Dve nevarni žariščni točki v Evropi in Aziji, bi lahko pripeljali Združene države, Rusijo in Kitajsko v odprt konflikt. Krizo zaradi Ukrajine in Tajvana je mogoče rešiti, vendar morajo vse strani spoštovati legitimne varnostne interese drugih. Objektivno priznavanje teh interesov bo zagotovilo osnovo za trajno znižanje napetosti. Razmislite o Ukrajini. Čeprav ima nedvomno pravico do suverenosti in varnosti pred rusko invazijo, nima pravice spodkopati varnosti Rusije v tem procesu.

Trenutna ukrajinska kriza je posledica pretiranega poseganja tako Rusije kot ZDA. Presežek Rusije je v njeni aneksiji Krima leta 2014 in okupaciji industrijskega središča Ukrajine v Donecku in Lugansku; in v svojih nenehnih prizadevanjih, da bi Ukrajina ostala odvisna od nje glede energije, industrijskih vložkov in trgov. Ukrajina ima legitimen interes za tesnejše povezovanje z gospodarstvom Evropske unije (EU) in je v ta namen podpisala pridružitveni sporazum z EU. Kremelj pa se boji, da bi bilo članstvo v EU odskočna deska za vstop Ukrajine v Nato.

Tudi ZDA so pretiravale. Leta 2008 je administracija ameriškega predsednika Georgea W. Busha pozvala, naj se Ukrajina povabi k pridružitvi Natu, dodatek, ki bi vzpostavil prisotnost zavezništva na dolgi meji Rusije s to državo. Ta provokativni predlog je razdelil ameriške zaveznice, vendar je Nato kljub temu potrdil, da bi Ukrajino lahko sčasoma pozdravili kot članico, pri čemer je opozoril, da Rusija nima veta na to, kdo se pridruži. Ko je Rusija leta 2014 nasilno pripojila Krim, je bil eden od njenih ciljev zagotoviti, da Nato nikoli ne bi mogel dobiti dostopa do ruske črnomorske pomorske baze in flote.

Sodeč po javnih prepisih razprav med ameriškim predsednikom Joejem Bidenom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom ta mesec, širitev Nata na Ukrajino ostaja na mizi. Čeprav bi Francija in Nemčija lahko ohranili svojo dolgoletno grožnjo, da bosta vložili veto na kakršno koli takšno kandidaturo za članstvo, so ukrajinski in Natovi uradniki ponovili, da je odločitev za pridružitev na strani Ukrajine. Poleg tega je visoki estonski parlamentarec opozoril, da bi bila umik pravice Ukrajine do pridružitve Natu enak britanski pomiritvi Hitlerja leta 1938.

Toda ameriški voditelji, ki trdijo, da ima Ukrajina pravico izbrati svoje vojaško zavezništvo, bi morali razmisliti o svoji dolgi zgodovini kategoričnega nasprotovanja zunanjemu vmešavanju na zahodni polobli. To stališče je bilo prvič izraženo v Monroejevi doktrini iz leta 1823 in je bilo v celoti prikazano v nasilni reakciji ZDA zaradi odločitve Fidela Castra, da se poveže s Sovjetsko zvezo po kubanski revoluciji leta 1959.

Takrat je ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower izjavil, da je bila "Kuba predana Sovjetski zvezi kot instrument, s katerim spodkopavamo naš položaj v Latinski Ameriki in svetu". Ukazal je Cii, naj pripravi načrte za invazijo. Rezultat je bil fiasko v Prašičjem zalivu (pod predsednikom Johnom F. Kennedyjem), ki je prižgal vžigalno vrvico za kubansko raketno krizo leta 1962.

***

Države ne morejo preprosto izbrati svojih vojaških zavezništev, ker imajo takšne izbire pogosto varnostne posledice za njihove sosede. Po drugi svetovni vojni sta Avstrija in Finska zagotovili svojo neodvisnost in prihodnjo blaginjo s tem, da se nista pridružili Natu, saj bi to izzvalo sovjetski gnev. Ukrajina bi morala danes pokazati enako preudarnost.

Težave na Tajvanu so podobne. Tajvan ima pravico do miru in demokracije v skladu s konceptom politike "ene Kitajske", ki je temelj odnosov Kitajske z ZDA že od časov Richarda Nixona in Mao Cetunga. ZDA imajo prav, da svarijo Kitajsko pred vsako enostransko vojaško akcijo proti Tajvanu, saj bi to ogrozilo globalno varnost in svetovno gospodarstvo. Vendar tako kot Ukrajina nima pravice vstopiti v Nato, Tajvan nima pravice do odcepitve od Kitajske.

V zadnjih letih so se nekateri tajvanski politiki spogledovali z razglasitvijo neodvisnosti, nekateri ameriški politiki pa so si vzeli nekaj svobode pri načelu "ene Kitajske". Nato je novoizvoljeni predsednik Donald Trump decembra 2016 začel z nazadovanjem Združenih držav, ko je rekel: "Popolnoma razumem politiko 'ene Kitajske', vendar ne vem, zakaj nas mora zavezovati politika 'ene Kitajske', razen če s Kitajsko sklenemo dogovor o drugih stvareh, vključno s trgovino."

Nato je predsednik Joe Biden provokativno vključil Tajvan v svoj vrh za demokracijo ta mesec, po nedavnem zagovarjanju tajvanskega državnega sekretarja Antonyja Blinkena za "močno sodelovanje" Tajvana v sistemu Združenih narodov. Takšna dejanja ZDA so močno zaostrila napetosti s Kitajsko.

Tisti ameriški varnostni analitiki, ki trdijo, da ima Tajvan pravico do razglasitve neodvisnosti, bi morali ponovno razmisliti o lastni zgodovini Amerike. ZDA so vodile državljansko vojno zaradi legitimnosti odcepitve in secesionisti so izgubili. Ameriška vlada ne bi tolerirala kitajske podpore secesionističnemu gibanju na primer v Kaliforniji (tudi evropske države, kot je Španija, ki se je soočila s podobnimi rečmi v Baskiji in Kataloniji).

Tveganje vojaške eskalacije nad Tajvanom povečuje nedavna napoved generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga, da bo prihodnja utemeljitev zavezništva vključevala boj proti Kitajski. Zavezništvo, ustanovljeno za obrambo Zahodne Evrope pred invazijo zdaj nedelujoče evropske sile, se ne bi smelo preoblikovati v vojaško zavezništvo pod vodstvom ZDA proti azijski sili.

Krizo v Ukrajini in Tajvanu je mogoče rešiti mirno in neposredno. Nato bi moral umakniti članstvo Ukrajine z mize, Rusija pa bi se morala odreči kakršni koli invaziji. Ukrajina bi morala imeti možnost, da svojo trgovinsko politiko usmerja, kakor se ji zdi primerno, pod pogojem, da spoštuje načela Svetovne trgovinske organizacije.

Podobno bi morale ZDA še enkrat jasno povedati, da odločno nasprotujejo odcepitvi Tajvana in ne nameravajo "zadrževati" Kitajske, zlasti s preusmeritvijo Nata. Kitajska bi se morala odreči enostranskemu vojaškemu ukrepanju proti Tajvanu in ponovno potrditi načelo dveh sistemov, za katerega mnogi Tajvanci menijo, da je neposredno ogrožen po zatiranju v Hongkongu.

Nobena globalna struktura miru ne more biti stabilna in varna, če vse strani ne priznajo legitimnih varnostnih interesov drugih. Najboljši način, da velike sile začnejo to dosegati, je, da izberejo pot medsebojnega razumevanja in zmanjševanja napetosti nad Ukrajino in Tajvanom.

Copyright © Project Syndicate