Komentar

Rimljan v Emoni (2/2): Kako sem se naučil slovensko in ugotovil, da če ti uspe v Ljubljani, ti lahko uspe kjerkoli na svetu

Valerio Fabbri je Rimljan, ki se je preselil v Ljubljano in si tu ustvaril družino. Kot novinar redno sodeluje s portalom+, danes pa objavljamo drugi del njegovim impresij o življenju v Ljubljani. O učenju slovenskega jezika, izkušnjah z obrtniki pri obnovi stanovanja, zelo zanimiva pa so tudi njegova opažanja o modnih trendih na ljubljanskih ulicah. Ker je tujec, Italijan in za povrh vsega še Rimljan - in Rim je ena izmed svetovnih prestolnic mode -, si lahko dovoli zapisati opazko, ob kateri smo se na uredništvu kar nekaj časa hahljali, ker je tako resnična: da so namreč pri nas ljudje precej lepše oblečeni v hribih kot pa na delovnem mestu ali mestnih ulicah. Ali kot je nekoč nekdo duhovito pripomnil, ko je opazoval goste v enem izmed znanih ljubljanskih lokalov: A so vsi ti ljudje prišli sem na pijačo direkt po smučanju na Krvavcu?!

19.12.2021 11:00
Piše: Valerio Fabbri
Ključne besede:   Valerio Fabbri   Ljubljana   Slovenija   Rim   Maribor   Beograd   moda   Ana Karenina

Foto: www.sportna-oblacila.com

V Sloveniji so ljudje bolj urejeni za v hribe kot za v službo, saj se življenje v veliki meri odvija prav v takšnem okolju.

V naši družini vsakodnevno govorimo tri različne jezike, na kar včasih kar malo pozabim. Poleg italijanščine in slovenščine z ženo govoriva angleško, in sicer zaradi povsem preprostega razloga: gre za tretji jezik, v katerem sva oba domača. Kompromis, tako da nama je obema udobno. Po eni strani je to seveda bogastvo, po drugi pa takšen jezik postane hibrid, ki v sebi združuje vse mogoče besede vseh treh jezikov, kar je spet po eni strani zelo intimno, po drugi pa to pomeni popolno popačenje lepega knjižnega jezika. 

 

Tale kratek uvod služi samo temu, da bi pojasnil, kako sem se naučil shajati z mojo ubogo slovenščino. Malo sem bil to prisiljen - naučiti se jezik je bilo nujno, ni šlo za veselje do njega. Kljub temu, da slovenščina ni najbolj poetičen jezik na svetu, ima vseeno neko svojo tonalnost. Moje razmerje z jezikom, pa je bilo, žal, začeto nekako konfliktno: ste že poskusili obnavljati stanovanje v jeziku, ki ga ne poznate, in v kontekstu ter na način, s katerim niste najbolje seznanjeni? Poleg tega nisem vedel najpomembnejšega dejstva, torej da je slovenska tradicija razvleči obnovo stanovanja do konca in naprej, saj je treba vse narediti sam, po redni službi. Kar seveda pomeni tudi to, da mora moški obvladati vsa dela od a do ž. Meni gresta bolje od rok branje in pisanje, medtem ko dela pri obnovi stanovanja niso ravno moja močna točka. Rade volje torej najamem nekoga, ki o stvareh vé več kot jaz, torej znane "slovenske" majstore! 

 

Prav zato je moj odnos s slovenščino zaplul v nevihtne vode. Ko sva kupila stanovanje v Ljubljani in se odločila, da ga bova malo spremenila, sva bila oba (zmotno) prepričana, da jezik ne bo predstavljal ovire. Potem pa sem moral kar naenkrat obvladati jezik – sleng slovenskih majstorov in poskusil reševati to, kar se je reševati dalo! Še posebej zato, ker nobeden ni razumel ničesar, ko sem izražal svoje (nestandardne) želje, vsi pa so takoj razumeli, če sem zagrozil, da ne bova plačala, dokler dela ne bodo končana – oboje v istem jeziku in z istimi besedami, se razume. Mogoče zato, ker sem uporabljal "čarobno" besedo, s katero so me ob vsaki težavi vedno poskušali odpraviti "to je to". 

 

Kaj nam torej to pove? Če je volja razumeti se, je jezik le sredstvo izražanja in ne ovira. Po nekaj letih se je moje znanje jezika izboljšalo; celo do te mere, da me ljudje sprašujejo, če sem morda tržaški Slovenec, saj me (malo zaradi lenobe, malo zaradi identitete) malce izdaja italijanska intonacija. Kdo pravi, da je italijanski naglas grd, če ga slišimo v tujem jeziku? Včasih sem tudi sam mislil tako, potem pa sem si premislil in ugotovil, da sem lahko spoštovan le, če priznam in poznam svoje jezikovne omejitve. Kar so konec koncev ugotovili tudi mojstri in dela zaključili v treh mesecih!

 

 

Tukaj sem zato, ker se vsak dan znova učim slovensko in se vračam v igro

 

Rek pravi, da "najboljše stvari ne pridejo same od sebe", v kar verjamem tudi jaz. Tudi če se zdi banalno, verjamem, da do cilja pripeljejo samo trdo delo in ogromno vloženega truda, ki je na koncu vreden vsega hudega. To pomeni, da se je treba preprosto vreči v morje in poskusiti s plavanjem. Na kopnem se še lahko skrijemo in zavlečemo v kot, namesto da bi stopili korak naprej, ko nas kliče življenje. V morju to ni mogoče.

 

V Ljubljani seveda ni morja, moje morje je morje v prenesenem pomenu. Če je bila torej izbira za življenje v Sloveniji osebne in družinske narave, gre vsakodnevno življenje svojo pot in nenehno trka na vrata. Glede na to, da nimam rente, ki bi mi omogočala življenje, moram, kot vsi ostali, delati. Normalno je, da nihče ne mara početi nečesa, kar mu ni všeč, a če v tem, kar delaš, uživaš, je stvar mnogo lažja. In jaz sem ravno v Ljubljani imel to priložnost, da sem lahko zagrešil več napak in se iz njih mnogo naučil – tako o samem sebi kot tudi profesionalno.

 

V prvih letih v Ljubljani sem se kar pošteno skrival sam pred sabo in si določenih stvari nisem priznal, krivil sem težavnost mesta, ki je tudi objektivna, ni bilo lahko najti profesionalne poti. Ljubljana pa mi je dovolila, da sem se dodobra spoznal in se prenehal ukvarjati z nesmiselnimi rešitvami. Skratka, prevzel sem odgovornost  - in tveganje, ki ga je le-ta prinesla – za vrnitev v igro, saj je bil to moj pravi cilj. Do tega seveda nisem prišel takoj, temveč skozi čas, kasneje. Šele ko sem resnično dvignil sidro, sem se naučil potovati in ne samo obstajati vedno na različnem mestu.

 

Zapustiti varne okvirje in obrniti pogled proti vsemu neskončnemu, kar nam ponuja življenje, je najstarejša poteza za osvobajanje in resnično občutenje življenja. Zagotovo pomaga, da končno razumemo in spoznamo osebo, v katero smo odrasli – šele tako lahko sprejmemo samega sebe in se iskreno vprašamo, kako smo. Na tem mestu ne bi rad govoril o delu, zato sem tale lingvistični skok uporabil za boljšo ponazoritev.

 

Znanje novega jezika pomeni potopitev vanj, zaplavati daleč stran od obale. Da bi se naučili novega jezika, in sicer da bi se z njim povezali, pa naj bo to zelo otročje, nepopolno, je treba zaplavati na odprto morje. Ni dovolj broditi po plitvinah ob plaži, saj tam ni nevarnosti, da bi se potopili brez rešilnega obroča, ne da bi lahko računali na bližino kopnega. Govoriti slovensko je edini način, da bi se tukaj počutil prisotnega: sem to še vedno jaz? Odkril sem drugega sebe, nov del samega sebe. Nimam veliko besed, s katerimi bi to izrazil. Nihče ne ceni mojih naporov, počutim se, kot bi mi bilo nekaj odvzeto. Vseeno pa se istočasno počutim lahkega, svobodnega. Mogoče zato, ker imam v slovenščini privilegij biti nepopoln, do izraza pride moja radovednost, saj ne vem nič in se moram vsega naučiti.

 

Seveda slovenščina ni preprosta, pišem povsem brez stila, na zelo osnovni ravni, vedno dvomim vase. Imam samo dober namen in slepo, a prav zares upam, da me bodo razumeli in bom razumel sam sebe. Vedno moram začeti od začetka, kot da se ne bi v življenju ničesar naučil. Vendar pa se kljub vsemu ne počutim na začetku poti, lebdim v neki drugi dimenziji brez poznanih referenčnih točk, brez zaščitnega oklepa. Sem nekje, kjer se nisem še nikoli počutil tako nesposobnega, a hkrati sem prepričan, da bom naredil nekaj zelo pomembnega zase. Prav res verjamem, da če ti uspe v Ljubljani, ti lahko uspe kjerkoli na svetu.

 

 

Ljudje se oblačijo bolje za v hribe, kot za sprehod po mestu

 

Nedavno sem se z mlado kolegico iz Novega mesta, ki se je pravkar vrnila nazaj iz službene poti v Beograd, pogovarjal o njeni izkušnji v srbskem glavnem mestu. "Valerio, nimaš pojma, kako so punce tam lepo oblečene, kako lepo se uredijo, pa tudi če gredo samo v trgovino po kruh!" Bolj kot dejstvo, da je ta trditev pomenila konec najinega kratkega pogovora, sem se vprašal, kaj to dejansko pomeni. Večkrat sem že obiskal Beograd in iskreno rečeno, nikoli nisem opazil posebnega sledenja modnim smernicam. Punce/ženske ja, seveda, z največjim veseljem, a če pomislim na Beograd, vedno pomislim na živahnost mestnega centra, na različnost, dojeto kot bogastvo, na kontraste, pa tudi na promet.

 

Ko sem torej malce premleval najin zaključek pogovora, sem prišel do zaključka, da tega ne vidim zato, ker sem Italijan. Na misel mi je prišel Ryszard Kapuscinski in njegov opis Moskovčanov v 60. letih: Dobro izobraženi mestni kmetje, ki med tednom delajo v uradih javne uprave, da lahko takoj med vikendom stečejo na svojo dačo na deželi. Ko se sprehajam po Ljubljani, še posebej ne ravno v strogem mestnem centru, imam ta opis pogosto pred očmi.

 

Nočem in tudi ni lepo posploševati, a sem ravno z njegovo pomočjo prišel do zelo zabavnega zaključka: dosti bolj verjetno je najti lepo oblečene ljudi v hribih, kot na delovnem mestu. Po mojem zato, ker hribi predstavljajo tisto pravo, zeleno Slovenijo, ki ima z mestno Ljubljano bore malo skupnega in jo je lažje identificirati z zelenimi kraji in hribi, posejanimi povsod okoli prestolnice. Ljubljana tako postane projekcija lastne države tudi v načinu oblačenja, in ne obratno. 

 

Vse to poudarjam zato, ker imam sam popolnoma drugačen pristop do oblačil, všeč mi je urbani stil, lahko rečem, da rad sledim modnim smernicam, v nobenem primeru pa me ne privlači napol športni, napol elegantni stil, ki tako zelo zaznamuje Slovenijo. Glede na to, da živim v Ljubljani in da me največkrat najdete v njenem centru, mi je povsem naravno, da spadam v manjšino "urbano" oblečenih prebivalcev.  

 

Bistvo tega dela je torej preprosto: v Sloveniji so ljudje bolj urejeni za v hribe kot za v službo, saj se življenje v veliki meri odvija prav v takšnem okolju. Dejstvo, da v moji omari še ne visi najnovejša pohodniška oprema, pa morda kaže na to, da je pot do moje integracije v slovenski svet še strma ...

 

 

Delati v Sloveniji je težko… ali pa je vedno težko, če si na svojem?

 

Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje . Za vse, ki teh vrstic niste prepoznali, gre za začetek Ane Karenine, velikega klasičnega romana, ki ga zelo rad citiram, saj je njegova zgodba vsaj tako preprosta, kot je močna njena sporočilnost. Skoraj bogokletno je, da na tem mestu ta citat uporabim za pogovor o delu in službi, o čemer bo tale epizoda govorila. Vseeno ga bom uporabil, saj v sebi nosi koncept, na katerega se velikokrat spomnim, ko v Ljubljani pri svojem delu naletim na delovne in profesionalne nevšečnosti, seveda kot vsi, ki si z delom dnevno služijo kruh.

 

Vprašanje, ki iz tega izhaja, je seveda: kje se začnejo in kje končajo objektivne nevšečnosti dela na svojem, tako v Ljubljani, kot tudi v Rimu, Trstu ali Milanu, in kje se začnejo prav tiste, vezane na točno določeno mesto, Ljubljano v tem primeru? Nimam jasnega odgovora, priznam pa, da v ljubljansko "košarico" včasih zmečem tudi težave, ki so, ko nanje pogledam z malo razdalje, čisto profesionalne in ne lokalne. Pravzaprav, takšno razlago mi včasih ponudijo tudi moji slovenski prijatelji podjetniki – "ne pozabi, plačuješ ceno tudi za to, ker si tujec, v vsakem primeru pa je novo delo (nove projekte) težko najti tudi zame, ki tukaj živim že 20/30/40 let"

 

Naj bom povsem iskren tudi na tem področju: ne čutim diskriminacije zato, ker sem Italijan, morda zato, ker sem tujec. Tujec bi bil tudi, naj pojasnim, če bi se iz Ljubljane preselil v Maribor, kot to pravijo mnogi znanci in prijatelji. Skratka, dejstvo, da sem Italijan, ki poizkuša živeti od svoje lastne neodvisne dejavnosti (s.p.), je malce sumljivo, glede na to, da ne pripadam neki mreži, skupnosti, ki bi bila italijanska. Ko začetno nezaupanje, k preseganju katerega, rad verjamem, pripomore tudi moj napor, da bi govoril slovensko, usahne, pogosto dobim občutek, da pri ljudeh zbujam radovednost; radi bi razumeli, zakaj sem Rim zamenjal z Ljubljano, hkrati pa so potihem ponosni, da se je nekdo odločil zapustiti Rim in živeti v Sloveniji.

 

Res je tudi, da, s profesionalnega vidika, velikokrat slišim odgovor, da je interes ustvariti dolgoročne odnose, kot da bi moral vsakič preplezati zelo visok neviden zid, da bi nato prišel do tega večnega zaupanja. In tukaj se skriva moje vprašanje: gre za nacionalno vprašanje/značilnost, posebnost kraja ali je preprosto zelo običajna poslovna dialektika, ki bi lahko nastala kjerkoli na svetu? 

 

In s to točko se vračam k znani frazi Ane Karenine. Pogosto se vprašam, zakaj takšno nezaupanje, zakaj se je treba tako boriti, milimeter za milimetrom, da bi – s poslovnega vidika – dosegli isto stvar, skupen cilj? Če drži, da sta za prepir, tako kot za poroko, vedno kriva dva, tako v zakonu, imam včasih občutek, da je pri poslovnem sodelovanju cilj to, da nobeden ni nezadovoljen, ne pa da bi bili obe strani srečni. Kot pravi znani slovenski rek: Kot da bi bilo veselje poraz za oba, namesto skupne zmage. Zame je to najtežji del, ki ga zares ne razumem.

 

Kakšen nasmeh več, malce smeha več, malce več lahkotnosti, bi zares pomagalo. Ne vem, morda pa mi želi vesolje s tem povedati, naj za nasmeh in lahkost poskrbim jaz, Rimljan s svetovnim srcem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
24
23.01.2022 23:30
Zastavlja se vprašanje, ali bo Rusija napadla Ukrajino, si vzela svoje z nekaj zelo malega uporabe sile, kajti Ukrajina se ji ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
23
23.01.2022 11:00
Ni presenetljivo, da v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, postane predstavnik herojskega ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lajos Kassák, umetniški aktivist in človek XX. stoletja
0
23.01.2022 05:18
Lajos Kassak je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
15
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 2.297
02/
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
Simona Rebolj
Ogledov: 2.449
03/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.321
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.659
05/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 1.512
06/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.353
07/
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.117
08/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 987
09/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 2.033
10/
Kazahstan na prepihu med Rusijo in lokalnimi dinamikami
Valerio Fabbri
Ogledov: 356