Kitajska je vse bolj je prisotna tudi na evropskem kontinentu. Močno se zaostruje tekma med njo, pretendentom za prevlado v svetu, in ZDA, dosedanjim svetovnim hegemonom in tesnim zaveznikom Evrope. Slednja torej išče odgovore na vse to; za EU je ključno vprašanje, kako v tem spreminjajočem svetu in spreminjajočem razmerju moči zavarovati svoje interese. Če povemo zelo poenostavljeno, kako med drugim zagotoviti svoje močno in na enakopravnih temeljih trgovinsko in gospodarsko sodelovanje s Kitajsko in istočasno ohraniti ameriške varnostne garancije (v prvi vrsti vis-a-vis Rusiji).

Oblikovanje politike Evropske unije do Kitajske je v teku. Kitajsko definiramo kot partnerja, tekmeca pa tudi kot sistemskega rivala. Slednje spoznanje je novejšega datuma, ki kaže na določeno streznjenje v vrstah EU. Boj proti podnebnim spremembam in pandemijam sta vsekakor najbolj očitni področji sodelovanja. Tekma poteka seveda predvsem na gospodarskem in tehnološkem področju. Kar se družbene ureditve tiče, pa Evropa, torej EU prisega na demokracijo, človekove pravice in vladavino prava, v mednarodnih odnosih pa na sistem temelječ na pravilih.

To vsekakor niso vrednote Kitajske. In tu rivalstvo prihaja do polnega izraza. Kitajska namreč doma stavi na avtokratičen sistem, kjer ima Komunistična partija - ali še bolje njen vodja - prvo in zadnjo besedo. Le tovrsten sistem, ki naj bi ga kopirali tudi drugi, naj bi zagotavljal učinkovito soočanje z novodobnimi izzivi. Odnosi v svetu oziroma med posameznimi državami pa naj bi po kitajskem mnenju temeljili ne toliko na mednarodnem pravu in suvereni enakosti držav, ampak predvsem na njihovi moči. Pri tem seveda Kitajska računa, da bo v ne tako daljni prihodnosti prehitela Združene države Amerike in da bo tako lahko še bolj in lažje diktirala tovrstna pravila igre. 

Ve se, da imata glavno besedo v EU Nemčija in Francija, tako da ni nič čudnega, če so tudi v procesu oblikovanja prihodnje politike EU do Kitajske oči uprte predvsem vanju. Francija je med članicami EU pravzaprav edina, ki ni samo evropska, ampak v določeni meri tudi pacifiška sila. S Kitajsko se razhaja predvsem glede vprašanja demokracije in človekovih pravic. Tudi ni dovolila uporabe kitajske 5G tehnologije v svojih strateških sektorjih. Na splošno pa se v odnosih do Kitajske zavzema za bolj diskretni pristop. Po mnenju francoskega predsednika Emmanuela Macrona se EU in s tem Francija ne bi smela povsem postaviti na stran ZDA (kot na primer Avstralija, Kanada in Združeno kraljestvo) ne glede na skupne vrednote, saj naj bi bilo to neproduktivno.

V minulih tednih pa je še posebna pozornost veljala sestavljanju nove nemške vlade. Zelenim oziroma konkretno Annaleni Baerbock je pripadlo ministrstvo za zunanje zadeve. Ta je v preteklosti zastopala stališče, da bi morale vrednote in človekove pravice predstavljati vodilo nemškemu nastopanju v tujini. Podala je tudi nekaj ostrih izjav glede stanja človekovih pravic na Kitajskem. Na zahtevo Zelenih je v koalicijski pogodbi tudi nekaj novih odločnejših besed do Kitajske. Zanimivo bo videti, ali bodo Zeleni oziroma Baerbockova temu sledili tudi v prihodnje oziroma v vladi. Vedeti je namreč treba, da (bo) nemško zunanjo politiko diktira(l) predvsem kancler in socialdemokrat Olaf Scholz. Ki je bil v svojih izjavah glede Kitajske zaenkrat zelo previden. Podpiral je sklenitev investicijskega sporazuma med EU in Kitajsko proti koncu lanskega leta, na nejevoljo prihajajoče administracije ameriškega predsednika Josepha Bidena. Mimogrede, sporazum je trenutno "na ledu" v Evropskem parlamentu.

Scholz je bil tudi (in še zdaleč ne edini Nemec ali Evropejec) zoper Trumpovo politiko decouplinga (pretrganja gospodarskih in drugih vezi s Kitajsko). Skratka, zaenkrat se zdi, da bo tudi pri novemu kanclerju v odnosih s Kitajsko prevladal dosedanji merkantilizem Merklove oziroma skrb za ohranjaje kar se da dobrih trgovinskih odnosov z azijsko velikanko, četudi bo pri tem potrebno včasih zamižati na eno ali celo obe očesi. 

Kar se drugih članic EU tiče, najbolj ostra stališča glede kitajskega nastopanja s pozicij sile tako glede njenih političnih, gospodarskih in trgovinskih odnosov z azijskim sosedstvom in s tujino nasploh kot glede hudih kršitev človekovih pravic doma v zadnjih mesecih prihajajo iz Litve. Maja letos je izstopila iz formata 17+1, ki predstavlja okvir za kitajsko sodelovanje z državami Srednje in vzhodne Evrope. Ta majhna baltiška država je nasprotovala tudi nadaljnjim kitajskim investicijam v svoja pristanišča in v prizadevanjih kitajskega podjetja Huawei, da se pri njih uveljavi s 5G komunikacijsko infrastrukturo, videla grožnjo svoji nacionalni varnosti. Za nameček pa je celo dovolila Tajvanu, da odpre svoje predstavništvo v Vilni in sama storila nekaj podobnega v Taipeiju.

Litva si je seveda s tem nakopala srd uradnega Pekinga. Ta je že odpoklical svojega veleposlanika v tej baltski državi. Razloge za omenjeno litovsko politiko ne gre iskati le v podpori demokratičnim vrednotam v svetu ali nasprotovanju komunizmu, avtoritarnosti, ampak tudi in predvsem v skrbi za lastno varnost. Bolj kot Kitajska jo seveda za enkrat ogroža sosednja Rusija. ZDA, v katerih Litva vidi garanta svoje neodvisnosti od ruskega medveda, so se zadnja leta začele obračati stran od Evrope in posvečati predvsem Kitajski. S svojo politiko do nje skuša Litva očitno pritegniti ameriško pozornost in zadržati njihovo podporo. V kritiki Kitajske torej vidi najbolj učinkovito obrambo pred Rusijo.

Podobno kot Litva najbrž razmišljajo tudi nekatere druge države vzhodne in srednje Evrope, članice EU. Dvome v kitajske investicije v občutljive sektorje njihovega gospodarstva je zaslediti tudi v Romuniji, Slovaški, Češki in Poljski. Previdnost v odnosu do Kitajske in nekritične uporabe njene 5G tehnologije je izkazovala tudi slovenska vlada. Izgleda, da je vse to k določenemu razmišljanju in ukrepanju navedlo tudi nekatere zahodnoevropske države. Med njimi je v zadnjem času malce presenetljivo ostrejše korake zoper Kitajsko ubrala Italija pod predsednikom vlade  Mariom Draghijem. Presenetljivo zato, ker je Italija leta  2019 pristopila h kitajski Pobudi pasu in ceste. Spomnimo se govoric o velikih kitajskih naložbah v tržaškem pristanišču. Naša zahodna soseda je medtem postala zelo sumničava do kitajskih investicij in poskusov prevzemov tehnološko naprednih italijanskih podjetij. Blokade s strani uradnega Rima se vrstijo ena za drugo. Italija pod Draghijem se skuša ob Franciji (z njo se je ravnokar dogovorila o tesnem sodelovanju) in Nemčiji uveljaviti kot vodina država v EU, pa tudi širše. Eden od razlogov za odsotnost kitajskega predsednika Xi Jinpinga na vrhu G20, ki ga je pred tedni gostil Draghi, je gotovo tudi kitajsko nezadovoljstvo z omenjenimi italijanskimi potezami. 

Po obdobju določene naivnosti so se torej v državah članicah G7 in EU ter tudi v organih EU (še posebej v Evropskem parlamentu) odgovorni zdrznili, kar se postopanja Kitajske v svetu tiče. Omenili smo njeno Pobudo pasu in ceste, preko katere širi svoj avtoritativni vpliv in ki prvenstveno sledi kitajskim političnim in gospodarskim interesom. Kitajci so zanjo namenili okoli 2700 milijard evrov. V bistvu gre za precej neugodna posojila in druge pogoje za izgradnjo infrastrukturnih projektov v svetu (v službi kitajskih potreb po surovinah, njihovem prevozu in prevozu kitajskih izdelkov), kar so med drugimi spoznali tudi Črnogorci. Zaradi kitajske gradnje njihove avtoceste se je država znašla na robu bankrota in na pomoč je začela klicati EU.

Kot odgovor nanjo oziroma pariranju kitajskemu vplivu so države članice G7 pod vodstvom ZDA junija letos oblikovale pobudo Build Back Better World (Zgraditi nazaj boljši svet), vredno nekaj tisoč milijard dolarjev (javnega in zasebnega kapitala). Namenjena je financiranju infrastrukturnih objektov v slabo in srednje razvitih državah, pri čemer bi se varovalo tudi okolje, zdravje in pravice ljudi, na česar se kitajska pobuda ne ozira. Podobno naj bi bilo tudi s sicer s precej manjšim EU Global Gateway (Globalni pristop) projektom decembra letos.  S slednjim, vrednim okoli 300 milijard dolarjev, bi se financirali digitalni, prometni, energetski, zdravstveni, izobraževalni in raziskovalni projekti v državah v razvoju. Gre torej za precej manjšo vsoto od kitajske in še to ne za posojila, ampak za poroštvo posojil ob pogoju, da bodo države prejemnice spoštovale delavske in človekove pravice na sploh. Mnenja o zadostnosti in učinkovitosti tega projekta so zelo deljena. 

V vrsti članic EU je na eni strani vsekakor prisoten močan odpor, da bi jih ZDA zvlekle v kakšno svojo hladno vojno s Kitajsko. Ameriški zunanji minister Anthony Blinken je pred meseci članicam Nata sicer dejal, da jih ZDA nikakor ne silijo v izbiro med ZDA in Kitajsko. Vendar je na drugi strani v vrstah Evropejcev vendarle vse bolj prisotno prepričanje, da je nek skupni nastop čezatlantskih partnerjev do Kitajske ne samo zaželen, ampak nujen. S kitajskim početjem ima težave tudi EU. V začetku tega meseca so tako potekala posvetovanja med namestnico zunanjega ministra Združenih držav Wendy Sherman in generalnim sekretarjem zunanje službe EU Stefanom Sanninom na temo Indo-Pacifika (beri Kitajske). Obe strani sta se med drugim zavzeli za svobodno in odprto območje Indo-Pacifika, kjer bi se spoštovale vladavina prava in demokratične vrednote. Konkretno naj bi to med drugim pomenilo tudi spoštovanje svobodne plovbe in preleta - kot določa Konvencija o pravu morja iz leta 1982, in človekovih pravic, vsebovanih v mednarodnih konvencijah, ter standardov dela, kot jih določa Mednarodna organizacija dela.

Soočanje z nesprejemljivo kitajsko trgovinsko prakso pa je trenutno tudi predmet dogovarjanja med EU, ZDA in Japonsko. Vendar kot rečeno: o tem, kakšna linija bo v odnosu do Kitajske prevladala znotraj EU v prihodnje, se ne bo toliko odločalo ne v Vilni in ne v Bruslju, ampak predvsem v Berlinu in Parizu. Bodimo torej pozorni na korake nove levosredinske nemške vlade in stališča pomembnejših  kandidatov na francoskih predsedniških volitvah aprila prihodnje leto ...