Komentar

Rimljan v Emoni (2/2): Kako sem se naučil slovensko in ugotovil, da če ti uspe v Ljubljani, ti lahko uspe kjerkoli na svetu

Valerio Fabbri je Rimljan, ki se je preselil v Ljubljano in si tu ustvaril družino. Kot novinar redno sodeluje s portalom+, danes pa objavljamo drugi del njegovim impresij o življenju v Ljubljani. O učenju slovenskega jezika, izkušnjah z obrtniki pri obnovi stanovanja, zelo zanimiva pa so tudi njegova opažanja o modnih trendih na ljubljanskih ulicah. Ker je tujec, Italijan in za povrh vsega še Rimljan - in Rim je ena izmed svetovnih prestolnic mode -, si lahko dovoli zapisati opazko, ob kateri smo se na uredništvu kar nekaj časa hahljali, ker je tako resnična: da so namreč pri nas ljudje precej lepše oblečeni v hribih kot pa na delovnem mestu ali mestnih ulicah. Ali kot je nekoč nekdo duhovito pripomnil, ko je opazoval goste v enem izmed znanih ljubljanskih lokalov: A so vsi ti ljudje prišli sem na pijačo direkt po smučanju na Krvavcu?!

19.12.2021 11:00
Piše: Valerio Fabbri
Ključne besede:   Valerio Fabbri   Ljubljana   Slovenija   Rim   Maribor   Beograd   moda   Ana Karenina

Foto: www.sportna-oblacila.com

V Sloveniji so ljudje bolj urejeni za v hribe kot za v službo, saj se življenje v veliki meri odvija prav v takšnem okolju.

V naši družini vsakodnevno govorimo tri različne jezike, na kar včasih kar malo pozabim. Poleg italijanščine in slovenščine z ženo govoriva angleško, in sicer zaradi povsem preprostega razloga: gre za tretji jezik, v katerem sva oba domača. Kompromis, tako da nama je obema udobno. Po eni strani je to seveda bogastvo, po drugi pa takšen jezik postane hibrid, ki v sebi združuje vse mogoče besede vseh treh jezikov, kar je spet po eni strani zelo intimno, po drugi pa to pomeni popolno popačenje lepega knjižnega jezika. 

 

Tale kratek uvod služi samo temu, da bi pojasnil, kako sem se naučil shajati z mojo ubogo slovenščino. Malo sem bil to prisiljen - naučiti se jezik je bilo nujno, ni šlo za veselje do njega. Kljub temu, da slovenščina ni najbolj poetičen jezik na svetu, ima vseeno neko svojo tonalnost. Moje razmerje z jezikom, pa je bilo, žal, začeto nekako konfliktno: ste že poskusili obnavljati stanovanje v jeziku, ki ga ne poznate, in v kontekstu ter na način, s katerim niste najbolje seznanjeni? Poleg tega nisem vedel najpomembnejšega dejstva, torej da je slovenska tradicija razvleči obnovo stanovanja do konca in naprej, saj je treba vse narediti sam, po redni službi. Kar seveda pomeni tudi to, da mora moški obvladati vsa dela od a do ž. Meni gresta bolje od rok branje in pisanje, medtem ko dela pri obnovi stanovanja niso ravno moja močna točka. Rade volje torej najamem nekoga, ki o stvareh vé več kot jaz, torej znane "slovenske" majstore! 

 

Prav zato je moj odnos s slovenščino zaplul v nevihtne vode. Ko sva kupila stanovanje v Ljubljani in se odločila, da ga bova malo spremenila, sva bila oba (zmotno) prepričana, da jezik ne bo predstavljal ovire. Potem pa sem moral kar naenkrat obvladati jezik – sleng slovenskih majstorov in poskusil reševati to, kar se je reševati dalo! Še posebej zato, ker nobeden ni razumel ničesar, ko sem izražal svoje (nestandardne) želje, vsi pa so takoj razumeli, če sem zagrozil, da ne bova plačala, dokler dela ne bodo končana – oboje v istem jeziku in z istimi besedami, se razume. Mogoče zato, ker sem uporabljal "čarobno" besedo, s katero so me ob vsaki težavi vedno poskušali odpraviti "to je to". 

 

Kaj nam torej to pove? Če je volja razumeti se, je jezik le sredstvo izražanja in ne ovira. Po nekaj letih se je moje znanje jezika izboljšalo; celo do te mere, da me ljudje sprašujejo, če sem morda tržaški Slovenec, saj me (malo zaradi lenobe, malo zaradi identitete) malce izdaja italijanska intonacija. Kdo pravi, da je italijanski naglas grd, če ga slišimo v tujem jeziku? Včasih sem tudi sam mislil tako, potem pa sem si premislil in ugotovil, da sem lahko spoštovan le, če priznam in poznam svoje jezikovne omejitve. Kar so konec koncev ugotovili tudi mojstri in dela zaključili v treh mesecih!

 

 

Tukaj sem zato, ker se vsak dan znova učim slovensko in se vračam v igro

 

Rek pravi, da "najboljše stvari ne pridejo same od sebe", v kar verjamem tudi jaz. Tudi če se zdi banalno, verjamem, da do cilja pripeljejo samo trdo delo in ogromno vloženega truda, ki je na koncu vreden vsega hudega. To pomeni, da se je treba preprosto vreči v morje in poskusiti s plavanjem. Na kopnem se še lahko skrijemo in zavlečemo v kot, namesto da bi stopili korak naprej, ko nas kliče življenje. V morju to ni mogoče.

 

V Ljubljani seveda ni morja, moje morje je morje v prenesenem pomenu. Če je bila torej izbira za življenje v Sloveniji osebne in družinske narave, gre vsakodnevno življenje svojo pot in nenehno trka na vrata. Glede na to, da nimam rente, ki bi mi omogočala življenje, moram, kot vsi ostali, delati. Normalno je, da nihče ne mara početi nečesa, kar mu ni všeč, a če v tem, kar delaš, uživaš, je stvar mnogo lažja. In jaz sem ravno v Ljubljani imel to priložnost, da sem lahko zagrešil več napak in se iz njih mnogo naučil – tako o samem sebi kot tudi profesionalno.

 

V prvih letih v Ljubljani sem se kar pošteno skrival sam pred sabo in si določenih stvari nisem priznal, krivil sem težavnost mesta, ki je tudi objektivna, ni bilo lahko najti profesionalne poti. Ljubljana pa mi je dovolila, da sem se dodobra spoznal in se prenehal ukvarjati z nesmiselnimi rešitvami. Skratka, prevzel sem odgovornost  - in tveganje, ki ga je le-ta prinesla – za vrnitev v igro, saj je bil to moj pravi cilj. Do tega seveda nisem prišel takoj, temveč skozi čas, kasneje. Šele ko sem resnično dvignil sidro, sem se naučil potovati in ne samo obstajati vedno na različnem mestu.

 

Zapustiti varne okvirje in obrniti pogled proti vsemu neskončnemu, kar nam ponuja življenje, je najstarejša poteza za osvobajanje in resnično občutenje življenja. Zagotovo pomaga, da končno razumemo in spoznamo osebo, v katero smo odrasli – šele tako lahko sprejmemo samega sebe in se iskreno vprašamo, kako smo. Na tem mestu ne bi rad govoril o delu, zato sem tale lingvistični skok uporabil za boljšo ponazoritev.

 

Znanje novega jezika pomeni potopitev vanj, zaplavati daleč stran od obale. Da bi se naučili novega jezika, in sicer da bi se z njim povezali, pa naj bo to zelo otročje, nepopolno, je treba zaplavati na odprto morje. Ni dovolj broditi po plitvinah ob plaži, saj tam ni nevarnosti, da bi se potopili brez rešilnega obroča, ne da bi lahko računali na bližino kopnega. Govoriti slovensko je edini način, da bi se tukaj počutil prisotnega: sem to še vedno jaz? Odkril sem drugega sebe, nov del samega sebe. Nimam veliko besed, s katerimi bi to izrazil. Nihče ne ceni mojih naporov, počutim se, kot bi mi bilo nekaj odvzeto. Vseeno pa se istočasno počutim lahkega, svobodnega. Mogoče zato, ker imam v slovenščini privilegij biti nepopoln, do izraza pride moja radovednost, saj ne vem nič in se moram vsega naučiti.

 

Seveda slovenščina ni preprosta, pišem povsem brez stila, na zelo osnovni ravni, vedno dvomim vase. Imam samo dober namen in slepo, a prav zares upam, da me bodo razumeli in bom razumel sam sebe. Vedno moram začeti od začetka, kot da se ne bi v življenju ničesar naučil. Vendar pa se kljub vsemu ne počutim na začetku poti, lebdim v neki drugi dimenziji brez poznanih referenčnih točk, brez zaščitnega oklepa. Sem nekje, kjer se nisem še nikoli počutil tako nesposobnega, a hkrati sem prepričan, da bom naredil nekaj zelo pomembnega zase. Prav res verjamem, da če ti uspe v Ljubljani, ti lahko uspe kjerkoli na svetu.

 

 

Ljudje se oblačijo bolje za v hribe, kot za sprehod po mestu

 

Nedavno sem se z mlado kolegico iz Novega mesta, ki se je pravkar vrnila nazaj iz službene poti v Beograd, pogovarjal o njeni izkušnji v srbskem glavnem mestu. "Valerio, nimaš pojma, kako so punce tam lepo oblečene, kako lepo se uredijo, pa tudi če gredo samo v trgovino po kruh!" Bolj kot dejstvo, da je ta trditev pomenila konec najinega kratkega pogovora, sem se vprašal, kaj to dejansko pomeni. Večkrat sem že obiskal Beograd in iskreno rečeno, nikoli nisem opazil posebnega sledenja modnim smernicam. Punce/ženske ja, seveda, z največjim veseljem, a če pomislim na Beograd, vedno pomislim na živahnost mestnega centra, na različnost, dojeto kot bogastvo, na kontraste, pa tudi na promet.

 

Ko sem torej malce premleval najin zaključek pogovora, sem prišel do zaključka, da tega ne vidim zato, ker sem Italijan. Na misel mi je prišel Ryszard Kapuscinski in njegov opis Moskovčanov v 60. letih: Dobro izobraženi mestni kmetje, ki med tednom delajo v uradih javne uprave, da lahko takoj med vikendom stečejo na svojo dačo na deželi. Ko se sprehajam po Ljubljani, še posebej ne ravno v strogem mestnem centru, imam ta opis pogosto pred očmi.

 

Nočem in tudi ni lepo posploševati, a sem ravno z njegovo pomočjo prišel do zelo zabavnega zaključka: dosti bolj verjetno je najti lepo oblečene ljudi v hribih, kot na delovnem mestu. Po mojem zato, ker hribi predstavljajo tisto pravo, zeleno Slovenijo, ki ima z mestno Ljubljano bore malo skupnega in jo je lažje identificirati z zelenimi kraji in hribi, posejanimi povsod okoli prestolnice. Ljubljana tako postane projekcija lastne države tudi v načinu oblačenja, in ne obratno. 

 

Vse to poudarjam zato, ker imam sam popolnoma drugačen pristop do oblačil, všeč mi je urbani stil, lahko rečem, da rad sledim modnim smernicam, v nobenem primeru pa me ne privlači napol športni, napol elegantni stil, ki tako zelo zaznamuje Slovenijo. Glede na to, da živim v Ljubljani in da me največkrat najdete v njenem centru, mi je povsem naravno, da spadam v manjšino "urbano" oblečenih prebivalcev.  

 

Bistvo tega dela je torej preprosto: v Sloveniji so ljudje bolj urejeni za v hribe kot za v službo, saj se življenje v veliki meri odvija prav v takšnem okolju. Dejstvo, da v moji omari še ne visi najnovejša pohodniška oprema, pa morda kaže na to, da je pot do moje integracije v slovenski svet še strma ...

 

 

Delati v Sloveniji je težko… ali pa je vedno težko, če si na svojem?

 

Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje . Za vse, ki teh vrstic niste prepoznali, gre za začetek Ane Karenine, velikega klasičnega romana, ki ga zelo rad citiram, saj je njegova zgodba vsaj tako preprosta, kot je močna njena sporočilnost. Skoraj bogokletno je, da na tem mestu ta citat uporabim za pogovor o delu in službi, o čemer bo tale epizoda govorila. Vseeno ga bom uporabil, saj v sebi nosi koncept, na katerega se velikokrat spomnim, ko v Ljubljani pri svojem delu naletim na delovne in profesionalne nevšečnosti, seveda kot vsi, ki si z delom dnevno služijo kruh.

 

Vprašanje, ki iz tega izhaja, je seveda: kje se začnejo in kje končajo objektivne nevšečnosti dela na svojem, tako v Ljubljani, kot tudi v Rimu, Trstu ali Milanu, in kje se začnejo prav tiste, vezane na točno določeno mesto, Ljubljano v tem primeru? Nimam jasnega odgovora, priznam pa, da v ljubljansko "košarico" včasih zmečem tudi težave, ki so, ko nanje pogledam z malo razdalje, čisto profesionalne in ne lokalne. Pravzaprav, takšno razlago mi včasih ponudijo tudi moji slovenski prijatelji podjetniki – "ne pozabi, plačuješ ceno tudi za to, ker si tujec, v vsakem primeru pa je novo delo (nove projekte) težko najti tudi zame, ki tukaj živim že 20/30/40 let"

 

Naj bom povsem iskren tudi na tem področju: ne čutim diskriminacije zato, ker sem Italijan, morda zato, ker sem tujec. Tujec bi bil tudi, naj pojasnim, če bi se iz Ljubljane preselil v Maribor, kot to pravijo mnogi znanci in prijatelji. Skratka, dejstvo, da sem Italijan, ki poizkuša živeti od svoje lastne neodvisne dejavnosti (s.p.), je malce sumljivo, glede na to, da ne pripadam neki mreži, skupnosti, ki bi bila italijanska. Ko začetno nezaupanje, k preseganju katerega, rad verjamem, pripomore tudi moj napor, da bi govoril slovensko, usahne, pogosto dobim občutek, da pri ljudeh zbujam radovednost; radi bi razumeli, zakaj sem Rim zamenjal z Ljubljano, hkrati pa so potihem ponosni, da se je nekdo odločil zapustiti Rim in živeti v Sloveniji.

 

Res je tudi, da, s profesionalnega vidika, velikokrat slišim odgovor, da je interes ustvariti dolgoročne odnose, kot da bi moral vsakič preplezati zelo visok neviden zid, da bi nato prišel do tega večnega zaupanja. In tukaj se skriva moje vprašanje: gre za nacionalno vprašanje/značilnost, posebnost kraja ali je preprosto zelo običajna poslovna dialektika, ki bi lahko nastala kjerkoli na svetu? 

 

In s to točko se vračam k znani frazi Ane Karenine. Pogosto se vprašam, zakaj takšno nezaupanje, zakaj se je treba tako boriti, milimeter za milimetrom, da bi – s poslovnega vidika – dosegli isto stvar, skupen cilj? Če drži, da sta za prepir, tako kot za poroko, vedno kriva dva, tako v zakonu, imam včasih občutek, da je pri poslovnem sodelovanju cilj to, da nobeden ni nezadovoljen, ne pa da bi bili obe strani srečni. Kot pravi znani slovenski rek: Kot da bi bilo veselje poraz za oba, namesto skupne zmage. Zame je to najtežji del, ki ga zares ne razumem.

 

Kakšen nasmeh več, malce smeha več, malce več lahkotnosti, bi zares pomagalo. Ne vem, morda pa mi želi vesolje s tem povedati, naj za nasmeh in lahkost poskrbim jaz, Rimljan s svetovnim srcem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
22
10.08.2022 23:45
Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
18
05.08.2022 20:00
Februarja letos sem ob odločni in enotni reakciji Evropske unije na rusko invazijo na Ukrajino na tem mestu zapisal, da je ... Več.
Piše: Božo Cerar
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
14
04.08.2022 20:00
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred , kakor ... Več.
Piše: Denis Poniž
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
10
03.08.2022 23:45
Strategi t.i. levice so že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog nevladnih organizacij in civilne družbe silno ... Več.
Piše: Miha Burger
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
16
02.08.2022 23:00
Vladni predlog kar štirih zakonskih sprememb na področju davkov, kar mediji ljubkovalno imenujejo davčna reforma, že na prvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
14
01.08.2022 22:00
Predsednik Golob, vseeno hvala za vaš trud. Uspeli ste opozoriti na potrebe gasilcev in to je dobro. Upam, da vam uspe ... Več.
Piše: Milan Krek
Evropska unija v svetu 21. stoletja bo morala spremeniti sistem odločanja, ali pa je čez desetletje ne bo več
7
24.07.2022 22:55
Povojno obdobje je svet upravljala skupina G7, v kateri so se znašle najrazvitejše države. V samo nekaj letih ali celo mesecih ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Genialni minister Loredan bi 18 mesecev delal stresni test zdravstva za pol milijarde evrov, največja slovenska občina pa je ponoči brez dežurnega zdravnika
15
24.07.2022 00:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih mandata s ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne razumem ljudi, ki svoje življenje in svojo moč izkoriščajo za obtoževanje in uničevanje drugih
8
20.07.2022 20:00
Ne razumem posameznikov, ki jim visoke pozicije tako udarijo v glavo, da izgubijo razsodnost in namesto da bi svoje delo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Loredanov zakon o interventnih ukrepih v zdravstvu ali kako bo Aleš Šabeder nadzoroval tri klonirane Šabedre
10
17.07.2022 22:45
Loredanov zakon prinaša tudi poseben urad, Urad za nadzor kakovosti in nabav v zdravstvu, ki naj bi med drugim nadziral ... Več.
Piše: Milan Krek
Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju
26
16.07.2022 18:00
Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stop za avtokracijo: "Važna je vsaka gesta, vsaka beseda, vsaka akcija, da se prepreči avtokracija kjerkoli v svetu!"
15
12.07.2022 22:00
Dobro in koristno bi bilo, če bi vsak državljan sveta, ki ima idejo, kako zmanjšati možnost nastanka avtokracije, to tudi ... Več.
Piše: Miha Burger
Novi generalni direktor NIJZ Branko Gabrovec si je dal zlakirati tla v pisarni, da bo lažje plesal
15
11.07.2022 22:41
Ko sem si želel 4. julija, preden sem predal posle, še zadnjič ogledati svojo pisarno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ... Več.
Piše: Milan Krek
Obstaja veliko stvari, ki so pomembne v svobodni družbi. Izbira je ena izmed njih.
6
10.07.2022 22:00
O tem, kako pomembna je izbira, se po mojem mnenju premalo govori.Najbolj očitno je v ključni moči, ki jo imajo volivci pri ... Več.
Piše: Keith Miles
Urška Klakočar Zupančič je najšibkejši člen sedanje oblasti. Skrbi me zanjo.
27
06.07.2022 18:00
Janez Janša in njegovi verniki so bili neotesani, pa je narod raje dvignil pesti za Gibanje Svoboda. Robert Golob, predsednik ... Več.
Piše: Ana Jud
Pričevanje iz prve roke: Kako je bil Milan Krek prisiljen odstopiti kot generalni direktor NIJZ
26
04.07.2022 21:25
Seveda je moj odstop zoper vsa pravila vodenja, a tako pač je. Če se politika odloči, da moraš oditi, saj edino ona ve, kaj je ... Več.
Piše: Milan Krek
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
12
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
14
26.06.2022 21:35
Odstopil sem po imenovanju novega ministra za finance in to zaradi tega, ker imam svoj ponos in ne dovolim, da kdor koli ... Več.
Piše: Ivan Simič
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
27
25.06.2022 21:48
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu ... Več.
Piše: Denis Poniž
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
35
23.06.2022 21:50
Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
Uredništvo
Ogledov: 2.915
02/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.545
03/
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
Božo Cerar
Ogledov: 1.566
04/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.187
05/
Protiamerikanizem in ruska propaganda v Grčiji
George X. Protopapas
Ogledov: 1.221
06/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.545
07/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.778
08/
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
Bine Kordež
Ogledov: 807
09/
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
Miha Burger
Ogledov: 1.791
10/
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
Valerio Fabbri
Ogledov: 549