisanje je tudi tek proces. Pot, ki se ustvarja korak za korakom, z besedo na besedo, le da imamo v mislih končni cilj.

 

(konec prihodnjič)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
24
23.01.2022 23:30
Zastavlja se vprašanje, ali bo Rusija napadla Ukrajino, si vzela svoje z nekaj zelo malega uporabe sile, kajti Ukrajina se ji ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
23
23.01.2022 11:00
Ni presenetljivo, da v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, postane predstavnik herojskega ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lajos Kassák, umetniški aktivist in človek XX. stoletja
0
23.01.2022 05:18
Lajos Kassak je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
15
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 2.290
02/
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
Simona Rebolj
Ogledov: 2.418
03/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.316
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.654
05/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 1.509
06/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.348
07/
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.112
08/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 985
09/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 2.027
10/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.133