Zadnja tragedija na reki Dragonji, ki deli Slovenijo in Hrvaško, še vedno odmeva v javnosti. Močan tok reke je prejšnji teden odnesel komaj 10-letno dekletce, ki je skupaj z mamo in sorojenci prečkalo ledeno mrzlo vodo. Trupelce so našli dva dni pozneje, pod vodo, v negibni spokojnosti. Deklica se je utopila in to zagotovo ni prijetna smrt.

Včasih ne morem spati. Bedim in počnem oslarije. Brskam po čudnih prostranstvih interneta, kjer se ljudje pogovarjajo vse sorte reči, tudi o tem, kakšni so različni načini smrti. Številni uporabniki utopitev primerjajo s smrtjo v ognju. No, natančno najbrž nihče ne ve, a bojda človeka zaradi pritiska, ki ga povzroči vdor vode v telo, prevzame grozljivo žgoč občutek. Čeprav gre za sekunde, se lahko te vlečejo kot ure. To opisujem izključno zato, da vsaj vemo, o čem govorimo. O nečem neprijetnem, mučnem, težkem in strašno bolečem. Če bi se morala sama odločiti za način smrti, se zagotovo ne bi odločila za utopitev.

Ne vem, kako se s smrtjo punčke spoprijema njena družina, verjetno težko, okrutnost pa je do solz ganila marsikoga, ki je za nesrečni dogodek izvedel iz medijev. Tudi mene. Zelo, priznam. V prsnem košu me stiska orjaška kepa nelagodja, saj sta tudi moji punčki približno enako stari, kot je bila stara mala nesrečnica iz Dragonje. Ne vem, kako ji je bilo ime in kako je izgledala. Vem samo, da je imela dolge temne lase, goste kakor mah in žareče oči, ki so spominjale na žar iz kamina. Vem tudi, da jo je bilo strah, in da jo je zeblo. Kar naprej je spraševala: "Mami, kdaj bomo prišli na cilj?"

Če malo pomislite, se boste spomnili, da vse to veste tudi vi. Četudi morda sodite med tiste, ki jim niso pritekle solze. Nismo vsi ljudje enaki in ne čutimo vsi isto. Nekateri premoremo več sočutja in razumevanja, drugi nič. Poznam celo nekoga, ki je bevsknil, da je za malo miško bolje, da je umrla zdaj, kakor da bi jo kakšno leto kasneje prisilili v poroko s starim teroristom ali jo celo stlačili v pas z eksplozivom ter jo poslali v sveto vojno, džihad. Človeška domišljija resnično ne pozna meja, še posebej, če je retardirana. Ni me sram povedati, da sem včasih tudi sama mizantrop. Sem. Do nestrpnih pač ne morem biti večno strpna.

Tragedija je izzvala predvsem dilemo, kdo je kriv za smrt dotične punčke? Na čigavih plečih leži odgovornost?

Je kriva mama, ki je očitno napačno ocenila razmere na terenu, predvsem pa podcenila globino in moč toka reke Dragonje? Žal je odgovor pritrdilen. Objektivno gledano je odgovornost materina. A težko krivimo njo, saj ne vemo, zakaj se je odločila, kot se je odločila. Vsekakor je morala biti v hudi stiski, kajti v nevarno in ledeno vodo se iz samega užitka nihče ne podaja, vsekakor ne z drobnim otrokom na ramenih. Iz Turčije (in v Turčijo) lahko normalno potujemo z avtomobili, avtobusi, vlaki, letali ... skratka, človek se vpraša, le kaj je botrovalo odločitvi gospe, da se z otroki na dolgo pot poda peš. Predvidevam, da je morala biti v nenormalno hudi psihični, materialni, finančni in verjetno tudi povsem realni stiski, saj Turčija še vedno slovi kot država, kjer so kršitve človekovih pravic dnevno na sporedu, ženske pa so vredne bistveno manj kot moški. Vse to je eden od razlogov, zakaj Turčiji še vedno ni uspelo vstopiti v EU, čeprav je z Evropo sicer povsem povezana.

Če ne moremo kriviti mame, koga lahko krivimo? Tihotapce, ki ilegalce pogosto oberejo za vrtoglave vsote denarja, ki so jih ljudje leta in leta varčevali za pot na Zahod, nato pa jih odvržejo sredi niča in jih prepustijo lastni preživetveni iznajdljivosti? Ne vem natančno, kako je v tem primeru potovala dotična družina, ne vem, če so ji pomagali tihotapci, vem pa, da bi morali to zanikrno sorto ljudi najstrožje kaznovati. Tihotapci v resnici ne pomagajo ljudem, ki iščejo boljše življenje, ampak jih samo izkoristijo ter pahnejo v še večjo bedo. Pogosto v trgovino z belim blagom ali kar naravnost v smrt.

Če ne moremo kriviti mame in v tem primeru niti tihotapcev, koga lahko? Evropsko migracijsko politiko, ki po eni strani pozdravlja priseljevanje tujcev, po drugi strani pa integraciji prišlekov nameni absolutno premalo resursov in dopušča razpoke med različnimi kulturami, ki niso v prid nikomur? Je kriva hrvaška politika, ki do ilegalcev pogosto ne premore niti osnovne dostojnosti? Ali je kriva slovenska politika, ki ilegalce praviloma vrača na Hrvaško - kjer jih ne čaka prav nič dostojnega? Ali pa je kriv osnovni človeški čut, ki je pozabil na solidarnost? 

Krivi so vsi. Krivi ste vsi. Ne, krivi smo vsi. Vsi mi. Ne pozabite, da so še pred ne tako davnimi leti tudi naši predniki potovali (ali bežali) daleč, bodisi pred nasiljem bodisi v iskanju boljšega načina življenja. Zase in za svoje otroke. Saj za otroke gre, mar ne? Ali pa so ti otroci vredni manj samo zato, ker niso slovenske krvi? Je življenje utopljene turške revce vredno manj kot življenje razposajene slovenske otročadi? Zakaj? Ne razumem. Si pa želim razumeti in veliko bi mi pomenilo, če bi mi kdo razložil, zakaj je življenje nekega otroka vredno več ali manj kot življenja drugih otrok? V mojih očeh so vsa življenja vredna enako. Življenja meni dragih so mi sicer dragocenejša, a nikoli niti ne pomislim, da so življenja drugih vredna manj.

Utopitev je sicer pogost način smrti pri beguncih. Vsako leto se jih utopi ogromno in razviti svet na njih gleda samo kot na statistiko. Zdi se, da razvitost pravzaprav pomeni brezčutnost in nehumanost. Želim si, da ne bi bilo tako. A zdi se, da je tako.

Na podoben način, z utopitvijo, je pred leti življenje izgubil sirski malček Aylan. Danes bi štel devet let. Če ga na begu pred vojno vihro ne bi pogoltnilo Sredozemsko morje in ga nazadnje, ko je bil že pokojni, vrglo na skalovje turške obale. Če malo pobrskate po Googlu, boste našli kopico fotografij, na katerih so še drugi otroci, ki so utonili tedaj, celo istega dne. Ogromno jih je in trupelca ležijo vsepovprek. Strašljivo. A Aylanovo truplo je bilo izpostavljeno, ker so ga fotografi sami prestavili v spokojno speči položaj. Vse za prodajo, za klike, za všečke. Vse za čustvene manipulacije, s katerimi nas mediji zasipajo vsak hip. 

Za piko na i je francoski Le Monde objavil oglas, v katerem manekenka leži na mokri obali v identičnem položaju in v rokah drži torbico Gucci. Naročnik oglasa je bila blagovna znamka Gucci. Sprevrženo do konca, a učinkovito. Oglas so opazili vsi. In: there is no such thing as bad publicity. Ne želim si te dni videti kakšne manekenke, ki leži pod vodo in zasanjano oglašuje še kakšen brand. Upam, da Slovenci le nismo tako nizko. Čeprav smo tudi mi že zelo nizko. Če ne bi bilo tako, bi bila mala miška zdaj živa in skupaj z družino bi delala načrte za prihodnost in (slovenske) oblasti bi jim pri tem pomagale. Sanje so dovoljene.

Sanje so dovoljene tudi zato, ker ima vsak človek pravico iskati boljše življenje, zase in za svoje otroke, nihče pa pri tem ne bi smel biti prisiljen v nevarne poti in ravnanja, ki mu lahko škodujejo. Vedno, ko se zgodi nenadna in tragična smrt - še posebej, če umre otrok -, dežurni pridigarji iz medijev žugajo, da naj nam bo to v opomin. Da se ne bi nikoli več ponovilo. A se kljub temu kar naprej dogaja. Otroci kar naprej prihajajo. Prestrašeni otroci, kuštravih temnih las in živahnih črnih oči, ki ne izgubijo ognja niti potem, ko jih že davno pogoltne globoko in okrutno vodovje.

Vse to se nikoli ne bi smelo zgoditi.