"Rodil sem se v socrealizmu, pod rdečo farbo enoumja. Že kot mladenič izkusil totalno revolucijo in njene lovke ter onemogočanje. Bolje podiranje. V dvajsetih začel pot vedno znova rušenih idealov, vendar imel več adrenalina kot maloumna beda zapriseženih. Oženil prijetno žensko Ireno in rodil dva naslednika norosti. Ob godbi in fatalizmu mednožja vihral skozi adrenalin elektronike, glasbe ter erotike noči. Delal s plesno skupino ter se z njimi podil po Evropi. Učil kitaro in nato zaprisegel poslu in računalnikom. Ustvaril nekaj firm in butal ob idiotizem enakosti, socialističnega fatalizma in prav ideološke fanatične bojazni pred sposobnimi in ustvarjalnimi. Se skoraj potopil v večnost, a po nenavadni logiki spomina in razkroja duše ter obvladovanju lego igre priplaval do ponovne reinkarnacije in dokaza, da logika zaznavanje svobode, norosti in bolečine deluje. Ustvaril hčerko in spomin ter spoznal sedanjo sopotnico Slavi, ki mi je dala dvojčka Galo in Arta ter Paulino, ki skupaj z Mitjem, Galom, Ano Mario odnašajo v svet prihodnosti seme in idejo, ki jo je zapisal Forbes: da za vsakega sposobnega in uspešnega slejkoprej pridejo časi, ko povpraševanje preseže ponudbo. Hm, in to vero v turbulenco kljubovanja času prenašam naprej. Skupaj s family in kot zahvalo vedno učeči mami, res vzgojno strogemu očetu in Bogdanu ter prijateljem, ki dobro mislijo." 

Tole zgoraj se mi je zapisalo daljnega 1995, ko smo izpljunili "Tu pa tam" in mi je Mitja rekel, naj nekaj kratkega napišem o sebi. In sem nedavno dodal še vrstico ali dve. Ni mi jasno, kdo mi je v glavo v tisti daljni mladosti nalil dovolj praška, da sem lahko vedno znova pral možgane, ki so jih neutrudno, z vso navlako in umazanijo, "prali" dušebrižniki zločinske ideologije, ki še danes ni zapisana kot taka. Zločinska. Triger je prav gotovo bila glasba, profesorji v glasbeni šoli, mama s svojo ljubeznijo do klasične glasbe in Marija Žagar, ki nam je v glave vlivala svoje razumevanje literature. Že takrat se je dopisovala s Pahorjem in je na to temo izšla pred kratkim knjiga z naslovom Sončna ura (vir), v kateri je Urška Perenič zbrala in uredila pisemsko korespondenco Borisa Pahorja in Marije Žagar.

Lahko bi rekel, da smo "gor rastli" ob glasbi v klubu Vodovodni stolp, kjer ni bilo, česar ne bi moglo biti. Poznala nas je vesoljna Slovenija in še Ljubljančani so bili redni gosti. Mi smo jim pa v Ljubljani predavali o glasbi. Ne vem, a Kranj je takrat bil slovenska avantgarda. In seveda smo vsem hodili na živce. Vrtec Janina je pokal po šivih, izbrali so me za predsednika in takoj tudi odstavili "neki čudni klinci", ki nikdar niso bili člani, a so bili "člani" na poziv. Dušebrižnikov. Ker sem na sestanku, kjer so mi hoteli dopovedati, da če hočeš biti predsednik, moraš biti član Zveze komunistov. In nisem pristal, ker sem jasno izjavil, da s svojim poštenim, zagnanim delom lahko prispevam k blaginji družbe. Naivnež. Seveda so me hoteli le kot ovco "zaklati" in "ostriči". Nekaj let kasneje pa vzeli potni list. Brez razloga. In seveda pogojevali ovaduško prakso za vrnitev (in "streznitev").  

Radio Študent mi je tudi dal nekaj prakse in "videnje", ko sem kmalu spoznal, da je tam valilnica pravovernih kadrov. Mastnak, Milharčič, Štrajn …. Da ne omenjam vseh, ki so šli tam skozi in danes solijo pamet temu nesrečnemu narodu, ki je v primežu te bedne ideologije, ki se je nikakor ne more otresti. Resnično je težko priznati, da si se v "rovih" izgubil. In tako polni sovraštva ter nasilnih pisunskih veščin ti samooklicani "mozgi" danes temu narodu predavajo o demokraciji. Polni neslutenega sovraštva. Ker je ta ideološka podlaga resnično nasilna in izključujoča. Zanje drugačnost ne obstaja. Niti dialog. Vso ikonografijo so domala preplonkali iz verskih zapisov, ustvarili "hudiča" (tudi on je bil "angel") in pozabili na bistveno. Da druga stran že 2000 let prepleta in soustvarja zgodovino in so ji na ustnicah "odpuščanje, milost in ljubezen". Tega jim v svojo ideološko praznino ni uspelo prenesti. Zato danes gledamo propad, zadnje ostanke in seveda zločinske oblike, ki živijo in zastrašujejo po zakotnih koncih te zemlje. Kot opomin. Ker niso dovolj samo knjige, filmi, slike in kosti, ki nesrečne čakajo, da se jih usmili jutrišnji dan.

Vse to gledam in razmišljam. Mogoče je bil resnično največji smisel takrat, ko smo odšli iz "raja". A smola. Se spet nazaj po malo vračamo. Ker je vsepovsod polno zapisov, kako nam je bilo lepo. Skupaj z vsemi Butalci v Evropi. Vseeno je Evropa nekako našla sinonim za te -izme. Zločinski. Tu pri nas se obmetavamo s kostmi vsa ta tri desetletja. Ker še nečesa niso ti naši modreci dojeli: Kaj pomeni in kaj je katarza. Kako blagodejno deluje in kako mogočna je lahko v svoji širini. Bi rekel, da so lahko zmožni katarze le veliki ljudje. Močni v svoji duhovnosti in imajo visok socialni IQ. In mislim, da je to odgovor. Biti zrel in razumeti dejanja, ki osvobajajo. Tega pa ta ideološka podstat ni sposobna ustvariti.  

Mislim, da si katarze sploh ne želijo. Tako kot Turki, ki so zagrešili - ob pomoči nemških svetovalcev - nagnusen genocid nad Armenci. Pred leti smo delali neki umetniški happening V Bejrutu. Tam živi ogromna armenska skupnost. Žalostno.

Kot petnajstletnik sem videl Auschwitz, malo kasneje Treblinko, Dachau. Danes se vozim po Sloveniji in nekako ne morem dojeti, da se vozim po kosteh tega izbranega naroda. Ko mu je ideološka slepota odvzela smisel življenja in ga pognala v teror do lastnega naroda brez primere. In tu je tista bistvena razlika med genocidom nad Armenci in genocidom, ki so jih bili sposobni komunistični zločinci nad lastnim narodom. In to kamorkoli v zgodovino se ozreš. 

Katarza. Edina možna odrešitev. Smo jo sposobni, ali si nekateri želijo ponovitve genocida? Nekaj desetletij v zgodovini norosti človeštva ne pomeni nič. Saj imamo še vedno nedokončano zgodbo na Balkanu. In genocid. Zakaj nikakor nočemo sprejeti tega močnega poživila (kako je to uspelo Nemcem?) in dokazati vsem, da smo res lahko zreli za svojo Slovenijo? In da prepustimo njim igro zla, v njihovih glavah, da z nami ni šale.

Vse življenje trdim, da je osnova tega sovraštva in zločina nevoščljivost. Tudi Kajn se je pokesal. Ah, da, trume ideologov se starajo pred kafkovskimi vrati in sanjajo o spomenikih, na katerih se bo svetilo njihovo ime. Na vratih pa sploh nobene ključavnice in tam v kotu le nek "vratar", ki jim šteje kocine na bradi. In oni tega ne štekajo. Farsa človeške nizkotnosti.