Da, komunist sem. deološko namreč pripadam doktrini, ki je v dejanskosti povzročila veliko gorja, čeprav dosti manj od predhodnih. V sužnjelastništvu je človek predstavljal predmet; metali so jih levom ali tigrom, jih izrabljali delovno, spolno, jih klali, mesarili po mili volji. Fevdalizem je bil v osnovi isto, z nekaj malega redko upoštevajočimi omejitvami narave kozmetičnega pripomočka. Priklenjeni na tujo zemljo, zgarani, brez najosnovnejših pravic, vselej dostopni za neskončne vojne med cesarji in kralji, bolni, garjavi, raztelešeni.

Kapitalizem je formalno in dejansko postopoma sicer zviševal nivo osebnostnih pravic, toda v časih industrijskih revolucij pomoril milijone rudarjev, delavcev, puščal grmade trupel na infrastrukturah. Med gradnjo severnoameriških železnic jih je pomrlo več deset tisoč, trajno pohabljeni se merijo v podobnem številu. Ljudi je trebila kuga, jetika, vse možne okužbe in bolezni, vojne so postajale čedalje bolj smrtonosne, na soški fronti so bojni strupi zastrupili tisoče ljudi, Ardenov naj ne omenjamo, nemški kolektivistični kapitalizem je pomoril 40 milijonov ljudi, leteče demokratični Pax Americana pa nadaljnjih 15. Na grmadah, vislicah, v zaporniških kleteh je pomrlo desetine milijonov upornih, pravice željnih.

Slovence so pobijali, gnetili, zatirali, požigali, potujčevali, ponemčevali, poitalijančevali, ugrabljali, posiljevali, morili … skoraj izključno zavezniki, ki nam ščitijo povodje, ozemlje, nebo. Preden se je žezla dokopal Josip Broz, je bil slovenski narod nekajkrat pred izumrtjem. Bežal je od juga k severu in obratno, izgubil vso ozemlje od Benetk do dunajskega Novega mesta (Neustadt), pod čislano Marijo Terezijo stradal ter umiral po dolgem in počez.

Kdor rad idealizira čase pred komunističnimi morišči naj stopi do knjižnice, prebere množino knjig, napisanih pred 100, 150 leti, pa se mu bo zjasnilo, kako je slovenski narod živel oziroma kako je sploh preživel; po pozornem branju zapisov slovenskih žena in mater bo bralec dojel, da se zlo ni dogajalo le v kočevskih gozdovih ter da so zverinski komunistični poboji zgolj vrh ledenega brega celote medčloveških zverinskih pobojev.

II.

Kajti človek je preprosto – zver. Ni poganjek Boga, izbira nebes, poklon večnosti, servilni galan; ni uglajeni presežnik iz filmov o Jamesu Bondu, služeč edini pravi cesarici. Poglavitni človeški organ je – čekan; poglavitno orodje – mesarska sekira. Takšni pač smo: trgamo živo meso, obračunavamo z naravo, med sabo, z živalmi in rastlinami, požiramo, dušimo, morimo. Zločin nam je zgodovinska osebna izkaznica! Zakaj bi naj bil torej Edvard Kardelj drugačen od denimo Ahmeda Sukarna, ki je sredi 20. stoletja pod britanskim patronatom pomoril reci in piši kakšnih 1,5 milijona komunistov in "komunistov", ki se pač niso rimali z indonezijsko-britanskimi pojmovanji politike; in ki je bil, resnici na ljubo, rado viden gost v Moskvi, Beogradu ter Ljubljani.

Ali 778 mrtvih v Hudi jami pretehta nad 1,5 milijona pretežno nedolžnih vaščanov, ki z ideologijo niso imeli nič, katerih večina v življenju ni slišala besede "komunizem", pa so jih trebili kot muhe!? V arhivih je na ogled fotografija, na kateri se Edvard Kardelj in Ahmed Sukarno, odeta v safari-lovsko opravo, objemata na eksotičnih loviščih, nekako v obdobju, ko sta se Kardelj in Jovan Veselinov obstreljevala na loviščih Karadjordjevega vpričo osuplega Josipa Broza, milijoni Indonezijcev pa doživljali pogrome, ki se jih ne bi sramoval niti polkovnik George Armstrong Custer, ko je ne tako davnega junija 1876 trebil domačine vzdolž in počez Montane, kot bi šlo za voluharje ali zajce.

Ni torej prav nikakršnega razloga, sramovati se nasilnega praktikuma komunistov, zaznamovanega z milijoni nedolžnih žrtev. Bili so – ljudje, enaki predhodnim, prihajajočim, enako krvoločni, tegobni, ne odpuščajoči, zanikrni, primitivni.

III.

Zaradi zgornjega sem, vprašan o ideološki pripadnosti, spregovoril kot nekdo, ki ima v mislih daljno bodočo generacijo. Ki bo nekega prihodnjega dne ustvarila svet brez morij in nasilja. Ko več ne bo hudih jam, slovenskih ali indonezijskih. Ocenjujem namreč, da je komunizem edino sredstvo, metodološki pripomoček, ki v stvarnem življenju obeta premik od zverjadi k razumu, mi vsi smo pa žrtvovane generacije, rojene za pozabo, biološki material na poti do njih. Vprašan o ideološki pripadnosti, nisem imel v mislih tega ali naslednjega stoletja, v katerih komunizem nima kaj iskati, v katerih je odvečen, vsem tuj. Govoril sem o tako oddaljenem času, da se nam niti ne sanjajo njega obrisi. 

Človek je namreč od prvotne, naravne zveri, evolviral v socialno zver v hipu, ko je uspel ustvariti tako imenovani presežek dobrin nad nujnim preživetjem. Več ko je nastajalo presežka – bolj se je razvijalo orodje, spirala se je odvrtela naprej. Več presežka je porajalo proporcionalno eksponentno več pohote! Močnejši, sposobnejši so se pričeli povezovati, se povezovali med seboj bolj in bolj, da bi obvladali presežne dobrine od ostalih – do včerajšnjih sosester in sobratov! Ki več niso bili tovariši/ce v lovu ali oranju ledin, temveč sovražniki v boju za skupaj pridelano, individualno potrošeno. Nekdaj bližnjim je bilo prepuščeno le toliko, da se ohranijo pri življenju, prekopavajo zemljo, plenijo  za tuj račun, kasneje polnijo tovarn, tekoče trakove.

Razredna družba, oblikovana na obvladovanju proizvajalnih sredstev kot posledica vzpostavljenih, sistemsko negovanih, ohranjenih krivic do današnjih dni. Kapital (uh, še sebi samemu zvenim grozno!) brez popolne, nenehne kontrole ni popolnoma nič; če mu odvzamemo gotovost, ostane navaden casino! Tu je stičišče vseh stičišč. Če ne obvladam vsega – nisem nič. Manj kot vse je – nič. Prišel bo boljši in mi vzel vse. Zato stopimo skupaj. Soroši vseh dežel – zedinimo se! Bratstvo po orožju in krvi, ultimativna internacionala, Federal reserve komuna. Brez česar ne moremo razumeti morfologije Petanov, Odlazkov, Lovšetov, Petričev … , ki nam kratijo brezplačno hrano v vrtcih, dodatke k plačam in pokojninam. Ki se morajo zavarovati, zadaj in spredaj, da ne izgubijo nadzora. Da jim ne odvzamejo dragih igrač naših usod. Kakor koli prerazporejamo karte med njimi – pohota ostane pohota. Terme bodo od nekoga med njimi – nikdar naše. Na mizi – pojedina; pod mizo – drobtine. Za mizo – oni; pod mizo – mi. Če torej ne želimo tajkunov, laži, prevar, manipulacij, bede, razkroja … bomo morali vihteti srp in kladivo. Na dolgi rok. Tudi najbolj pošteni desničarji na dolgi rok ne morejo pomagati. Kakor koli pošteno zasučejo ruleto – ob vrtiljaku sedijo tajkuni. Požrli jih bodo, po istih poteh, po katerih je Ahmed Sukarno čistil deželo "komunistov".

Poštena desnica, ki nam je edini trenutni up, je dolžna razumeti! Dokler se njim ne odvzamejo terme, marine, smeti, sodstvo, tožilstvo, rakete, denar, oblast, globokodržavje … , bo ohranjen temeljni pogoj razločevanja med njimi in nami, med imeti in ne imeti, med resnico in lažjo, med zasužnjenostjo in svobodo. Med desnico in tajkunstvom.  Dokler ostaja lastnina na orodju individualna, bo na zemlji prevladovala (tajkunska) zver. Z govornic nas bodo naslavljali stremuhi, medijsko krajino oblikovali hohštaplerji, nam sodili krivični in prodani. Šele ko bo lastnina  postajala splošna, nam bodo nehali poveljevati lastniki - naši posredniki med sabo in sabo. Tudi najbolj humani posestniki nam ne bodo dovoljevali našega. Svobodo si moramo izboriti sami, da si bo narod sodbo pisal sam. Desni in levi, tukaj živeči. Združeni, sedaj. Vselej na nasprotni strani od njih.

IV.

Upam torej, da mi je uspelo pojasniti vsaj malo, zakaj sem to, kar sem. Ne zato, da bi branil morilce, diktatorje, jedel z njihovih miz. Utopil bi jih v kozarcu vode. Treba je zajeziti zver, jo spravili v kletko; tisto grdo polovico nas samih. Ostalo je izgubljanje besed. Kakorkoli rečeš roži, roža bo dišala. Mora zadišati.