V zadnjih letih lahko zelo pogosto zasledimo pobude, kako bi morali aktivirati ogromne depozite prebivalstva, ki "mrtvi" ležijo na bankah in jaih nameniti za razvojne projekte Slovenije. S tem naj bi pospešili vlaganja države na primer v infrastrukturo in energetiko, na drugi strani pa bi prebivalci za svoja vložena sredstva dobivali več kot danes, ko jim neobrestovan denar na bankah najeda še inflacija. Pobude so seveda dobrodošle, razumejo se kot državotvorno dejanje in verjetno bi dosegle veliko podpore in zanimanja, a na žalost imajo tudi precej omejitev, zaradi katerih bo praktična realizacijo kar težko izvedljiva. Poglejmo nekaj teh omejitev oziroma dejavnikov, ki vplivajo na pripravo takih projektov.

Kot prvo morda nekaj stavkov o obrestnih merah. Že kar nekaj let se namreč soočamo z dejstvom, da so obrestne mere na depozite, na finančna sredstva, zelo nizke. Vpogledne vloge v bankah so neobrestovane, pri večjih vlogah celo negativne. Upoštevaje še stroške vodenja računov, morajo deponenti danes pravzaprav plačevati bankam za to, da imajo lahko pri njih spravljen denar. Dodatno pa jim je to premoženje v zadnjih dveh letih pričela najedati še inflacija. V takšnih razmerah je razumljivo, da želijo deponenti, predvsem posamezniki ali podjetniki z večjimi finančnimi sredstvi, iskati način, da bi s svojimi finančnimi presežki nekaj zaslužili ali vsaj ohranili njihovo realno vrednost. 

A te nizke obrestne mere imajo seveda tudi drugo plat, ki jo v debati o pasivnih obrestnih merah radi spregledamo. Na spodnji sliki je nekaj podatkov o obrestnih merah in stroških bank (bančnega sistema) v Sloveniji za zadnjih dvajset let. Kot vidimo (in vemo), so se obrestne mere, ki jih plačujejo banke za zbrana sredstva (pikčasta modra črta), v obravnavanem obdobju močno znižale. Zadnjih 5 let so v povprečju blizu ničle, v letih pred tem pa so se postopno spuščale od 3 na 2 %, nato pa v letih 2014- 2016 hitro spustile na današnji nivo. Vemo, da je bil to predvsem rezultat potez Evropske centralne banke (ECB), ko je na trge plasirala ogromne količine denarja z odkupi državnih vrednostih papirjev, predvsem s ciljem spodbuditi zastale naložbene aktivnosti, torej spodbuditi gospodarski razvoj ter razbremeniti dolžniško breme. 

Slednje ji je vsekakor uspelo, saj kot vidimo na sliki, so se sorazmerno znižale tudi aktivne obrestne mere bank na odobrena posojila (tudi ali še bolj obrestne mere državnih papirjev). Manj uspešna pa je bila ta politika z vidika spodbude povečanja zadolževanja, vlaganja v razvoj in višjo gospodarsko aktivnost. Podjetja so ostala kljub ugodnejšim kreditnim pogojem precej bolj previdna v svojih naložbah in večje gospodarske rasti nismo beležili (v mislih imamo širši evropski prostor). Ta učinek nižjih obrestnih mer sicer lahko tolmačimo tudi drugače. Če ECB ne bi zagotovila tako visoke likvidnosti finančnih trgov in posledično nižjih obrestnih mer, bi bila podjetja še bolj previdna pri naložbah in gospodarske rasti sploh ne bi bilo, kar pomeni, da je tudi na tem področju spremenjena monetarna politika dosegla svoj namen (kar se je posebno pozitivno pokazalo v covid krizi, katere reševanja si brez takšne monetarne in fiskalne politike sploh ne znamo predstavljati).

"Podjetja so ostala kljub ugodnejšim kreditnim pogojem precej bolj previdna v svojih naložbah in večje gospodarske rasti nismo beležili."

Če želimo torej spodbujati gospodarsko rast in blaginjo ljudi (na žalost to sicer zadnja desetletja ni preveč povezano, a vseeno), potem lahko te cilje ekonomska politika dosega tudi preko nižjih posojilnih obrestnih mer, kar se potem odrazi tudi v nižjih depozitnih obrestnih merah. Na sliki so namreč tudi podatki o operativnih stroških bank za opravljanje svoje dejavnosti (zbiranje in posredovanje finančnih sredstev investitorjem). Ti stroški se že 15 let gibljejo okoli 2 % od višine naložb (ali zbranih sredstev). In to razliko banke zaslužijo preko višjih posojilnih obrestnih mer ali s pritiskom na nižje depozitne mere (do leta 2006 je bilo poslovanje bank manj racionalno, imele so večje stroške poslovanja in zato pobirale tudi višjo obrestno maržo, 3 in več odstotkov).

Kakor se sicer pritožujemo nad nizkimi ali celo realno negativnimi donosi na presežna finančna sredstva, se je potrebno zavedati, da s tem omogočamo, da na drugi strani investitorji lahko plačujejo nižje obrestne mere na posojila. V razmerah, ko je interesa za naložbe malo, ko je previdnost velika, ko kreditojemalci močno premislijo predno gredo v zadolžitev (popolnoma drugače kot v kreditnem boomu 2002-2008), seveda tudi tisti s presežki ne morejo pričakovati nekih donosov za običajne, netvegane vloge (drugo so bolj tvegane oblike v delnice ali nepremičnine, kjer so ravno zaradi tega danes donosi celo večji, a tudi tveganja upada vrednosti). Pogosto sicer slišimo, da takšna razmerja dolgoročno niso sprejemljiva - a dokler bomo imeli na eni strani ogromno presežkov, na drugi pa ne preveč optimizma, so takšna razmerja v obrestnih merah pričakovana. In glede na obete bodo še tudi dolgo ostala. Deponenti bodo lahko že veseli, če bodo vsaj približno ohranjali vrednost svojega premoženja (kar je gledano s širšega vidika najbrž celo prav - zakaj bi nekdo, ki je uspel priti do večjih presežkov, potem s tem še služil?).

"Deponenti bodo lahko že veseli, če bodo vsaj približno ohranjali vrednost svojega premoženja."

Realno torej niti ne moremo pričakovati, da bi ljudje s svojimi finančnimi presežki dosegali še neke posebne donose in zadovoljiti se bodo morali tudi s takimi razmerami, z ničelnimi donosi (razen če se odločijo za tvegane naložbe). Ob tem pa se potem postavi drugo vprašanje glede bančnih depozitov - je ta denar na bankah res "mrtev", res tam vse te milijarde samo ležijo in ničemer ne služijo (kar bi bila gospodarska škoda)?.

Tudi temu seveda ni tako. Spodaj je poenostavljen prikaz bilanc bank s sedežem v Sloveniji po stanju 30. septembra 2021, iz katerega je predvsem razvidno, da je večina zbranega denarja na bankah plasiranega v kredite prebivalstvu, podjetjem in državi.

Bilanca stanja prikazuje vsa zbrana sredstva bank (srednji stolpec) po posameznih vlagateljih. Skupaj so banke zbrale 37 milijard evrov, od česar največ od prebivalstva (23,8 milijard) in podjetniškega sektorja (8,5 milijard). K zbranim sredstvom dodamo še kapital in banke so imele skupaj na razpolago 45,9 milijard evrov (v znesku so izločeni krediti med bankami). Od tega denarja banke zaradi presežne likvidnosti res držijo v rezervah nekaj več, kot bi bilo potrebno (11 milijard), a večina denarja je plasiranega v kredite prebivalstvu, podjetjem ali je denar namenjen za kreditiranje države. Višina odobrenih kreditov po sektorjih je prikazana v prvem stolpcu, v zadnjem pa še saldo po posameznem sektorju.

Od zbranih 23,8 milijard evrov depozitov prebivalstva torej banke namenijo 11,1 milijard za posojila nazaj ljudem (največ stanovanjska), razliko pa porabijo denimo za kreditiranje države (nakupe državnih obveznic). Dejstvo je torej, da depoziti ljudi na bankah niso "mrtvi" in da ne ležijo na nekih računih, temveč so večinoma uporabljeni za kreditiranje drugih oseb. Seveda bi banke te kredite lahko financirale tudi z drugimi viri, če bi se npr. ljudje v večji meri denimo odločili za vlaganje v kake infrastrukturne projekte in zmanjšali depozite v bankah - a nedvomno drži, da so danes ti depoziti v funkciji in stalne trditve o neuporabljenem denarju prebivalstva niso upravičene.

Kot tretje pa je potrebno opozoriti še na en vidik morebitnega zbiranja tega depozitnega denarja za vlaganja v kake potrebne državne naložbe. Država se danes lahko zadolžuje na finančnih trgih skoraj zastonj in že 1-odstotna obrestna mera na 10-letni dolg (obveznico) je zanjo relativno visoka (ima ugodnejše možnosti zadolževanja). A denimo, da bi vseeno izdali neko takšno obveznico in poskušali animirati prebivalstvo za kak zanimiv projekt. Glede na naravo projektov morajo biti obveznice izdane vsaj na 10-letno obdobje, ljudje pa na drugi strani razumljivo za svojo naložbo pričakujejo likvidnost (le redko kdo bi vlagal za 10 let brez možnosti vmesne unovčitve v  primeru potrebe). To je seveda izvedljivo preko kotacije obveznic na borzi, ki zagotavljajo možnost prodaje v kateremkoli trenutku.  

Tu pa se srečamo z drugo težavo. Cene obveznic na trgih seveda nihajo, odvisne so od povprašanja in ponudbe. In če bi se denimo pri takšnih pogojih obveznice, obrestna pričakovanja čez tri leta povišala na 2 % letno, bi cena obveznice teoretično padla za 7 %. Si predstavljate reakcijo ljudi, ki bi za svojo naložbo v nek državni papir (projekt) nato dobili 7 % manj, kot so vložili?

"Država se danes lahko zadolžuje na finančnih trgih skoraj zastonj in že 1-odstotna obrestna mera na 10-letni dolg (obveznico) je zanjo relativno visoka."

Bojim se, da kljub dobrim namenom v današnjih in pričakovanih razmerah obrestnih mer ni prav veliko možnosti, da bi bančnim deponentom lahko ponudili kak zanimivejši donos z državnimi papirji, saj bi bilo to sicer predrago za državo. Na drugi strani pa bi bile v želji po likvidnosti vloženega denarja cene teh obveznic podvržene nihanjem in tudi tveganjem znižanja vrednosti. Vse to za običajnega deponenta na banki preprosto ni oziroma ne bi bilo sprejemljivo. Potencialno je nekaj možnosti za kake večje deponente (žal ni na voljo kakšna približna struktura depozitov v bankah, torej kolikšen del je v rokah ožjega števila premožnejših). Vendar pa ti praviloma iščejo kake zanimivejše naložbe za svoje dolgoročne finančne presežke in 1-odstoten donos zanje ne bi bil ravno zanimiv. Zaradi vsega navedenega imajo sicer dobronamerne ideje, kako bi lahko aktivirali premoženje prebivalstva, bolj malo možnosti za uspeh.

Država ima tako ali tako na voljo ogromno razpoložljivih in ugodnih, tudi nepovratnih finančnih virov, a ima problem, kako realizirati vse želene naložbe zaradi omejitev pri umeščanju v prostor.