Domnevno kupovanje pristranskega medijskega poročanje in javnomnenjskih anket z davkoplačevalskim denarjem, kot papagajsko ponavljajo mediji, naj bi zapečatilo politično usodo avstrijskega kanclerja Kurza, ki je včeraj uradno oznanil, da se dokončno umika iz politike. Rojstvo sina in prepričanje, da bo na sodišču dokazal svojo nedolžnost, sta bila priročna izgovora za odločitev, ki je zagotovo presenetljiva. Dunajski "Wunderkind" je v desetletju svoje kariere postal sinonim modernega evropskega desničarja. Politični Mozart, ob katerim so srednjeevropski premierji "iliberalnih demokracij" delovali kot okoreli desničarji iz 20. stoletja, se je kljub vsemu zapletel v potencialni korupcijski škandal, vprašanje pa je, kaj vse se je moralo zadnje tedne in dni dogajati v zakulisju, da je Kurz tako hitro zapustil politiko.
Kaj je dejanski razlog za popolno kapitulacijo Sebastiana Kurza, ki se je včeraj nepričakovanjo politično upokojil? Zgolj to, da so se ga Avstrijci naveličali, česar ni bilo mogoče spregledati? Še svobodnjakom so težko odpuščali notorično nagnjenost k drobni korupciji, zato so bili do vladajoče ljudske stranke toliko bolj neprizanesljivi. Da je Kurz verjetno vedel, da so njegovi tesni strankarski in vladni operativci pred leti z javnim denarjem "nagrajevali" naklonjene medije in kupovali podporo javnomnenjskih agencij, kar mu je pomagalo priti v kanclersko palačo, bržkone ni dvoma.
Za politike, sploh tiste vladajoče, je javno mnenje sveti gral. Je skoraj tako močan afrodiziak, kot sta moč in oblast. Alkimija posebne vrste, za katero so pripravljeni storiti (skoraj) vse. Kako vplivati na javno mnenje. Imeti nadzor nad njim. Ga usmerjati. Kdor namreč vpliva na javno mnenje, odloča o zmagovalcih in poražencih. Ni ga politika, ki ga ne bi mikalo manipulirati z javnim mnenjem. In Kurz zagotovo ni bil izjema. Le da so v Avstriji iz tega naredili prvovrstni škandal, s katerim se bodo še nekaj časa ukvarjali pravosodni organi, medtem ko je v Sloveniji že trideset let stalna praksa, da se denar (iz) državnih in paradržavnih podjetij mirno kanalizira tudi za financiranje predvolilnih kampanj. Kdor uspe nabrati več denarja, bo na volitvah prepričal več ljudi. Bi radi postali relevantni politični igralec, z upoštevanja vredno politično stranko? Zberite 10 milijonov evrov in skoraj zagotovo boste po volitvah sedeli v vladi.
Koliko stane poslanski mandat? Koliko stane sodba Vrhovnega sodišča? Pa ne mislim na Kolumbijo.
Ljudje, ki so iz zakulisja vsa ta leta "pomagali" Sebastianu Kurzu, so ocenili, da se je v omari nabralo preveč okostnjakov in da je tudi za stranko bolje, da se bivši kancler dokončno umakne iz politike ter se kot mladi očka "posveti družini". Nič novega za koncept politike, kakršen na demokratičnem Zahodu prevladuje že desetletja. Money talks, bullshit walks. Morda je bila nemška kanclerka Angela Merkel ena zadnjih, če ne celo poslednja suverena politična figura na najvišjem položaju, ki je dejansko odločala, ne pa le izvajala politike zakulisnih usmerjevalcev. Če bi vsaj približno slutili, kako je s tem v Sloveniji, bi se mitologija t.i stricev iz ozadja hipoma sesula (ali pa vsaj relativizirala do te mere, da bi postalo jasno, da strici in tete niso rezervirani zgolj za levico). Razen če morda verjamete, da je Slovenija edina država na svetu, kjer ima denar (politično) barvo in okus?
***
Kdo je "Österreiches neues Wunderkind?", sta se pred štirimi leti spraševali Nina Horaczek in Barbara Toth v istoimenski knjigi. O Kurzu je izšlo še pol ducata knjig, vsem pa je bilo skupno to, da so iskali argumente za to, da je Sebastian Kurz bodisi Mozart bodisi Salieri avstrijske politike. Je pozitivec ali negativec, dober ali slab? Med njegovom prvim obiskom Berlina v vlogi zunanjega ministra (2017) so ga z nekaj sarkazma označili celo za "mladega Metternicha", s čemer so mu med vrsticami izrekli priznanje, ki ga Nemci le redko naklonijo svojim južnim sosedom. Kurz jih je zmedel s svojo ostro retoriko in imidžem metroseksualca. Je desničarski populist ali liberalni konservativec (liberal conservative)? V primerjavi z Orbanom in ostalimi srednjeevropskimi populisti, med katerimi se lepo uveljavlja tudi naš premier, je bil Sebastian Kurz salonski populist, ki je skrbno odmerjal besede, s katerimi je zagovarjal nacionalne interese Avstrije.
Toda od včeraj je vprašanje, kaj se skriva za skrbno izdelanim imidžem dunajskega čudežnega dečka (Wunderwuzzi), ki se je pri 31 zavihtel na čelo vlade, pred tem pa je bil po Aloisu Mocku bržkone najbolj mednarodno prepoznaven avstrijski zunanji minister (2013-2017), bolj kot ne nerelevantno. Bolj pomenljivo je namreč sporočilo njegovega popolnega umika iz politike, s katerim je presenetil vse, še posebej pa svojo stranko, v kateri si je ustvaril nesporno avtoriteto. Kot kancler je bil nepopustljiv, ko je šlo za komuniciranje ministrov oziroma ministric; brez njegove odobritve se na tiskovnih konferencah ni smel pojaviti nihče.
Za slovensko razumevanje politične kulture je Kurzev umik jasen namig, kako na uvedeno sodno preiskavo in sum korupcije odreagirajo najvišji nosilci oblasti v demokratični in pravni državi, kar Avstrija - ne glede na vse pomisleke - vseeno je. Dokler ni pravnomočno razsojeno, da so nedolžni, se preventivno umaknejo iz vseh javnih funkcij. Slovenske izkušnje so seveda neprimerljive, saj pri nas politiki raje polemizirajo s pravosodjem in dvomijo v avtoriteto sodne veje oblasti. Vendar je to vsaj zadnja leta do neke mere lažje razumljivo, saj si pravosodje z ničemer ni pridobilo zaupanja ali ugleda. Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi Balkanski bojevnik je v tem pogledu simptom, ki vzbuja utemeljen sum korupcije tudi v vrhovih slovenskega sodstva. Nič manj sporna ni vloga Ustavnega sodišča, kjer so v zadnjih letih s serijo problematičnih odločb zamajali zaupanje v svojo integriteto. Pravzaprav ga niso zamajali, temveč so ga porušili. Kako naj človek še spoštuje avtoriteto sodne veje oblasti, če pa jo predstavljajo posamezniki, ki so s svojimi dejanji in odločitvami dokazali, da niso vredni sodniške toge, ki jo nosijo "v imenu ljudstva"?!
Avstrijci so šli v zadnjem stoletju čez nekaj težkih preizkušenj in podobno kot Slovenci doživeli in preživeli dva totalitarizma. Toda zaradi temeljitega očiščenja, lustracije, če hočete, za kar so zaslužni zahodni zvezniki, pri naših severnih sosedih že 74 let vlada temeljno družbeno soglasje o tem, kaj je v politiki dopustno oziroma kje so meje, ko gredo stvari predaleč. Avstrijski minister za okolje bi odletel z ministrskega položaja naslednji dan po objavi posnetka, na katerem v slogu solnograškega gostilničarja razlaga, kako bodo sodnikom strli jajca. Obstajajo meje spodobnosti. Celo v politiki. Avstrijci se tega zavedajo, Slovenci ne.
Avstrija bo v nekaj tednih rešila politično krizo, pri nas pa bomo vsaj do začetka junija gledali mučno sestavljanje naslednje vladne koalicije in pri tem potiho upali, da ne bo še slabše kot doslej ...