Začetek bloga je vedno težak, ker se v svetu in pri nas dogaja marsikaj pomembnega, povezanega s pandemijo. Želim si, da bi vedno izbiral vedno prave dogodke, kajti trudim se, da bi bralci kot tudi tisti, ki bodo morda čez nekaj let brali te vrstice, vsaj delno razumeli, kaj se dogaja in kaj se je dogajalo pri nas med epidemijo virusa SARS-Cov-2. Epidemija je še vedno v hudem poteku in čeprav se nam število okuženih zmanjšuje, smo še zelo obremenjeni z virusom. Nikakor ni čas za popuščanje pri ukrepih, čeravno bi marsikdo to želel in le s težavo razume, zakaj smo tako konservativni. V zadnjih 14 dnevih je bilo toliko na novo okuženih, da je bil okužen vsak 100. prebivalec Slovenije. Dnevno izgubimo za vedno tudi preko 20 ljudi. Bolnišnice so še vedno prepolne in intenzivne postelje so še vedno prekomerno zasedene. Pred zaključkom tega zapisa je nacionalna televizija poročala, da je iz iz Italije na pomoč prišla ekipa zdravnikov in zdravstvenih delavcev. Za nas je to velika pomoč za že zelo utrujene slovenske zdravnike in zdravstvene delavce. Hkrati pa to tudi pomeni, da je EU velika družina držav, ki si pomagajo tudi v težkih trenutkih. Kot je povedal minister Janez Poklukar, je pomembno tudi vedeti, kako je za bolnišničnimi zidovi. Z eno besedo: težko. Zato je pomembno, da se cepimo in s tem zmanjšamo tveganje, da se znajdemo v bolnišnici ali celo v intenzivnih posteljah - in nenazadnje s tem zmanjšamo tudi nevarnost, da predčasno in čisto po neumnosti, ker se nismo cepili, končamo svoje življenje.

***

Dovolite mi nekaj besed, da ogovorim Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), ki mi je pred kratkim tukaj na portalu+ odgovorila (vir) na moje pojasnjevanje (vir) o njihovem postopku zoper NIJZ. Po njihovi obrazložitvi je res nesmiselno izgubljati besede in dragoceni čas. Če (NIJZ) ne bi šli po postopku, po katerem smo šli, še danes verjetno ne bi imeli končanega razpisa, saj vemo, kako je z razpisi v Sloveniji. Ker smo šli po legalni poti, ki nam je zagotavljala najkrajši postopek, imamo že več kot dva meseca delujoči klicni center, ki ves ta čas že rešuje življenja. Če bi šli po navodilih KPK, tega pač ne bi imeli. Morda kdo potrebuje še natančnejšo obrazložitev?

Popolnoma dovolj je razumeti, da bi predlog KPK, katerega nam ponujajo, onemogočil delovanje klicnega centra in tega pač KPK ne zmore ali pa noče razumeti. So pač časi krize, ko je potrebno delovati po kriznem modelu, in je čs normalizacije, ko se lahko delajo stvari po normalni poti. To seveda za KPK ne velja, pri njih kriza ne obstaja. Bog nam pomagaj, če nam sploh lahko še pomaga ...

***

Vlada zaostruje pogoje poslovanja na področju gostinstva. Nekateri gostinci pač tvegajo in skušajo v kratkem času, ki jim je še ostal do Novega leta, čim več zaslužiti, kar je sicer z vidika zaslužka razumljiv pristop. A če hočejo to doseči, ne morejo upoštevati vseh pravil, kot je potrebno. Zato prihaja do prijav s strani posameznikov, do nadzora s strani inšpekcij in tudi do izrekov globe. Kot vedno pri nas pa ni kriv gostinec, ki se ni držal pravil, ampak tisti, ki ga je prijavil. Slednji postane izdajalec, zato gostinec potem grozi prijavitelju. Po človeški plati je razumljivo, da je gostinec v stiski in da zato skuša narediti, kar se še narediti da. Ni pa razumljivo, da grozi temu, ki ga je prijavil. Ne gre za izdajanje s strani služb ali državljanov, pač pa gre za zavestno tveganje gostinca na eni ter za doslednost človeka, ki želi živeti v varnem okolju, na drugi strani.

Vse to je gostinec že vedel v naprej, pa je šel s tem predznanjem vseeno v kršitev odloka, zato se ne sme čuditi, da bo kaznovan, če bo dobil nadzor. Gostinci v sosednji Italiji, ki so od Pirana oddaljeni manj kot dvajset kilometrov zračne linije, so kar sami zaprosili nadzorne organe, da nadzirajo izvedbo ukrepov v gostinstvu in da tudi kaznujejo tiste, ki se ne držijo pravil. Zakaj? Zato ker želijo poslovati v okvirih, ki jih je dala država. Dve državi, dva različna pristopa. Razmislite, zakaj imajo trenutno Italijani boljšo epidemiološko situacijo kot Slovenija.  

Ljudje, ki se bojijo ali nasprotujejo cepljenju z cepivom, si izmislijo različne zvijače, s katerimi bi dobili potrdilo o cepljenju. Tako je eden od njih nekaj dni nazaj v Italiji prišel na cepilno mesto z lažno silikonsko roko, a skrbnih zdravstvenih delavcev ni mogel prepričati, da je njegova roka prava. Zdravstvena delavka, ki je bila zadolžena, da ga cepi, je hitro spregledala prevaro in obvestila policijo. Gospod, star 50 let, se bo moral za to zagovarjati verjetno pred sodnikom. 

Se je pa v medijih že razvila žolčna debata o tem, da naj bi necepljeni plačevali zdravstvene storitve, če bi zboleli. Po moje ne gre za nič resnega, saj naša zakonodaja tega ne dopušča. Solidarnost v sistemu zdravstvenega zavarovanja je tako velika, da te novosti verjetno ne moremo vnesti čez noč brez posebnega zakona v vsakodnevno prakso. In ne pozabite, Ustavno sodišče bi se prav gotovo vpletlo v reševanje tega problema in ga vsaj zadržalo. 

Je pa smiselno diskutirati o tem v luči boljšega cepljenja. Po svetu nekatere države poznajo participacijo, ki je običajno nizka in naj bi motivirala ljudi za bolj zdrav način življenja, vendar tudi to veliko ne pomaga, zato boste te pristope našli le v redkih državah. Bolj kot o tem, ali bodo necepljeni plačevali zdravstvene storitve ali ne, se je potrebno pogovoriti o težavah, ki jih imamo v tem trenutku, nismo daleč od tega, da bodo morali ljudje dejansko čakati pred vrati bolnišnic, preden jih bodo lahko sprejeli oziroma ko se bo spraznila katera od "covidnih" postelj. Toda še bolj kot to je pomembno, da vemo, da ne bomo dobili ustrezne pomoči, če se bomo poškodovali v prometni nesreči, ker enostavno ni dovolj operativnih ekip in tudi ne intenzivnih postelj za poškodovane - vse smo namenili intenzivnim covid oddelkom. Rad bi torej povedal, da nas neupoštevanje ukrepov in nespametno obnašanje na koncu posredno pripeljejo v stisko, pa četudi nismo covidni bolniki. Epidemija nas vse zelo prizadeva, direktno ali pa tudi posredno. Je sistemski problem in vpliva tako rekoč na vse, kar se dogaja v družbi. Vsi se soočimo eno ali več posledicami, če ne obvladujemo epidemije. Ključna naloga je obvladovati epidemijo, ki je pa brez sodelovnaja prebivalstva ne moremo, in brez doslednega upoštevanja navodil tudi ne. Vse, česar ne upoštevamo, se nam vrača nazaj kot nekaj, kar nam ni pogodu.

***

Cepljenje proti covidu je ključnega pomena, saj zaščiti pred okužbo večji delež cepljenih, zmanjša hospitalizacije in zasedbo intenzivnih postelj kot tudi število prezgodnih smrti v populaciji. Cepiva so v tem trenutku dostopna predvsem v razvitem svetu in le majhna količina cepiv je bila prepeljana in uporabljena v nerazvitih državah, ki so zaradi ekonomskega stanja še posebej občutljive na prenos okužb. Virusa na ta način, kot se odzivamo na svetovnem nivoju, verjetno ne bomo mogli obvladati tako hitro, kot si želimo, ker bo zaradi nezadostnega cepljenja še veliko držav takih, kjer se bo virus lahko razmnoževal naprej. Od tam bo preko sodobnih transportnih povezav preplavljal svet in tudi našo državo. Da je temu tako, je dokazal ravnokar odkriti sev virusa omikron na jugu Afrike, ki se je praktično v manj kot enem mesecu razširil po celem svetu.

Tudi najnovejši sev virusa se je razvil v tem nerazvitem delu Afrike z nizko precepljenostjo. Generalni sekretar Združenih narodov je ocenil odnos razvitih držav do afriškega juga kot potovalni aparthaid, kajti države so se odzvale tako, da so prekinile polete v in iz teh držav. Svet se je na to odzval z sistemom Covax, ki zagotavlja preko pomoči razvitih držav, med katerimi je tudi Slovenija, dobavo manjših količin cepiv v nerazvite države. Slovenija ima namreč toliko cepiv, da ob velikem deležu necepljenih prebivalcev lahko zagotavlja tudi cepiva za Covax sistem, kajti sicer bi jih morali po preteku časa zavreči. 144 držav je preko tega sistema prejelo že 500 milijonov doz cepiv. Več kot 80 % cepiv je prejelo 20 najbolj razvitih držav.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poudarja, so so revne države prejele le 0,6 % vseh narejenih cepiv. Podarjanje odvečnih cepiv preko Covaxa je seveda zelo pomembno za cel svet in ne samo za države prejemnice cepiva, ni pa to dovolj. Nobena država se ne more izolirati in se tako rešiti pandemije. V nekaterih državah v Afriki je z dvema odmerkoma cepljenih le 2 % ljudi. Cepiva ni dovolj niti za zdravstvene delavce, ki se vsakodnevno srečujejo z obolelimi. Na afriški celini se vzpostavlja tekmovanje med velikimi silami, katera bo na črno celino dostavila več cepiva. Kitajci tako obljubljajo afriškim državam milijardo doz cepiva. Veliko tega cepiva bo brezplačnega. Države imajo velik problem, ker nimajo infrastrukture (hladilnikov), ki jih potrebuje to zdravilo. Tudi poraba cepiv tam, kjer cepivo sploh imajo, ni dovolj hitra in nekatere države so morale zaradi tega začasno ustaviti nabavo cepiv.

"Virus bomo izkoreninili šele tedaj, ko ga bodo z cepljenjem obvladovale vse države sveta."

V Afriki je končalo le 3 % vseh cepiv. Pri nas se lahko ljudje praktično za vsakim vogalom testirajo, v teh nerazvitih državah pa je potrebno čakati dolgo časa na testiranje. V tem trenutku velja pomemben rek: "Nobeden ne bo varen, dokler ne bomo vsi varni." Samo vsak četrti zdravstveni delavec je cepljen polno v nekaterih državah. 20 % Afričanov zavrača cepljenje. Tudi v Afriki imajo zdravstvene delavce, ki se nočejo cepiti, ki ne podpirajo cepljenja in tako zelo škodijo cepilni kampanji, je bilo med drugim povedano v oddaji Obzorja na nacionalni televiziji. Virus bomo izkoreninili šele tedaj, ko ga bodo z cepljenjem obvladovale vse države sveta. Je pa resen problem, da se v državah, kjer imamo veliko cepiva, ljudje ne želijo cepiti. S tem posredno poslabšujejo stanje v državi. Zato so nekatere države, kot je Avstrija, že sprejele ukrep obveznega cepljenja od 1. februarja 2022 dalje. Novi predsednik nemške vlade tudi obljublja uzakonjenje obveznega cepljenja. V nekaterih državah so sprejeli obvezno cepljenje za posamezne poklice. Vse kaže, da se bomo morali soočiti tudi v Sloveniji z obveznim cepljenjem, saj delež precepljenih, ki se cepijo na prostovoljni bazi, ni dovolj visok, da bi zaščitil ustrezno celotno populacijo. Poleg tega se bo verjetno potrebno večkrat cepiti.

***

Že dolgo let, če le imam čas, poslušam ob torkih zvečer oddajo Toplovod, ki jo vodi Miha Šalehar. Velikokrat sem jo poslušal, ko sem se pozno vračal domov iz Ljubljane. V tokratni oddaji je Mihi spraševal sebe in poslušalce, kaj je največji problem današnjega časa. Oddaja je bila ena boljših. Nekje na sredini se je oglasil moški, ki je preposto povedal, da je največji problem osamljenost. Osamljenost v času človeštva, ko je človek soočen z množico podatkov, številnih možnosti za vzpostavljanje komunikacije, ko nosi s seboj mobitel, preko katerega lahko v vsakem trenutku komunicira s celim svetom - in ob vsem tem je človek sam.

Kakšen paradoks časa – informacijske dobe. In res je, kar je povedal moški v tej oddaji. Osamljenost je vse večja in vse več ljudi išče pomoč v strahu pred prihodnostjo in negotovostjo, ki jo prinaša. Kaj je z našo civilizacijo, da ni bila sposobna slediti napredku in ga koristiti ne samo v tekmovanju med narodi in sosedi, ampak tudi v pomoč osamljenim. Nekaj smo na tej poti izgubili in žal niti ne vemo kaj, sicer bi se vrnili in pobrali izgubljeno. Tako pa postajamo osamljeni, prepuščeni sami sebi in svojim mislim, ki so nam lahko velikokrat bolj v škodo kot v korist pri preživljanju krize iz dneva v dan, iz noči v noč, iz leta v leto.

Občutek strahu je vse bolj prisoten pri ljudeh in v zdravstvu opažamo vse večji pritisk na psihiatrične ustanove, slovenska družba pa do sedaj še ni bila sposobna ustvariti skupnostne psihiatrije, ki bi lahko veliko pomagala ljudem v stiski. Kot povsod nas je tudi tu kriza ujela prehitro, razgalila je našo nesposobnost pomagati pomoči potrebnim, ker v preteklih letih in vladah niso dovolj razmišljali o kriznih časih, niso dovolj vlagali v prepotrebno organizacijo pomoči ljudem v stiski, kot tudi ne v domove za ostarele.

Čas nas je dohitel in prehitel in spet tečemo za vlakom, lovimo zadnji vagon, namesto da bili v lokomotivi. Mnogokrat dobimo namesto pomoči kup diskreditacij (tudi jaz osebno), grdih osebnih diskreditacij, ki prizadenejo ne samo nas osebno, ampak tudi družinske člane in tiste, ki nas imajo radi. Na koncu ostanemo sami, tako kot je povedal odkrito v oddaji neznani gospod. To je povedal tako odkrito, da je segel do srca. Vedno se znova sprašujem, ali bi pomagalo, če bi zaposlili več psihoterapevtov, psihologov, psihiatrov in drugih strokovnjakov. Po temeljitem razmisleku ugotovim, da verjetno da, vendar veliko premalo, da bi rešili vso to težo človeških stisk, ki jih mnogi vse pogosteje doživljajo vsak dan. Verjetno je rešitev drugje, v spremebi družbe, ki bi bila bolj razumevajoča, sočutna, manj kruto tekmovalna, bila mesto pogovora in sprejemanja drug drugega, družba, kjer bi se človek počutil varnega in kjer bi se lahko počutil kot doma.   

Psiholog Kristijan Musek Lešnik je zapisal, da pričakuje, da bo ta kriza sprožila nekaj podobnega kot vse velike krize v zgodovini:

"Pri ljudeh bo slej ali prej udarilo ven tisto, kar je najbolj notri v njih, najbolj osrednji - pa obenem tudi najbolj skriti - del njihove identitete. Pri enih so to srčnost, empatija, vztrajnost, pogum, hvaležnost - pri drugih pač ena sama mrakoba."

Takšen je naš čas ki ga živimo. Ne bodite mrakobni, naj se tudi pri vas odkrije, koliko ste pripravljeni narediti za druge in še posebej za ljudi v stiski. Sedaj je to pomembno, ker potrebujemo take ljudi in čim manj tečnob ter ljudi, ki nam vsem in tudi sami sebi grenijo dneve. 

V enem od medijev je bil objavljen intervju zdravnice, ki dela na covid oddelku. Eden od njenih poudarkov je opozorilo, da je kadra, ki se je dolgo let učil te stroke in deluje v intenzivnih oddelkih, vse manj tudi zato, ker odhaja. In da ga tudi pred epidemijo ni bilo vedno dovolj. Vendar pa poudarja, da so odnosi na oddelku med zdravniki in ostalim kadrom izredno dobri. Poleg rednega dela morajo zdravniki in medicinske sestre učiti vse na novo prerazporejene kadre temeljnega znanja iz intenzivne terapije. Na hitro seveda, saj nimajo dovolj časa. Velik izziv predstavljajo starejši bolniki, ki imajo poleg covida še vrsto drugih bolezni. Zdravnica nadaljuje svoje pripovedovanje o vsakodnevnih težavah, ki so posledica covida:

"Kar je oprijemljivo, je veliko število umrlih z diagnozo koronavirusne bolezni, polni oddelki bolnišnic, zapostavljena in izgubljena življenja zaradi s covidom nepovezanih bolezni, da o trenutnih psihosocialnih vidikih pandemije ne izgubljam besed. Tako rekoč ni ničesar, do koder virus ne bi uspel prodreti. Eno je to, da se sedaj pogovarjamo o smrti in o dejanskih posledicah za zdravje, ki jih še dolgo po preboleli koronavirusni bolezni občutijo nekateri prebolevniki. Drugo je to, kar bo verjetno sledilo pandemiji kot popotresni cunami in ne bo imelo veliko skupnega z virusom kot takim. Svet v metafizičnih ruševinah in izgubljeni človek."

Zdravniki v covidni bolnišnici so soočeni z vrsto težkih situacij, ki naredijo na zdravnika globok vtis. Prav je, da kolegico dr. Petro Lorber citiram, ker je povedala to na najboljši način:

"Ganljivi so prizori, ko empatični zdravstveniki omogočijo videoklice ostarelega gospoda, za katerega vsi vemo, da so mu šteti dnevi, s hčerkama in vnuki. Žena, ki tiho prigovarja globoko sediranemu možu, pripoveduje zgodbe z domačega dvorišča. Mož in žena vsak na svoji strani zidu v intenzivni enoti. On v umetni komi in mehansko ventiliran, vrstijo se zapleti. Zanjo je že jasno, da bo lahko v kratkem premeščena na oddelek. Vsak dan dvakrat jo sestre v invalidskem vozičku pripeljejo do moža. Kljub njeni lastni težki bolezni ji ne moremo prizanašati z neizogibno resnico.  Zgodi se, da umirajoči 'počaka' toliko, da pridejo domači iz bolj oddaljenega kraja in umre kratek čas po tem, ko odidejo. Teža bolezni in smrti sta manj neznosni, če oboji vedo, da so razumljeni v svoji žalosti. Nihče ne bi smel umirati z občutkom, da je zapuščen."

Čas je neusmiljen in epidemija tudi. A zdi se, kot da epidemija ni tako prepoznavna med ljudmi "tam zunaj", je le v bolnišnicah, kamor pripeljemo hudo bolne in čakamo, če se bodo vrnili živi (ali pa tudi ne). Postajamo nekako manj občutljivi in sebični in vse bolj gledamo samo na svoje dobro. Želimo si tega "veselega decembra", pa naj stane, kolikor hoče, ne glede na to, da istočasno trpijo naši svojci v bolnišnici in da dajejo zdravstveni delavci zadnje atome moči, da rešujejo zdravstvene zaplete pri obolelih. Saj bodo bolnišnice poskrbele za obolele, mar ne?. Pa temu ni tako, cena za tako početje je izredno visoka tako za okužene kot tudi za vse ostale bolnike, ki čakajo na terapijo, kajti dostop do zdravnika se je krepko omejil. 

Vse to me spominja na hospitalizacije duševnih bolnikov, ko jih pošiljamo v bolnišnice daleč od vsakodnevnega sveta in čakamo, da jih mine bolezen. Najbolj pomagamo zdravstvenemu osebju in svojcem v bolnišnici tako, da se držimo pravil in onemogočimo okužbe in da se pravočasno cepimo tudi z tretjim odmerkom.

***

Omikron se širi nezadržno po celem svetu. Danska je bila še nekaj tednov nazaj sproščena, danes ima že 183 okužb s to novo mutacijo. V oseminštiridesetih urah se je število okuženih potrojilo. Žal okužbe na Danskem niso več vezane na lete iz južnoafriške regije, ampak se ljudje okužujejo že znotraj države. Torej realnost je, da je omikron prisoten v EU in da se nezadržno razmnožuje tudi brez vnosa iz Južne Afrike. Vprašanje je, kako bo šla zgodba naprej, kako hitro se bo razvijala. In to je za nas zelo pomembno, kajti ob takem številu okužb, kot jih imamo sedaj, bi lahko hitro širjenje omikrona pri nas povzročilo pravo katastrofo. Poudarek je na lahko bi, kajti o omikronu vemo še zelo malo, zato je na spletu in tudi v medijih spet veliko teorij in različnih nasvetov. Dejstvo je, da ga ta hip še premalo poznamo, da bi z veliko gotovostjo pojasnjevali, kaj se dogaja.

Zdi se, da sta edina ukrepa, ki lahko uspešno delujeta v tem trenutku, dosledno izvajanje zaščitnih ukrepov in cepljenje. Toda tudi tokrat se svet deli na tiste, ki opozarjajo pred omikronom, in tiste, ki menijo, da pretiravamo, ker še ni znano, kako je nevaren omikron, da so sprejeti ukrepi, kot je ukinitev poletov z afriškega roga, preveč strogi. Skeptiki bodo spet poniknili neznano kam, če bo virus močan in nevaren, seveda brez odgovornosti, da so trosili okoli nerealne obete. Nekateri celo mislijo, da bo ta sev virusa rešil svet, ker bo premagal delto in bo sam kot tak imel zelo nedolžne posledice za okužene. Torej ponovno nekaj, kar zmanjšuje pripravljenost ljudi na soočenje z novim sevom.

O novem sevu vemo zelo malo in zato je kakršno koli predčasno napovedovanje njegovih posledic slaba napoved za soočenje z virusom. Potrpimo še malo, da bomo vedeli, s kom imamo opravka. Kar velja v tem trenutku, je le to, da se izredno hitro prenaša. Mi pa lahko še vedno uspešno delujemo z cepljenjem. Pomembno je cepljenje tistih, ki se še niso cepili, kot tudi tistih, ki potrebujejo tretji odmerek. Zato ne odlašajte in se pojdite cepiti čim prej; čas neusmiljeno teče in najbolj grozno je, če se odločite za cepljenje šele v bolnišnici, ko ste že vse zamudili.