Zgodovina umetnosti ni premočrtna pripoved, ampak mnogostranična prizma, v kateri gledamo lome umetniške svetlobe skozi umetnikovo doživljanje svobode. Umetniški skupini sta si surovo stali ena nasproti drugi. Prva je zastopala kubistično ploskovnost in zamaknjeno perspektivičnost, druga pa slikarstvo, slikano z oslovskim repom. Ni minilo leto dni, ko se je pojavila še tretja nevarna skupina, ki je zastopala pravoverni futuristični izraz, vpila je: "Požrli bomo praznino!" Vsi so imeli skupni imenovalec, želeli so prekiniti vse vezi s tradicijo. Želeli so osvoboditi pesniški (umetniški) material od vseh (pravopisnih) zakonitosti.

Čez dvajset let je njihova konfliktnost postala nesmiselna. Eni in drugi so postali žrtve brutalnih filistrov, ki so izvajali zločinske ukaze komunističnih mikrobov. Nasilno so jih umaknili iz javnega življenja, nekateri med njimi iz Lefa (Leva fronta) so naredili samomor, druge so izganali v taborišča (akmeiste), tretje pa so izobčili v anonimnost (konstruktiviste in suprematiste).

Res je, da se skupine med seboj niso prenašale. Še huje, podcenjevale so se do obisti, bile so ljubosumne ena na drugo, a so imele istočasno zavest, da so del enkratnega duha časa. Njihov izraz je dejansko postal pomembno gibalo planetarne umetnosti. Zavedali so se prelomnosti I. svetovne vojne in Oktobrske revolucije. In to neodvisno od tega, ali so imele pozitiven ali negativen predznak do nje. Pred Oktobrsko revolucijo se je odigrala še ena, mogoče celo daljnosežnejša revolucija. Umetnostna revolucija! 

Ukrajinsko-rusko-beloruska umetniška avantgarda je dobila svojo prvo "teoretično knjigo" že leta 1933. Izšla je v Leningradu (danes Sankt Peterburg). Njen avtor je Benedikt Livšic, njen naslov pa Enoinpoloki strelec. Pred kratkim je prvič izšla na Balkanu v Beogradu. Na dah sem jo prebral med covid boleznijo, iz katere sem izšel brez večjih posledic. Zaenkrat mi kaže dobro, saj te dni z zanosom zaključujem najnovejšo predstavo.

Vstopimo v poročilo o knjigi, ki zgodovini dogodke izpred stodesetih let. Čeprav jo je avtor v podnaslovu poimenoval kot teoretsko, je knjiga kot zvrst posebne vrste roman o izjemni generaciji umetnikov in umetnic. Kdo bi si takrat mislil, da bodo nosilci in nosilke tako pomembne in junaške estetike že čez dvajset let tako ostudno pokončani. Njen avtor, pesnik Benedikt Livšic, je bil neposredni udeleženec avantgardnih gibanj že od samega začetka, od leta 1907, ko se je povezal z bratoma Davidom in Vladimirjem Burljukom. Aktivno je sodeloval v prelomnem letu 1913 s pesnikoma Vladimirjem Majakovskim in Osipom Mandelštamom. V letih 1920-1925 je bil v navezi z vsemi ključnimi akaterji literarne in vizualne scene, o katerih sem vam že večkrat poročal. 

Leta 1938 so Livšica v gulagu pokončali komunisti. Čeprav ga je ustrelil eksekucijski vod, so gnusi v mrliški list lažnivo zapisali, da je umrl zaradi srčne kapi. Benedikt Livšic je bil pesnik in prevajalec, s svojo umetnostjo je bil usmerjen v pariški pesniški bazen, oboževal je Rimbauda. Oboževal je tudi slikarko Aleksandro Ekster, ki je preživljala velik del svojega časa v pariški umetniški skupnosti. Prinašala mu je najnovejše novice iz Pariza. Spoznala ga je tudi z bratoma Burljuk.

Benedikt Lištvic je ob prvem srečanju - in že smo v teoretskih spominih - vprašal Davida Davidoviča Burljuka:

"Ali poznate Hlebnikova?"

Burljuk mu je odgovoril: "Seveda ga poznam, oči ima kot Turnerjeva pokrajina."

Naj takoj povem, da je to zame najlepši opis oči v svetovni literaturi. To je bil svet umetnic in umetnikov, kjer se je vse nanašalo na umetnost. To je bil čas, ko so bili umetniki drug drugemu totemi. To je bila umetnost, ki je umetnika okužila z umetnostjo. To je bila junaška umetnost, v kateri so umetniki doživljali barvne tube kot visokokalibrske metke.

Enoinpoloki strelec se začne z novo filozofijo v umetnosti, z letom 1907, ko sta David in Vladimir Burljuk pripravljala razstavo s kuboploskovnimi, kasnejšimi kubofuturističnimi slikami. Razstava z naslovom "Karin fant" je bila odprta v Kijevu. David in Vladimir sta bila rojena v kraju Riabuškin (danes Lebedin, Ukrajina) v družini, ki je oboževala umetnost in umetnost življenja. Oče in mati sta poleg njiju imela še tri hčere in sina. Tudi njun brat Nikolaj je bil umetnik, pesnik. Ena od sester pa se je zaradi ljubezni do bodočega soproga odrekla svojemu velikemu talentu. Če obstaja protomodel skladne družine, je to bila zagotovo družina Burljuk. Oče in mati sta sicer oboževala drugačno umetnost. Rada sta imela Rubensovo obilje. Ko ju je oče včasih gledal pri slikanju, je resno dvomil, ali je sploh bilo smiselno, da ju je poslal na visoke šole, saj sta se po njegovem mnenju obnašala kot mazača. Čeprav ju je imel nadvse rad, je težko prenašal njuna umetniška dela, na katerih je bilo po navadi oko sredi ušesa. Oče se je bal, da ne bo postalo to, kar otroka imenujeta kubizem, sramota za vso družino.

Ko je od Davida dobil v dar krajinsko sliko, namenjeno okrasitvi njegove delovne sobe, je spoznal, da šolanje ni bilo zaman. Ko sta čez dve leti David in Vladimir preimenovala svojo umetnost v kubofuturistično, v kateri je prevladovala zakonitost zamaknjene konstrukcije, sta že imela vso očetovo podporo. Pri materi Ljudmili podpora ni bila nikoli pod vprašajem.

Digresija: Slikar in pedagog Anton Ažbe je občudoval svojega študenta Davida. Zanj je leta 1904 izjavil, da je "čudovit divji stepski konj". Konec digresije.

Knjiga se po prvem poglavju, ki je namenjen bratoma Burljuk in njuni skupini Gileja, v drugem poglavju posveti Mihailu Larionovu in Nataliji Gončarovi, ki sta  skupaj s Kazimirjem Malevičem in Vladimirjem Tatlinom vzpostavila briljantno skupino Oslovski rep. Ne znate si predstavljati, kakšen škandal je sprožila njuna umetnost zaradi slike, ki je bila dejansko naslikana z oslovskim repom. Vse se je treslo kot med potresom. Dogodek-razstava Oslovski rep je bila po medijski rekaciji skoraj enaka začetku I. svetovne vojne ali Oktobrski revoluciji. Larionov in Gončarova sta se v celoti posvetila lučizmu. Poleg tega pa Livšic v drugem poglavju natančno popiše dve nasprotujoči si predavanji na moskovski Politehniki, ki ju danes razumemo kot prelomni. To, kar ju povezuje, je, da se je večina prisotnih na obeh predavanjih strinjala, "da ni bolj ogabne umetnosti od tiste, ki suženjsko posnema naravo". Istočasno pa se sklicuje na homersko objektivnost. Seveda si ni težko predstavljati, kako so tradicionalisti s peno na ustih branili svojo "veliko umetnost". S postulati "zdravega razuma" so branili mimezis.

Že v naslednjem poglavju z naslovom Medved Benedikt Lišvic izgovarja Mandelštamove verze: "O beseda, v glasbo se povrni". Ribnik sodnikov: V četrtem poglavju opiše tisto, kar me je za vse življenje povezalo z umetnostjo. Tudi sam bi z veseljem podpisal deklaracijo z naslovom Klofuta družbenemu okusu. V njej sem kot mladostnik prepoznal fenomen borbene apolitičnosti; izgini ideološko in grdo. Razbij se na drobcene koščke, v prah. Zaničuj ideologe, nacionaliste in rasiste. Vedno! Svet potrebuje umetnost in znanost, ki bosta na novo formulirali svet. O, kako lepa je besedna zveza formula višjega reda! Vsi časi poznajo pse čuvaje, ki varujejo dober okus. Njihovih imen pa se nihče več ne spomni. 

Peto poglavje: Prvi nastop besedotvorcev.

Šesto poglavje: Leto 1913.

Sedmo poglavje: Mi in Zahod.

Osmo poglavje: "Potepuški pes" in literarni saloni.

Deveto poglavje: 1914.

V tistem času je vladal v svetu umetnosti med Kijevom, Sankt Peterburgom in Moskvo genialno organiziran kaos. Vsa ta nasprotujoča si umetniška dela so postala remek dela svetovne umetnosti. David Burljuk je umrl leta 1967 v New Yorku.