Komentar

Rimljan v Emoni (2/2): Kako sem se naučil slovensko in ugotovil, da če ti uspe v Ljubljani, ti lahko uspe kjerkoli na svetu

Valerio Fabbri je Rimljan, ki se je preselil v Ljubljano in si tu ustvaril družino. Kot novinar redno sodeluje s portalom+, danes pa objavljamo drugi del njegovim impresij o življenju v Ljubljani. O učenju slovenskega jezika, izkušnjah z obrtniki pri obnovi stanovanja, zelo zanimiva pa so tudi njegova opažanja o modnih trendih na ljubljanskih ulicah. Ker je tujec, Italijan in za povrh vsega še Rimljan - in Rim je ena izmed svetovnih prestolnic mode -, si lahko dovoli zapisati opazko, ob kateri smo se na uredništvu kar nekaj časa hahljali, ker je tako resnična: da so namreč pri nas ljudje precej lepše oblečeni v hribih kot pa na delovnem mestu ali mestnih ulicah. Ali kot je nekoč nekdo duhovito pripomnil, ko je opazoval goste v enem izmed znanih ljubljanskih lokalov: A so vsi ti ljudje prišli sem na pijačo direkt po smučanju na Krvavcu?!

19.12.2021 11:00
Piše: Valerio Fabbri
Ključne besede:   Valerio Fabbri   Ljubljana   Slovenija   Rim   Maribor   Beograd   moda   Ana Karenina

Foto: www.sportna-oblacila.com

V Sloveniji so ljudje bolj urejeni za v hribe kot za v službo, saj se življenje v veliki meri odvija prav v takšnem okolju.

V naši družini vsakodnevno govorimo tri različne jezike, na kar včasih kar malo pozabim. Poleg italijanščine in slovenščine z ženo govoriva angleško, in sicer zaradi povsem preprostega razloga: gre za tretji jezik, v katerem sva oba domača. Kompromis, tako da nama je obema udobno. Po eni strani je to seveda bogastvo, po drugi pa takšen jezik postane hibrid, ki v sebi združuje vse mogoče besede vseh treh jezikov, kar je spet po eni strani zelo intimno, po drugi pa to pomeni popolno popačenje lepega knjižnega jezika. 

 

Tale kratek uvod služi samo temu, da bi pojasnil, kako sem se naučil shajati z mojo ubogo slovenščino. Malo sem bil to prisiljen - naučiti se jezik je bilo nujno, ni šlo za veselje do njega. Kljub temu, da slovenščina ni najbolj poetičen jezik na svetu, ima vseeno neko svojo tonalnost. Moje razmerje z jezikom, pa je bilo, žal, začeto nekako konfliktno: ste že poskusili obnavljati stanovanje v jeziku, ki ga ne poznate, in v kontekstu ter na način, s katerim niste najbolje seznanjeni? Poleg tega nisem vedel najpomembnejšega dejstva, torej da je slovenska tradicija razvleči obnovo stanovanja do konca in naprej, saj je treba vse narediti sam, po redni službi. Kar seveda pomeni tudi to, da mora moški obvladati vsa dela od a do ž. Meni gresta bolje od rok branje in pisanje, medtem ko dela pri obnovi stanovanja niso ravno moja močna točka. Rade volje torej najamem nekoga, ki o stvareh vé več kot jaz, torej znane "slovenske" majstore! 

 

Prav zato je moj odnos s slovenščino zaplul v nevihtne vode. Ko sva kupila stanovanje v Ljubljani in se odločila, da ga bova malo spremenila, sva bila oba (zmotno) prepričana, da jezik ne bo predstavljal ovire. Potem pa sem moral kar naenkrat obvladati jezik – sleng slovenskih majstorov in poskusil reševati to, kar se je reševati dalo! Še posebej zato, ker nobeden ni razumel ničesar, ko sem izražal svoje (nestandardne) želje, vsi pa so takoj razumeli, če sem zagrozil, da ne bova plačala, dokler dela ne bodo končana – oboje v istem jeziku in z istimi besedami, se razume. Mogoče zato, ker sem uporabljal "čarobno" besedo, s katero so me ob vsaki težavi vedno poskušali odpraviti "to je to". 

 

Kaj nam torej to pove? Če je volja razumeti se, je jezik le sredstvo izražanja in ne ovira. Po nekaj letih se je moje znanje jezika izboljšalo; celo do te mere, da me ljudje sprašujejo, če sem morda tržaški Slovenec, saj me (malo zaradi lenobe, malo zaradi identitete) malce izdaja italijanska intonacija. Kdo pravi, da je italijanski naglas grd, če ga slišimo v tujem jeziku? Včasih sem tudi sam mislil tako, potem pa sem si premislil in ugotovil, da sem lahko spoštovan le, če priznam in poznam svoje jezikovne omejitve. Kar so konec koncev ugotovili tudi mojstri in dela zaključili v treh mesecih!

 

 

Tukaj sem zato, ker se vsak dan znova učim slovensko in se vračam v igro

 

Rek pravi, da "najboljše stvari ne pridejo same od sebe", v kar verjamem tudi jaz. Tudi če se zdi banalno, verjamem, da do cilja pripeljejo samo trdo delo in ogromno vloženega truda, ki je na koncu vreden vsega hudega. To pomeni, da se je treba preprosto vreči v morje in poskusiti s plavanjem. Na kopnem se še lahko skrijemo in zavlečemo v kot, namesto da bi stopili korak naprej, ko nas kliče življenje. V morju to ni mogoče.

 

V Ljubljani seveda ni morja, moje morje je morje v prenesenem pomenu. Če je bila torej izbira za življenje v Sloveniji osebne in družinske narave, gre vsakodnevno življenje svojo pot in nenehno trka na vrata. Glede na to, da nimam rente, ki bi mi omogočala življenje, moram, kot vsi ostali, delati. Normalno je, da nihče ne mara početi nečesa, kar mu ni všeč, a če v tem, kar delaš, uživaš, je stvar mnogo lažja. In jaz sem ravno v Ljubljani imel to priložnost, da sem lahko zagrešil več napak in se iz njih mnogo naučil – tako o samem sebi kot tudi profesionalno.

 

V prvih letih v Ljubljani sem se kar pošteno skrival sam pred sabo in si določenih stvari nisem priznal, krivil sem težavnost mesta, ki je tudi objektivna, ni bilo lahko najti profesionalne poti. Ljubljana pa mi je dovolila, da sem se dodobra spoznal in se prenehal ukvarjati z nesmiselnimi rešitvami. Skratka, prevzel sem odgovornost  - in tveganje, ki ga je le-ta prinesla – za vrnitev v igro, saj je bil to moj pravi cilj. Do tega seveda nisem prišel takoj, temveč skozi čas, kasneje. Šele ko sem resnično dvignil sidro, sem se naučil potovati in ne samo obstajati vedno na različnem mestu.

 

Zapustiti varne okvirje in obrniti pogled proti vsemu neskončnemu, kar nam ponuja življenje, je najstarejša poteza za osvobajanje in resnično občutenje življenja. Zagotovo pomaga, da končno razumemo in spoznamo osebo, v katero smo odrasli – šele tako lahko sprejmemo samega sebe in se iskreno vprašamo, kako smo. Na tem mestu ne bi rad govoril o delu, zato sem tale lingvistični skok uporabil za boljšo ponazoritev.

 

Znanje novega jezika pomeni potopitev vanj, zaplavati daleč stran od obale. Da bi se naučili novega jezika, in sicer da bi se z njim povezali, pa naj bo to zelo otročje, nepopolno, je treba zaplavati na odprto morje. Ni dovolj broditi po plitvinah ob plaži, saj tam ni nevarnosti, da bi se potopili brez rešilnega obroča, ne da bi lahko računali na bližino kopnega. Govoriti slovensko je edini način, da bi se tukaj počutil prisotnega: sem to še vedno jaz? Odkril sem drugega sebe, nov del samega sebe. Nimam veliko besed, s katerimi bi to izrazil. Nihče ne ceni mojih naporov, počutim se, kot bi mi bilo nekaj odvzeto. Vseeno pa se istočasno počutim lahkega, svobodnega. Mogoče zato, ker imam v slovenščini privilegij biti nepopoln, do izraza pride moja radovednost, saj ne vem nič in se moram vsega naučiti.

 

Seveda slovenščina ni preprosta, pišem povsem brez stila, na zelo osnovni ravni, vedno dvomim vase. Imam samo dober namen in slepo, a prav zares upam, da me bodo razumeli in bom razumel sam sebe. Vedno moram začeti od začetka, kot da se ne bi v življenju ničesar naučil. Vendar pa se kljub vsemu ne počutim na začetku poti, lebdim v neki drugi dimenziji brez poznanih referenčnih točk, brez zaščitnega oklepa. Sem nekje, kjer se nisem še nikoli počutil tako nesposobnega, a hkrati sem prepričan, da bom naredil nekaj zelo pomembnega zase. Prav res verjamem, da če ti uspe v Ljubljani, ti lahko uspe kjerkoli na svetu.

 

 

Ljudje se oblačijo bolje za v hribe, kot za sprehod po mestu

 

Nedavno sem se z mlado kolegico iz Novega mesta, ki se je pravkar vrnila nazaj iz službene poti v Beograd, pogovarjal o njeni izkušnji v srbskem glavnem mestu. "Valerio, nimaš pojma, kako so punce tam lepo oblečene, kako lepo se uredijo, pa tudi če gredo samo v trgovino po kruh!" Bolj kot dejstvo, da je ta trditev pomenila konec najinega kratkega pogovora, sem se vprašal, kaj to dejansko pomeni. Večkrat sem že obiskal Beograd in iskreno rečeno, nikoli nisem opazil posebnega sledenja modnim smernicam. Punce/ženske ja, seveda, z največjim veseljem, a če pomislim na Beograd, vedno pomislim na živahnost mestnega centra, na različnost, dojeto kot bogastvo, na kontraste, pa tudi na promet.

 

Ko sem torej malce premleval najin zaključek pogovora, sem prišel do zaključka, da tega ne vidim zato, ker sem Italijan. Na misel mi je prišel Ryszard Kapuscinski in njegov opis Moskovčanov v 60. letih: Dobro izobraženi mestni kmetje, ki med tednom delajo v uradih javne uprave, da lahko takoj med vikendom stečejo na svojo dačo na deželi. Ko se sprehajam po Ljubljani, še posebej ne ravno v strogem mestnem centru, imam ta opis pogosto pred očmi.

 

Nočem in tudi ni lepo posploševati, a sem ravno z njegovo pomočjo prišel do zelo zabavnega zaključka: dosti bolj verjetno je najti lepo oblečene ljudi v hribih, kot na delovnem mestu. Po mojem zato, ker hribi predstavljajo tisto pravo, zeleno Slovenijo, ki ima z mestno Ljubljano bore malo skupnega in jo je lažje identificirati z zelenimi kraji in hribi, posejanimi povsod okoli prestolnice. Ljubljana tako postane projekcija lastne države tudi v načinu oblačenja, in ne obratno. 

 

Vse to poudarjam zato, ker imam sam popolnoma drugačen pristop do oblačil, všeč mi je urbani stil, lahko rečem, da rad sledim modnim smernicam, v nobenem primeru pa me ne privlači napol športni, napol elegantni stil, ki tako zelo zaznamuje Slovenijo. Glede na to, da živim v Ljubljani in da me največkrat najdete v njenem centru, mi je povsem naravno, da spadam v manjšino "urbano" oblečenih prebivalcev.  

 

Bistvo tega dela je torej preprosto: v Sloveniji so ljudje bolj urejeni za v hribe kot za v službo, saj se življenje v veliki meri odvija prav v takšnem okolju. Dejstvo, da v moji omari še ne visi najnovejša pohodniška oprema, pa morda kaže na to, da je pot do moje integracije v slovenski svet še strma ...

 

 

Delati v Sloveniji je težko… ali pa je vedno težko, če si na svojem?

 

Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje . Za vse, ki teh vrstic niste prepoznali, gre za začetek Ane Karenine, velikega klasičnega romana, ki ga zelo rad citiram, saj je njegova zgodba vsaj tako preprosta, kot je močna njena sporočilnost. Skoraj bogokletno je, da na tem mestu ta citat uporabim za pogovor o delu in službi, o čemer bo tale epizoda govorila. Vseeno ga bom uporabil, saj v sebi nosi koncept, na katerega se velikokrat spomnim, ko v Ljubljani pri svojem delu naletim na delovne in profesionalne nevšečnosti, seveda kot vsi, ki si z delom dnevno služijo kruh.

 

Vprašanje, ki iz tega izhaja, je seveda: kje se začnejo in kje končajo objektivne nevšečnosti dela na svojem, tako v Ljubljani, kot tudi v Rimu, Trstu ali Milanu, in kje se začnejo prav tiste, vezane na točno določeno mesto, Ljubljano v tem primeru? Nimam jasnega odgovora, priznam pa, da v ljubljansko "košarico" včasih zmečem tudi težave, ki so, ko nanje pogledam z malo razdalje, čisto profesionalne in ne lokalne. Pravzaprav, takšno razlago mi včasih ponudijo tudi moji slovenski prijatelji podjetniki – "ne pozabi, plačuješ ceno tudi za to, ker si tujec, v vsakem primeru pa je novo delo (nove projekte) težko najti tudi zame, ki tukaj živim že 20/30/40 let"

 

Naj bom povsem iskren tudi na tem področju: ne čutim diskriminacije zato, ker sem Italijan, morda zato, ker sem tujec. Tujec bi bil tudi, naj pojasnim, če bi se iz Ljubljane preselil v Maribor, kot to pravijo mnogi znanci in prijatelji. Skratka, dejstvo, da sem Italijan, ki poizkuša živeti od svoje lastne neodvisne dejavnosti (s.p.), je malce sumljivo, glede na to, da ne pripadam neki mreži, skupnosti, ki bi bila italijanska. Ko začetno nezaupanje, k preseganju katerega, rad verjamem, pripomore tudi moj napor, da bi govoril slovensko, usahne, pogosto dobim občutek, da pri ljudeh zbujam radovednost; radi bi razumeli, zakaj sem Rim zamenjal z Ljubljano, hkrati pa so potihem ponosni, da se je nekdo odločil zapustiti Rim in živeti v Sloveniji.

 

Res je tudi, da, s profesionalnega vidika, velikokrat slišim odgovor, da je interes ustvariti dolgoročne odnose, kot da bi moral vsakič preplezati zelo visok neviden zid, da bi nato prišel do tega večnega zaupanja. In tukaj se skriva moje vprašanje: gre za nacionalno vprašanje/značilnost, posebnost kraja ali je preprosto zelo običajna poslovna dialektika, ki bi lahko nastala kjerkoli na svetu? 

 

In s to točko se vračam k znani frazi Ane Karenine. Pogosto se vprašam, zakaj takšno nezaupanje, zakaj se je treba tako boriti, milimeter za milimetrom, da bi – s poslovnega vidika – dosegli isto stvar, skupen cilj? Če drži, da sta za prepir, tako kot za poroko, vedno kriva dva, tako v zakonu, imam včasih občutek, da je pri poslovnem sodelovanju cilj to, da nobeden ni nezadovoljen, ne pa da bi bili obe strani srečni. Kot pravi znani slovenski rek: Kot da bi bilo veselje poraz za oba, namesto skupne zmage. Zame je to najtežji del, ki ga zares ne razumem.

 

Kakšen nasmeh več, malce smeha več, malce več lahkotnosti, bi zares pomagalo. Ne vem, morda pa mi želi vesolje s tem povedati, naj za nasmeh in lahkost poskrbim jaz, Rimljan s svetovnim srcem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
31
01.02.2023 20:00
Odločno obsojam rusko agresijo na Ukrajino in podpiram vsakršno pomoč Ukrajini, da ohrani polno državno suverenost. Ob vse ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
15
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
8
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.783
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.840
03/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.645
04/
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
Milan Krek
Ogledov: 1.067
05/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.146
06/
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
Marjan Podobnik
Ogledov: 979
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.231
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.196
09/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.626
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 579