Futurizem je s svojim pojavom želel narediti v zgodovini umetnosti veliko zarezo. Želel je zgraditi novo dobo v zgodovini človeštva. Nastopil je z monumnetalno ambicijio in proizvedel cel niz paradoksov, ki jih človeštvo še do današnjega dne ni zmoglo sprocesirati. Vemo samo to, da domoljubje zastopa drhal, ki je dejansko pripravljena ubijati v imenu domovine, ko pa se ta faza zaključi, zelo hitro nastopi ekspanzionizem.
Danes bom komentiral futuristični kontingent, ki se je odvijal od leta 1909 do leta 1943 v milanskem bazenu in se razširil po vsem svetu. Časopisi tistega časa so poročali, da je Marinetti v Moskvi in Sankt Peterburgu januarja in februarja 1914 z veliko elegance na svojih predavanjih napadel hinavskega Tolstoja in histeričnega Dostojevskega. Ne pozabimo, da je Filippo Tommaso Marinetti izhajal iz literarnega avantgardizma.
Odkar komentiram na portalu+ umetnost, sem se stilni formaciji futurizem izogibal zaradi Marinettijevega "drugega vpada" v Rusijo leta 1942, ki je bil tako patetičen, kot so Monteverdijeve opere. To je bil beden, uniformiran vdor starega futurista, popolnoma podrejenega fašistično-nacistični ideologiji, v smeri reke Don-Stalingrad. Naj ob tem ne pozabim še na požig Narodnega doma v Trstu in Marinettijeve bizarne izjave o žrtvah požiga. Še teden dni nazaj sem mislil, da se je v svojem petdesetem, šestedesetm letu prodal za poceni akademske naslove. Motil sem se. Natančno se je zavedal, kaj se mu dogaja in kaj se bo zgodilo v svetu umetnosti. Ni pa si mogel predstavljati, da ga bo resničnost potisnila v območje genocida.
Zame in za mnoge druge je futurizem prelomno svetovno umetniško gibanje. Čeprav se je izkazalo, da bodočniki niso imeli nobene resne bodočnosti. Zakaj? Predvsem zaradi nenačelne koalicije s fašistično ideologijo, ki jih je požrla v imenu napredka. Ta pa je spervertiral razvoj in s tem bodočnost. Saj poznate tisto: naši naprednjaki so brutalni nazadnjaki. Umetniški program futurizma se je večkrat s pomočjo škandalov prelival v resničnost, istočasno pa so fašisti velikokrat intervenirali v svet umetnosti, čeprav popolnoma drugače od nacistov.
Obče mesto I.: Umetniki in ideologi naj bi skupaj zgradili nov svet na ruševinah preteklosti. Toda umetnost je najprej individualno dejanje. Tudi takrat, ko umetnik deluje v skupini. Umetnost s stilno formacijo najtemeljiteje spreminja svet. Sam se zavzemam za načelno koalicijo umetnosti in znanosti. Menim, da bosta usklajeni spremili svet tehnologij. A le pod pogojem, da bosta od ideologije in teologije prevzeli vzvode moči. Vidmo pa, da v tem trenutku poteka bizarno ideološko ustrahovanje sveta v imenu virusa. Ideologi ponovno - podobno kot fašisti - prevzemajo vlogo kriznega menedžmenta, ki ga upravljajo s pomočjo strahu. Futuristični akterji z začetka stoletja so večino vsebinskih odločitev prepustili impresariju Filippu Tommasu Marniettiju, direktorju in usmerjevalcu prvega velikega -izma XX. stoletja. Obsodili so se na propad, ker se niso uprli fašizmu, kot so to storili kubofuturisti. Zelo hitro so se transformirali v suprematiste in konstruktiviste. Uprli so se tudi komunistom.
Po dolgem času sem ponovno prebral futuristični manifest, ki me je pretresel do skrajnosti. Potrdilo se je dejstvo, da je resničnost bedna in grozljiva, umetnost pa fantastična!
Obče mesto II.: Prvi Marinettijev manifest opeva lepoto stroja in dinamiko mesta. Hitrost, moč in energijo. Opeva veliko spremembo! Poziva k rušenju muzejev in knjižnic. Fašisti so jih rušili, futuristi nikoli! Ne pozabimo, da je bil Marinetti urednik revije Poezija.
Obče mesto III.: Želimo poveličevati vojno - edino zdravilo za svet - militarizem, domoljubje, uničujočo gesto anarhistov, lepe ideje, ki ubijajo, in prezir do žensk. Leta 1914 je ta futuristični stavek deloval kot čista provokacija. Izražal je umetniški paradoks. Leta 2021 pa zveni kot enoplastna ideja militantne, ne pa umetniške skupine. Marinetti je z veliko energije napadal ženski spol kot manjvrednega. Bodite prepričani, da tega ni dejansko mislil, čeprav bi me mnogi želeli prepričati v nasprotno. Že ko nam je v srednji šoli profesorica slovenščine Alenka Kraigher Gregorc brala futurisitični manifest, sem se zavedal, da umetniki vsega naštetega ne mislijo dobesedno. A so se ruski, ukrajinski in beloruski umetniki, anarhisti kmalu distancirali od milanskega futurizma, ker je po I. svetovni vojni vstopil v nenačelno koalicijo s fašisti in postal nacionalno orientiran.
Privlačnosti in kategorična razhajanja
Marinetti je imel na moskovski Politehniki in v Sankt Petreburgu na svojih predavanjih polne dvorane. Kdo so bili njegova publika? Najbolje, da si jo ogledate na fotografijah. Marinettija so fotografirali pred avditorijem. Dejansko pa ga ni nihče od kubofuturistov pričakal na železnški postaji v Moskvi. V Sankt Peterburgu ga je pričakala deklaracija Hlebnikova in Lišvica, ki sta jo delila pred predavanjem. Zaumnik Hlebnikov je zelo natančno napovedal futuristični paradoks: Pričakujmo vdor evropskega vojnega stroja v Rusijo.
Toda na konec pameti mi ne pade, da bi primerjal ideologa Duceja z Marinettijem. Mussolini je bil kvečjemu imitator. V Marinettijevem primeru imamo pred seboj umetnika, genialnega literata. Še prejšnji teden sem bil prepričan, da je s svojo nenačelno koalicijo prestopil na temno stran zgodovine, v območje zla. Saj je – toda! Popolnoma nepričakovano sem te dni prebral meni neznano Marinettijevo besedilo, ki mi je v celoti spremnilo pogled na potek futuristične umetniške revolucije. Spremenilo mi je celo načrt za današnji komentar, ki naj bi reflektiral politiko v operi.
Vsi trije futuristični valovi so bili impresivno kreativni, v resničnosti pa zgolj kontradiktorni, skozi leta pa vedno bolj politično programski. V finalu pa skoraj fašistični. Dejansko so bili domovinsko naravnani, nacionalistični, da si podvomil v njihove začetne internacionalistične impulse. Porajalo se je vprašanje, ali so njihove začetne izjave le provokacija, namenjena intelektualnemu obratu, ali dejanski politični program. Sam nisem v svoji podzavesti nikoli podvomil o čistosti umetniških namenov, čeprav sem že od rane mladosti poznal zaključna dejanja pripovedi o futurizmu. Poznal sem bedno Marinettijevo fotografijo v uniformi fašistične soldateske z nožem za pasom, ob ruski babici in njenem vnuku. Nikoli ne bo pozabljeno, da je druga svetovna vojna v Rusiji pokončala dvajset milijonov ljudi. Se pravi polovico vseh žrtev II. svetovne vojne.
Smo leta 1909. Za Marinettija je bilo vse promocija in provokacija.
Rad se ponavljam! Ruska Marinettijeva turneja je bila del evforičnega slavja, ki je napovedovalo veliko spremembo sveta, ki se je dejansko zgodila v skladu z futuristično napovedjo. Najprej s totalno vojno in takoj zatem z Oktobrsko revolucijo. Z nepovratnim rušenjem stare in gradnjo nove dobe. Govorimo o umetnosti, ki se nahaja na robu resničnosti. Sprožila so se zahtevna estetska vprašanja, ki jih moramo enačiti z etičnimi. Na sotočju italjanskega in ruskega futurizma je ključnega pomena polemika med genialnim Hlebnikovom in genialnim Marinettijem. Oba pa je povezoval prezir do pasatistov.
Futurizem je s svojim pojavom želel narediti v zgodovini umetnosti veliko zarezo. Želel je zgraditi novo dobo v zgodovini človeštva. Nastopil je z monumnetalno ambicijio in proizvedel cel niz paradoksov, ki jih človeštvo še do današnjega dne ni zmoglo sprocesirati. Vemo samo to, da domoljubje zastopa drhal, ki je dejansko pripravljena ubijati v imenu domovine, ko pa se ta faza zaključi, zelo hitro nastopi ekspanzionizem. Zaključka ni, komentar bo ostal odprt za prihodnji čas. Marinettijevo besedilo me je samo prepričalo, da "fašisti in komunisti niso isti". Da pa je svet zapleten do obisti, je dejstvo, ker ima opravka z nečloveškimi silami.
P.S.: Marinettijevo besedilo, ki me je spodbudilo k pisanju tega komentarja, poiščite v DNK knjižnici.