Komentar

O socrealizmu in katarzi: Nekaj desetletij v zgodovini norosti človeštva ne pomeni nič

Vse življenje trdim, da je osnova tega sovraštva in zločina nevoščljivost. Tudi Kajn se je pokesal. Ah, da, trume ideologov se starajo pred kafkovskimi vrati in sanjajo o spomenikih, na katerih se bo svetilo njihovo ime. Na vratih pa sploh nobene ključavnice in tam v kotu le nek "vratar", ki jim šteje kocine na bradi. In oni tega ne štekajo. Farsa človeške nizkotnosti.

29.11.2021 20:30
Piše: Pavle Okorn
Ključne besede:   Pavle Okorn   socrealizem   Mitja Okorn   Marija Žagar   Boris Pahor   Urška Perenič   Vodovodni stolp   Kranj   Ljubljana   Zveza komunistov   Radio Študent   Evropa   Armenci   genocid   Kajn

Katarza. Edina možna odrešitev. Smo jo sposobni, ali si nekateri želijo ponovitve genocida?

"Rodil sem se v socrealizmu, pod rdečo farbo enoumja. Že kot mladenič izkusil totalno revolucijo in njene lovke ter onemogočanje. Bolje podiranje. V dvajsetih začel pot vedno znova rušenih idealov, vendar imel več adrenalina kot maloumna beda zapriseženih. Oženil prijetno žensko Ireno in rodil dva naslednika norosti. Ob godbi in fatalizmu mednožja vihral skozi adrenalin elektronike, glasbe ter erotike noči. Delal s plesno skupino ter se z njimi podil po Evropi. Učil kitaro in nato zaprisegel poslu in računalnikom. Ustvaril nekaj firm in butal ob idiotizem enakosti, socialističnega fatalizma in prav ideološke fanatične bojazni pred sposobnimi in ustvarjalnimi. Se skoraj potopil v večnost, a po nenavadni logiki spomina in razkroja duše ter obvladovanju lego igre priplaval do ponovne reinkarnacije in dokaza, da logika zaznavanje svobode, norosti in bolečine deluje. Ustvaril hčerko in spomin ter spoznal sedanjo sopotnico Slavi, ki mi je dala dvojčka Galo in Arta ter Paulino, ki skupaj z Mitjem, Galom, Ano Mario odnašajo v svet prihodnosti seme in idejo, ki jo je zapisal Forbes: da za vsakega sposobnega in uspešnega slejkoprej pridejo časi, ko povpraševanje preseže ponudbo. Hm, in to vero v turbulenco kljubovanja času prenašam naprej. Skupaj s family in kot zahvalo vedno učeči mami, res vzgojno strogemu očetu in Bogdanu ter prijateljem, ki dobro mislijo." 

 

Tole zgoraj se mi je zapisalo daljnega 1995, ko smo izpljunili "Tu pa tam" in mi je Mitja rekel, naj nekaj kratkega napišem o sebi. In sem nedavno dodal še vrstico ali dve. Ni mi jasno, kdo mi je v glavo v tisti daljni mladosti nalil dovolj praška, da sem lahko vedno znova pral možgane, ki so jih neutrudno, z vso navlako in umazanijo, "prali" dušebrižniki zločinske ideologije, ki še danes ni zapisana kot taka. Zločinska. Triger je prav gotovo bila glasba, profesorji v glasbeni šoli, mama s svojo ljubeznijo do klasične glasbe in Marija Žagar, ki nam je v glave vlivala svoje razumevanje literature. Že takrat se je dopisovala s Pahorjem in je na to temo izšla pred kratkim knjiga z naslovom Sončna ura (vir), v kateri je Urška Perenič zbrala in uredila pisemsko korespondenco Borisa Pahorja in Marije Žagar.

 

Lahko bi rekel, da smo "gor rastli" ob glasbi v klubu Vodovodni stolp, kjer ni bilo, česar ne bi moglo biti. Poznala nas je vesoljna Slovenija in še Ljubljančani so bili redni gosti. Mi smo jim pa v Ljubljani predavali o glasbi. Ne vem, a Kranj je takrat bil slovenska avantgarda. In seveda smo vsem hodili na živce. Vrtec Janina je pokal po šivih, izbrali so me za predsednika in takoj tudi odstavili "neki čudni klinci", ki nikdar niso bili člani, a so bili "člani" na poziv. Dušebrižnikov. Ker sem na sestanku, kjer so mi hoteli dopovedati, da če hočeš biti predsednik, moraš biti član Zveze komunistov. In nisem pristal, ker sem jasno izjavil, da s svojim poštenim, zagnanim delom lahko prispevam k blaginji družbe. Naivnež. Seveda so me hoteli le kot ovco "zaklati" in "ostriči". Nekaj let kasneje pa vzeli potni list. Brez razloga. In seveda pogojevali ovaduško prakso za vrnitev (in "streznitev").  

 

Radio Študent mi je tudi dal nekaj prakse in "videnje", ko sem kmalu spoznal, da je tam valilnica pravovernih kadrov. Mastnak, Milharčič, Štrajn …. Da ne omenjam vseh, ki so šli tam skozi in danes solijo pamet temu nesrečnemu narodu, ki je v primežu te bedne ideologije, ki se je nikakor ne more otresti. Resnično je težko priznati, da si se v "rovih" izgubil. In tako polni sovraštva ter nasilnih pisunskih veščin ti samooklicani "mozgi" danes temu narodu predavajo o demokraciji. Polni neslutenega sovraštva. Ker je ta ideološka podlaga resnično nasilna in izključujoča. Zanje drugačnost ne obstaja. Niti dialog. Vso ikonografijo so domala preplonkali iz verskih zapisov, ustvarili "hudiča" (tudi on je bil "angel") in pozabili na bistveno. Da druga stran že 2000 let prepleta in soustvarja zgodovino in so ji na ustnicah "odpuščanje, milost in ljubezen". Tega jim v svojo ideološko praznino ni uspelo prenesti. Zato danes gledamo propad, zadnje ostanke in seveda zločinske oblike, ki živijo in zastrašujejo po zakotnih koncih te zemlje. Kot opomin. Ker niso dovolj samo knjige, filmi, slike in kosti, ki nesrečne čakajo, da se jih usmili jutrišnji dan.

 

Vse to gledam in razmišljam. Mogoče je bil resnično največji smisel takrat, ko smo odšli iz "raja". A smola. Se spet nazaj po malo vračamo. Ker je vsepovsod polno zapisov, kako nam je bilo lepo. Skupaj z vsemi Butalci v Evropi. Vseeno je Evropa nekako našla sinonim za te -izme. Zločinski. Tu pri nas se obmetavamo s kostmi vsa ta tri desetletja. Ker še nečesa niso ti naši modreci dojeli: Kaj pomeni in kaj je katarza. Kako blagodejno deluje in kako mogočna je lahko v svoji širini. Bi rekel, da so lahko zmožni katarze le veliki ljudje. Močni v svoji duhovnosti in imajo visok socialni IQ. In mislim, da je to odgovor. Biti zrel in razumeti dejanja, ki osvobajajo. Tega pa ta ideološka podstat ni sposobna ustvariti.  

 

Mislim, da si katarze sploh ne želijo. Tako kot Turki, ki so zagrešili - ob pomoči nemških svetovalcev - nagnusen genocid nad Armenci. Pred leti smo delali neki umetniški happening V Bejrutu. Tam živi ogromna armenska skupnost. Žalostno.

 

Kot petnajstletnik sem videl Auschwitz, malo kasneje Treblinko, Dachau. Danes se vozim po Sloveniji in nekako ne morem dojeti, da se vozim po kosteh tega izbranega naroda. Ko mu je ideološka slepota odvzela smisel življenja in ga pognala v teror do lastnega naroda brez primere. In tu je tista bistvena razlika med genocidom nad Armenci in genocidom, ki so jih bili sposobni komunistični zločinci nad lastnim narodom. In to kamorkoli v zgodovino se ozreš. 

 

Katarza. Edina možna odrešitev. Smo jo sposobni, ali si nekateri želijo ponovitve genocida? Nekaj desetletij v zgodovini norosti človeštva ne pomeni nič. Saj imamo še vedno nedokončano zgodbo na Balkanu. In genocid. Zakaj nikakor nočemo sprejeti tega močnega poživila (kako je to uspelo Nemcem?) in dokazati vsem, da smo res lahko zreli za svojo Slovenijo? In da prepustimo njim igro zla, v njihovih glavah, da z nami ni šale.

 

Vse življenje trdim, da je osnova tega sovraštva in zločina nevoščljivost. Tudi Kajn se je pokesal. Ah, da, trume ideologov se starajo pred kafkovskimi vrati in sanjajo o spomenikih, na katerih se bo svetilo njihovo ime. Na vratih pa sploh nobene ključavnice in tam v kotu le nek "vratar", ki jim šteje kocine na bradi. In oni tega ne štekajo. Farsa človeške nizkotnosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
20
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
24
23.01.2022 23:30
Zastavlja se vprašanje, ali bo Rusija napadla Ukrajino, si vzela svoje z nekaj zelo malega uporabe sile, kajti Ukrajina se ji ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
23
23.01.2022 11:00
Ni presenetljivo, da v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, postane predstavnik herojskega ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lajos Kassák, umetniški aktivist in človek XX. stoletja
0
23.01.2022 05:18
Lajos Kassak je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
15
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 2.290
02/
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
Simona Rebolj
Ogledov: 2.418
03/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.316
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.654
05/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 1.509
06/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.348
07/
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.112
08/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 985
09/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 2.027
10/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.133