V obeh primerih pa glavni vladni kuhar niti pomislil ni na to, da bi morda pogledali za kandidatom malce širše, morda zunaj lastne stranke. Da bi dali prednost kompetencam, znanju in izkušnjam pred pripadnostjo ustrezni politični opciji.

Pozornemu opazovalcu dogajanja prav gotovo ni ušlo, da evropske komisije ne sestavlja zmagovita koalicija, čeravno je mesto predsednika evropske komisije pripadlo zmagovalki evropskih volitev, skupini EPP. Komisarska mesta se razdelijo med več strank, približno glede na razmerja v parlamentu. S tem je že samo delovanje evropske komisije politično gledano širše, kar zagotavlja, da so končne rešitve sprejemljivejše za večje število ljudi. In ker ni koalicije in se pri vsakem vprašanju posebej išče zaveznike in podpornike, je zagotovljena precej bolj vsebinska razprava in odločanje.

Vzrok, da se na nivoju EU politika izvaja na način širokega konsenza brez koalicijskega pristopa bi morda lahko iskali tudi v tem, da EU pač ni država in da so evropske ustanove bolj ali manj le papirnati tigri, brez pravih krempljev.

Vendar temu ni tako. Zelo podoben sistem imajo v Švici. Tudi tam so v izvršni veji oblasti, vladi po domače, predstavniki vseh glavnih strank v parlamentu, ki tvorijo tako široko koalicijo, da si tega imena praktično ne zasluži. Ponovno gre za politiko širokega konsenza, ki je v primeru Švice regulirana z neposredno demokracijo, s številnimi ljudskimi referendumi.

Cerar je zmagal na volitvah z obljubo novega pristopa v politiki. Vendar nominacija Violete Bulc jasno nakazuje, da gre za kontinuiteto dosedanjega političnega delovanja v Sloveniji. Ne gre le za to, da že pri imenovanju kandidatke za evropsko komisarko ni bil sposoben pogledati čez meje svoje stranke. Pa tudi odločitev s preglasovanjem ni ravno obet neke nove kvalitete vladanja.

Gre tudi za to, da je Cerar obljubil precej bolj projektni pristop k vodenju države, katerega sestavni del so ključni razvojni projekti in projektni proračun. In garant za to naj bi bila ravno gospa z bojda bogatimi podjetniškimi izkušnjami. Za to se je vlada širila z novimi ministri brez resorja. Sedaj pa jo pošilja v Bruselj. In tako tudi od novega, projektnega pristopa ne bo nič. Seveda lahko njeno mesto prevzame kdo drug, ampak tovrstne spremembe zahtevajo človeka, ki vanje vloži ves svoj žar in energijo. In to tipično lahko izvede le nosilec ideje. Ostali lahko le več ali manj kopirajo Pahorjev semafor in kažejo Ganttove diagrame. In temu rečejo projektno vodenje.

Celotna Slovenija se je zgražala nad nekompetentnostjo naše kandidatke za komisarko, ki je nezadostno opravila svoj nastop pred odboroma evropskega parlamenta. Ampak še precej bolj zgražanja vredno pa je dejstvo, da podobnega hiringa v slovenskem državnem zboru sploh nismo sposobni opraviti. In ga tudi ne bomo, dokler bo ključno vodilo kdo je naš in kdo ne. In dobimo ministrico za kulturo z odličnim matematičnim predznanjem in mesarjem za pomočnika. 

Dokler ne bomo presegli tega načina razmišljana, se žal ne bomo mogli posvetiti vsebini. In bomo namesto razumne politike imeli kopico majhnih šerifov, od katerih bo vsak "haral" na svojem teritoriju. Vlada pa jim bo v strahu pred medijskim linčem vedno znova podlegla. Na račun davkoplačevalcev, seveda.