"Ana, kaj pa če tamala laže?", mi je pred dnevi, ko je afera s televizijsko voditeljico Mišo Molk in igralko Mio Skrbinac vrtela Slovenijo, dejala neka oseba. Moškega spola. Zavila sem z očmi. Veliko zlonamernih podtikanj v medijih sem že videla. On pa je nadaljeval: "Če tudi tukaj laže, je nedolžnemu profesorju uničila življenje, konec koncev je 'lezba' in moški se teh na daleč izogibajo."

Kot prvo: razčistimo dejstvo, da tako zatohlo ne razmišlja samo človek, ki ga poznam, tako razmišlja večina moških glav. Živimo v stereotipnem okolju. Stara, debela in "grda" ženska ne more biti spolno nadlegovana. Kaj je grdo, je zelo relativno. Enako kot lepo. Saj ste brali filozofa Umberta Eca. Poleg tega Mia ni stara, debela ali "grda", kaj torej še ostane? Je morda nosila mini krilo v šolo in sama izzivala?

Miša uvodoma predstavi nekaj vlog, ki jih je Mia odigrala in spahne se mi grenak priokus, da je slednja širši javnosti prikazana kot neuravnovešena cipica. Mišin strogi izraz na obrazu vse skupaj samo še dodatno začini z verodostojnostjo - mala deluje zbegano, Miša pa kot Pennywise, ki je ravnokar zavohal sveže meso. Miša je stara mačka in ve, kako se drhali pred televizijskimi sprejemniki streže. In ne zaničujem let gospe Molk. Nasprotno! Starost pomeni tudi izkušenost in Miša je dobro vedela, kaj počne, ko se je na intervjuvanko spravila kot pogoltni volk iz Rdeče kapice. Ravno zaradi prekaljenosti, ki jih prinesejo leta, ji lahko mirne vesti očitamo zlobo in škodoželjnost, ko je izpostavila še spolno usmerjenost mlade igralke. 

A, "lezba" je! Pravi moški bojda na daleč zavoha "lezbo" in se ji umakne, pravijo moški okoli mene, večinoma konservativci. Za povrhu se med njimi najde še kakšna ženska z moškimi manirami. Kot je Miša, ki je pokopala televizijske sanje celi plejadi brhkih punc. Ni skrivnost, da je marsikatera po kratkem postopku odfrčala z nacionalke, ker gospe tako ali drugače ni bila po godu in Mišina ostrina do Mie je v očeh poznavalcev podkrepljena s številnimi argumenti. Miša hudih bejb pač ne mara. Desni mediji so nemudoma udarili po Miši kot Kučanovi izvoljenki, pa so kmalu utihnili, saj so se spomnili, da so v paradoksu sami s sabo. LGBTQ jim ravno tako ni pri srcu.

Kot drugo: naj opomnim na dejstvo, da je bila Mia večini Slovenije neznana, dokler se v javnosti ni pogumno izpostavila kot oseba, ki jo je spolno nadlegoval Matjaž Tribušon, profesor iz Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Zgodba bo epilog dobila na sodišču. A če je prej Miina zgodba imela trdne temelje, so ti sedaj konkretno zamajani. Že tako je težko biti mlad človek, ki se šele pozicionira v svetu, polnem pohotnih starih hropcev, potem pa te v situaciji, ko si še posebej občutljiv in ranljiv, zbrca starejša avtoriteta.

"Vsi to vemo", med intervjujem brezkompromisno reče Miša. Še enkrat se mi neugodno spahne. Pardon, vsi? Vsi?! Kdo pa so to - vsi? Jaz nisem vedela. Torej nismo vsi. Če vsaj en manjka, termin "vsi" več ne pride v poštev. Če "vse" umestimo v neki prostor, bi za Miino spolno usmerjenost vedelo skoraj 8 milijard ljudi, kolikor jih pač trenutno tlači ta planet. Kar je nesmisel. No, pa recimo, da za Miino spolno usmerjenost vesta vsaj 2 milijona ljudi, kolikor jih ta hip premore naša država. Ampak tudi to ni res. Miša se je sklicevala na posnetek z okrogle mize iz Pritličja, ki je bil pred dvema letoma postavljen na Youtube. Pred zloglasnim intervjujem je posnetek videlo le kakšnih 160 ljudi, danes ima posnetek čez 33 tisoč ogledov. Za Miino spolno usmerjenost je torej vedel ozek krog ljudi, ki je eksploatiral šele z nastopom na TV Slovenija. Skratka, med nastopom v ozkem krogu ljudi in nastopom na javni televiziji, v najbolj gledanem terminu, je orjaška razlika. Četudi posnetek nastopa iz ozkega kroga nato pristane na Youtubu. In zato kar takoj, kot tretje, razčistimo z odgovorom na vprašanje:

Če se sam postaviš na vsem dostopno internetno platformo, ne moreš drugim očitati posega v zasebnost?

Ne, to nikakor ne drži, kajti sam lahko javnosti razkriješ toliko zasebnosti, kolikor - in na kakšen način! - sam želiš, kar pa ne pomeni, da imajo drugi ljudje nato pravico kakorkoli šariti po tvoji zasebnosti. Težko pišem o tem, ker se ponavljam kot pokvarjeni radio, a kdor želi vedeti kako stvari tečejo, jih bo že znal poiskati sam. Vem, da je sodobna praksa celo slovenskim sodnikom težko razumljiva, a sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) so jasne. 

V posnetku z Youtube Mia pove, da je homoseksualno usmerjena, ampak da je to njeno osebno življenje, in da je tudi pri drugih homoseksualno usmerjenih enako, kajti če kdo odkrito pokaže, kaj čuti, se ga hitro prime etiketa "lezbijska igralka", "lezbijska režiserka", "lezbijska umetnica". Etikete nikoli niso fajn. Pa še težko se jih znebiš. Če sploh. Govorim z lastnimi besedami in povzemam Miino mnenje. Bilo jo je strah, da bi jo ljudje videli samo kot lezbijsko igralko in po intervjuju z Mišo jo številni prav zares tako vidijo. Mogoče je dobro, da se je enkrat soočila z demoni, vsekakor pa tega ni storila prostovoljno in z veseljem, kot je poudarjala Miša, ko se je po intervjuju izmotavala, da ji je Mia "hvaležna do nebes".

Britanski televizijec Piers Morgan, ki mu je Meghan Markle šla že vrsto let na živce, je pred kratkim dal na ITV odpoved, ker je v jutranjem programu večkrat ponovil, da je Meghan lažnivka in preračunljiva uničevalka monarhije ter izkoriščevalka vsega in vseh. Odpoved je moral dati. Če je ne bi dal sam, bi mu jo nemudoma izročili šefi. V razvitih demokracijah mediji vedo, da lahko gredo daleč (in kako daleč lahko gredo!), a se zavedajo tudi odgovornosti in Morgan je konec kariere pri ITV vzel v zakup. Itak je hitro dobil novo službo pri Rupertu Murdochu in morda bi se tam morala ponujati tudi Miša. Njej sicer ne grozi odpoved službe, da bi sama sestopila s piedestala, pa tudi ni videti.

V slovenskem javnem prostoru higiena ni veliko vredna. Tukaj nihče ne prevzema odgovornosti za nič in ob ogledu intervjuja je tudi meni najprej ušla ena konkretna "prasica". Če bi gospa v tak primež spravila sveto kravo s kriminalno preteklostjo, bi ji ploskali, tako pa lahko ob pogledu na intervju, ki je primerljiv s sežigom Ivane Orleanske, samo zmajem z glavo in olajšano zavzdihnem: hvaljen Jezus, da nismo več na istem vlaku.