Stranka Levica in njen poslanec Matej Tašner Vatovec sta tokrat poskrbela za eno tistih razprav v državnem zboru, ki bi si jih želeli slišati večkrat. O korupciji in mafjskem vodenju države bi se morali pogovarjati vsak dan. Še posebej pa v času, ko je parlament degradiran na vlogo glasovalnega stroja. Državni zbor že dolgo ni več forum, kjer bi se kresala mnenja ali vodile ostre polemike. Za to ga namreč imamo - da se v njem slišijo vsi glasovi, tudi najbolj radikalni ali kritični. Kajti v nasprotnem se dogajanje preseli na ulico, to pa lahko v končni konsekvenci pripelje do nasilja in kaosa.

Slovenski parlament kot zakonodajalec po mojem mnenju ne uveljavlja dovolj odločno svoje vloge v sistemu delitve oblasti, poslanci pa so premalo neizprosni tudi v parlamentarnih preiskovalnih komisijah, kjer mirno dopuščajo, da se preiskovanci in priče delajo norca iz njih kot tudi iz nas, davkoplačevalcev. Ne znam si predstavljati, da bi se ljudje, ki so poklicani pred senatno preiskovalno komisijo na Kapitolu, režali senatorjem v obraz, lagali, se sprenevedali in obnašali kot največji primitivci iz kakšnega gangstrskega filma Martina Scorseseja. Slovenski parlamentarci - njihova članska izkaznica oziroma strankarska pripadnost me v bistvu niti ne zanimata - si ne bi smeli dovoliti takšnega javnega poniževanja. Še posebej v kontekstu korupcije ne. Kajti verjamem, da za razliko od javne uprave niso skorumpirani do obisti (morda poznam dva poslanca, ki se ju da "kupiti" oziroma sta v preteklosti že večkrat zaračunala svoje storitve različnim naročnikom), zato v njihovem primeru ne moremo govoriti o sistemski korupciji.

Državni zbor ima seveda druge probleme. Denimo konstantno kršenje ustave v primeru reprezentativnega poslanskega mandata: poslanci od leta 1991, ko je bila sprejeta nova, demokratična ustava, niso več delagati ali partijski poverjeniki, temveč so predstavniki ljudstva in kot takšni niso vezani na kakršna koli navodila. Pika.

Razprava o korupciji in mafijskim upravljanjem z državo je resda - in vsaj na prvi pogled - tudi abstraktna, verjetno je med širšimi ljudskimi množicami vzbudila tudi nekaj posmehovanja, čeprav po krivici. Poslancev ne moremo kriviti za to, da Slovenija letno zaradi korupcije izgubi okoli 3,5 milijarde evrov. Oceno je podala Evropska komisija in ni plod moje domišljije. Pa četudi je za 50 % pretirana, je korupcija še vedno eden največjih slovenskih problemov. Vsi se zavedamo, da obstaja, vendar ne naredimo (skoraj) nič za to, da bi jo izkoreninili. Tudi s tem, da enkrat za vedno pokažemo sredinec vsem tistim političnim strankam, ki na takšen ali drugačen način podpirajo korupcijo. Zakaj bi bila aktualna vladna koalicija kaj boljša? Poglejte samo nabave zaščitne opreme v lanskem letu, ne pozabite na državno zdravstvo in njegove dvorne dobavitelje, pa vam bo marsikaj jasno. Zakaj največja stranka, ki je nekoč grmela o korupciji v zdravstvu, ni naklonjena spremembam zakona o javnem naročanju, ki bi uvedel večjo transparentnost pri nabavah? Zakaj, mislite? In koliko podkupnine so ponudili zdaj že bivšemu šefu ljubljanskega Kliničnega centra v zameno za sodelovanje? Tri hiše? Samsonite kovček zlatih palc?

Govorim o tem, da s svojimi dejanji, zlasti s svojo patološko pasivnostjo na nek način dajemo potuho korupciji. In če javna uprava, ki je idealno gojišče majhne in velike korupcije, (p)ostaja osrednji volilni bazen političnih strank, je razumljivo, da ne more priti do sprememb razen z revolucijo. Torej na silo. Politična elita potrebuje volivce in denar. Javna uprava zagotavlja zmago na volitvah, verjento celo koalicijo. A v zameno zahteva službe, zaščito pred odpuščanjem in predvsem čim manj delovnih naporov. Na drugi strani so tisti, ki financirajo predvolilne kampanje in dajejo denar strankam. Ker pri nas pravne osebe ne smejo več financirati političnih strank (kot donatorji), je sistem našel obvod (by-pass) in se začel posluževati napol kriminalnih praks. Vplivanje na javnomnenjske raziskave, o čemer bomo več napisali v prihodnjih dneh, je le del tega napol mafijskega "ekosistema", kjer bolj kot o merjenju lahko govorimo o ustvarjanju javnega mnenja. Ko so si nekaj takšnega pred leti privoščili v ekipi Sebastiana Kurza, so mu s tem okoli vrati zadrgnili vrv, čeprav so se mu tla pod nogami spodmaknila šele letos ...

O mafijskem upravljanju z državo in korupciji zagotovo nimajo pravice govoriti tisti, ki so sami do vratu vpleteni v to. Na nacionalni ali lokalni ravni. Kdor je prebral zadnjo knjigo Rada Pezdirja, ki je pred leti nekaj svojih razkritij objavil tudi na našem portalu, ima verjetno nekoliko boljši vpogled v to patologijo, s katero se Slovenija sooča zadnjih trideset let. In že zato bi se zdelo nujno, da boj proti korupciji in klientelizmu postane središčni del predvolilne kampanje spomladi 2022. Kajti če bomo vztrajali pri tem in zahtevali, da državni organi - zlasti in še posebej pravosodje in sodstvo - opravljajo svoje delo, potem bi morale po volitvah v osredje stopiti neke povsem nove, čiste stranke. Če bomo ponovno poslušali lamentiranje večnih politikov, ki Slovenijo obremenjujejo že preveč mandatov, je jasno, da se spet ne bo zgodilo nič in da bo korupcijska hobotnica ugrabila tudi prihodnjo vlado.

Večina ljudi si na žalost še vedno zelo naivno predstavlja politiko oziroma boj za oblast. V resnici ni levih ali desnih politikov, konservativnih ali liberalnih strank, ampak so samo čisti in skorumpirani politiki. So tisti, ki nimajo prstov v marmeladi, in so takšni, ki zastopajo interese finančne oligarhije. Vse drugo, vse neskončne razprave o ideologiji, medijih, človekovih pravicah ipd., so na agendi izključno zato, da polarizirajo družbo, da preprečujejo, da bi ljudstvo prepoznalo stvari takšne, karkšne so.

V nekem trenutku se mora človek odločiti. Lahko se še naprej dela, da je vse v redu. Lahko zagrenjeno ugotavlja, kako se ne da nič narediti. Ali pa pošlje k vragu državo in bandite na oblasti ter se izseli. Lahko se celo odloči, da bo pristavil svoj lonček pod "bankomat" in se še sam okoristil. Možnosti je precej, vendar je zgolj ena tista, o kateri je smiselno razpravljati, če nismo popolni moralni imbecili.

Kajti na srečo obstajajo tudi ljudje, ki imajo dovolj. Ljudje, ki iščejo način, kako bi spremenili ta zakleti slovenski mikrokozmos in napovedali boj korupciji in mafiji. Vojna bo dejansko potrebna. Nekoč, mislim, da še v času socializma, je okoli krožila šala o tem, kakšna je razlika med sicilijansko mafijo in našo partijo: Bistvena - v Italiji mafijo preganjajo, pri nas pa je na oblasti ... 

Vrag je odnesel šalo. Treba se bo odločiti. Časa zmanjkuje.