Na svetovnem podnebnem vrhu (COP26) prejšnji mesec je na stotine finančnih institucij izjavilo, da bodo vložile trilijone dolarjev za financiranje rešitev za podnebne spremembe. Vendar pa je na poti velika ovira: svetovni finančni sistem dejansko ovira pretok financ v države v razvoju in za mnoge ustvarja finančno smrtno past. Gospodarski razvoj je odvisen od naložb v tri glavne vrste kapitala: človeški kapital (zdravje in izobraževanje), infrastrukturo (električna, digitalna, prometna in urbana) in podjetja. Revnejše države imajo nižje ravni na prebivalca vsake vrste kapitala, zato imajo tudi potencial za hitro rast z uravnoteženim vlaganjem med njimi. Danes je ta rast lahko in bi morala biti zelena in digitalna, da se izognemo rasti visokega onesnaževanja v preteklosti.

Globalni trgi obveznic in bančni sistemi bi morali zagotoviti dovolj sredstev za fazo "dohitevanja" visoke rasti trajnostnega razvoja, vendar se to ne dogaja. Pretok sredstev s svetovnih trgov obveznic in bank v države v razvoju ostaja majhen, drag za posojilojemalce in nestabilen. Posojilojemalci v državah v razvoju plačujejo obresti, ki so na leto pogosto 5 do 10 odstotkov višje od stroškov izposojanja, ki jih plačujejo bogate države. Posojilojemalci držav v razvoju kot skupina namreč veljajo za visoko tvegane. Bonitetne agencije za obveznice dodelijo nižje ocene državam po mehanski formuli samo zato, ker so slabe. Toda ta zaznana visoka tveganja so pretirana in pogosto postanejo samouresničujoča se prerokba (self-fulfilling prophecy).

Ko država izda obveznice za financiranje javnih naložb, na splošno računa na zmožnost refinanciranja nekaterih ali vseh obveznic, ko zapadejo, pod pogojem, da je dolgoročna pot njenega dolga glede na državne prihodke sprejemljiva. Če se nenadoma izkaže, da vlada ne bo mogla refinancirati zapadlih dolgov, bo verjetno zapadla v neplačilo – ne zaradi slabe vere ali dolgotrajne plačilne nesposobnosti, temveč zaradi pomanjkanja gotovine.

To se dogaja preveč vladam držav v razvoju. Mednarodni posojilodajalci (ali bonitetne agencije) verjamejo, pogosto iz samovoljnega razloga, da je država X postala kreditno nesposobna. To dojemanje povzroči "nenadno ustavitev" novih posojil tej državi. Brez dostopa do refinanciranja pa je njena vlada prisiljena v neplačilo, s čimer "upraviči" prejšnje strahove. Vlada se nato običajno obrne na Mednarodni denarni sklad (IMF) za nujno financiranje. Obnova svetovnega finančnega ugleda vlade običajno traja leta ali celo – desetletja.

Vlade bogatih držav, ki se mednarodno zadolžujejo v svojih valutah, se ne soočajo z enakim tveganjem nenadne zaustavitve, ker njihove lastne centralne banke delujejo kot posojilodajalke v skrajni sili. Posojila vladi Združenih držav se v veliki meri štejejo za varna, ker lahko Federal Reserve (FED) kupi zakladne obveznice na odprtem trgu, s čimer dejansko zagotovi, da lahko vlada odloži dolgove, ki zapadejo v plačilo.

Enako velja za države evrskega območja, ob predpostavki, da Evropska centralna banka (ECB) deluje kot posojilodajalec v skrajni sili. Ko ECB takoj po finančni krizi leta 2008 za kratek čas ni imela te vloge, je več držav evrskega območja (vključno z Grčijo, Irsko in Portugalsko) začasno izgubilo dostop do mednarodnih kapitalskih trgov. Po tem debaklu – skoraj smrtni izkušnji za evroobmočje – je ECB okrepila svojo funkcijo posojilodajalca zadnje možnosti, ki se je lotila kvantitativnega sproščanja (quantitative easing) z množičnimi nakupi obveznic evrskega območja in s tem olajšala pogoje zadolževanja prizadetih držav.

Bogate države se tako na splošno zadolžujejo v svojih valutah po nizki ceni in z majhnim tveganjem nelikvidnosti, razen v trenutkih izjemnega napačnega vodenja politike (na primer s strani vlade ZDA leta 2008 in ECB kmalu zatem). Nasprotno pa se države z nizkimi in nižjimi srednjimi dohodki zadolžujejo v tujih valutah (predvsem v dolarjih in evrih), plačujejo izjemno visoke obrestne mere in se nenadoma ustavljajo.

Vzemimo primer afriške države Gana, kjer je razmerje med dolgom in BDP (83,5 %) veliko nižje od grškega (206,7 %) ali portugalskega (130,8 %), vendar Moody's ocenjuje kreditno sposobnost ganskih državnih obveznic na B3, kar je nekaj stopenj pod grškimi (Ba3) in portugalskimi (Baa2). Gana plačuje okoli 9 % desetletnega zadolževanja, Grčija in Portugalska pa le 1,3 % oziroma 0,4 %.

Glavne bonitetne agencije (Fitch, Moody's in S&P Global) večini bogatih držav in številnim državam z višjim srednjim dohodkom dodelijo bonitetne ocene naložbenih razredov, skoraj vsem državam z nižjim srednjim dohodkom pa dodelijo ocene nižjega srednjega dohodka. Moody's, na primer, trenutno dodeljuje naložbeno oceno le dvema državama z nižjim srednjim dohodkom (Indoneziji in Filipinom).

Trilijone dolarjev v pokojninskih, zavarovalniških, bančnih in drugih investicijskih skladih se z zakonom, uredbo ali interno prakso usmerijo stran od vrednostnih papirjev podinvesticijskega razreda. Ko je bonitetna ocena naložbenega razreda izgubljena, je izjemno težko povrniti, razen če vlada uživa podporo pomembne centralne banke. V letu 2010 je bilo 20 vlad – vključno z Barbadosom, Brazilijo, Grčijo, Tunizijo in Turčijo – znižano na nižjo stopnjo naložb. Od petih, ki so si od takrat povrnile oceno investicijskega razreda, so štirje v EU (Madžarska, Irska, Portugalska in Slovenija), nobene države pa ni v Latinski Ameriki, Afriki ali Aziji (peta je Rusija).

Prenova svetovnega finančnega sistema je zato nujna in že dolgo zamuja. Države v razvoju z dobrimi obeti za rast in bistvenimi razvojnimi potrebami bi morale imeti možnost zanesljivega zadolževanja pod spodobnimi tržnimi pogoji. V ta namen bi morala G20 in IMF oblikovati nov in izboljšan sistem bonitetnih ocen, ki bo upošteval obete za rast vsake države in dolgoročno vzdržnost dolga. Bančne predpise, kot so predpisi Banke za mednarodne poravnave, je treba nato spremeniti v skladu z izboljšanim sistemom bonitetnih ocen, da bi olajšali več bančnih posojil državam v razvoju.

Da bi pomagala odpraviti nenadne zaustavitve, bi morala G20 in MDS uporabiti svojo finančno moč za podporo likvidnemu sekundarnemu trgu državnih obveznic držav v razvoju. FED, ECB in druge ključne centralne banke bi morale vzpostaviti linije za zamenjavo valut s centralnimi bankami v državah z nizkimi in nižjimi srednjimi dohodki. Svetovna banka (World Bank) in druge razvojne finančne institucije bi morale prav tako močno povečati nepovratna sredstva in ugodna posojila državam v razvoju, zlasti najrevnejšim.

Nenazadnje, če bi bogate države in regije, vključno z več ameriškimi zveznimi državami, prenehale s sponzoriranjem pranja denarja in davčnih oaz, bi imele države v razvoju več prihodkov za financiranje naložb v trajnostni razvoj.

Copyright © Project Syndicate