Pred dnevi se mi je zapisalo: "Tehnologija mora biti naš suženj. Ker nam je prinesla - vsaj meni - to, kar niso prej mogle prinesti knjižnice, koncerti, razstave. Vedenje 'skoraj' takoj. Svetovno  zakladnico v žepu. In ko se srečujemo na ekranih, lahko te žepe polnimo dodatno, ker jih nikakor ne bi mogli zaradi fizičnih razdalj drugače. S tem smo nekako prebili začaran 'plemenski krog' okolja. Bistri, sposobni in pametni ljudje so bili vedno svetovljani. Danes si dodatno  svetovljan ob tehnologiji. Ekranu. S tem nikakor vsega, kar smo do sedaj imeli radi - druženje v galerijah, na koncertih, prireditvah - ne zapuščamo zgodovini, ampak temu dodajamo tehnološko sedanjost. Se mi zdi, da smo sedaj lahko še bolj pametni in razgledani. In je tudi možnost posredovanja vsega tega od nas, od sebe bolj enostavna in z vsemi orodji močnejša in tudi direktna. Vse ob osnovi, da je človek željan znanja in priznanja, da ga nikoli ni dovolj."

Pišem, da se očisti misel in njen smisel nekako spravi v večnost. In spravi sam s seboj že zelo okrnjen duh veselja do širjenja drugačnosti in neobremenjene misli s katerokoli ideološko podlago kot osnovo. Tako sem že od mladosti brzel skozi Scile in Karibde časa, ki še danes temu ni naklonjen. In seveda še dolgo ne bo. Bom čisto direktno splavil misel znova in ponovno. Že ko me je kdo posiljeval z vprašanjem, kakšna zvrst glasbe mi sede, sem vedno in znova  odgovarjal, da vse, kar je dobro. In se s tem tudi spravil v pozicijo nekakšnega sodnika - ali bolje - vedeža, kje je "meja" dobrega in slabega. Kjer vse zdrsne v nekakšen kič. Nisem, le iščem vedno znova ustvarjeno lepo. Kjerkoli. V umetnosti, tehnologiji ali ideologiji. S tem, da v bistvu nikoli nisem brezglavo "padel not", ampak plaval v svojem vesolju, kjer je vedno bilo in bo dovolj prostora za vse, ki hočejo biti zraven. 

To gibanje po sredini naj bi bilo najbolj nevarno, če temu lahko rečem. Mogoče smo se v tisto "špuro" res spravili "tretjerazredni", ki nam ni naklonjen rek, da bomo že mi poskrbeli zate, če bo potrebno. In potem eni poskrbijo, ko drugi ne morejo in obratno. In se s tem bedno polarizira že tako majhen svet možnega.

Sem se prepričeval, da bo tisto v žepu spremenilo odnos. Do resnice, kakršne koli že. In zožalo prostor manipulciji. Pa ni. Ustvaril se je svet fake news, tako prefinjen in že prav omamno zavajajoč, da resnično kot droga preusmerja nivo možnega. V bistvu neka osnova resnice prav gotovo je. Kot 440 Hz. Frekvenco, na katero se danes naslanja uglasitev instrumentov. Izgleda pa da tudi človeka. Konfuciju naj bi se zapisalo: 

"Če si nekdo želi vedeti, ali je država dobro vodena in politično korektna, ali so njene moralne kvalitete dobre ali slabe, bo kvaliteta glasbe podala možni odgovor."

Tako Konfucij. A uglasitev na 440Hz naj bi bila vseeno problematična. Verdijev A-432 naj bi bil v matematičnem sozvočju z naravo in vesoljem. In naj bi na nas vplival zdravilno ter pomirjujoče. 440 Hz pa nacistični modus operandi za dirigiranje množic. Ki so ga nato okoli 1940 Združene države ponesle v svet. Leta 1953 je postal de facto ISO. Ta standard pa naj bi, kot kaže, generiral nezdrave, asocialne vzgibe pri ljudeh. Ker ni v matematični simetriji z vesoljem in tako nezdravo vpliva na človekovo podzavest. 

Leonard Horowitz je zapisal:

"Glasbena industrija vključuje to frekvenco, ki populacijo imponira z neko večjo agresijo, psihosocialno vznemirja in tudi poriva v čustveno stisko in s tem povezane psihofizične bolezni."

8 hertzov razlike. Možno. Mogoče je res to osnova vedno bolj nasilnih ideologij, ki so s svojo izdelavo popolnega človeka (sužnja) orale ter s krvjo prepojile 20. stoletje in se tudi danes s svojo več ali manj nasilno shizofrenijo udejanjajo ter perejo možgane. In kot vidimo, so dve ali tri generacije dovolj, da se je med mnoge to programiranje izredno dobro prijelo in zlo dobiva nenehno nove in nove oblike ter da politika postaja na katerem koli spektru vedno bolj nasilna. 

Ta asocialni ponor lahko vidimo na vsakem koraku. Namesto da bi tehnologija, kot sem zapisal v uvodu, osvobajala, izobraževala, dodajala vrednost, razčlovečuje in zasužnjuje v čisto orwellovski Krasni novi svet. Zločinski izmi nikakor ne izzvenijo, navkljub desetinam milijonov več ali manj masakrirano pobitih. To zlo se danes relativizira in pospešeno na novo udejanja ter se kot plazma vseh mogočih oblik razvija in pripravlja nova polja, ki jih bo na koncu spet prepojila s krvjo. To dopuščamo v svojem slepem prepričanju, da se kaj takega ne more ponoviti. Pa nas zgodovina  vedno znova lahko opominja in se delamo, da teh zvonov ne slišimo.  

Ne slišimo. Pa imamo v žepih domala vso pamet človeškega ustvarjanja. Preganjajo nas vsakodnevne skrbi in nimamo časa? Svoj občutek za lepoto medsebojnih odnosov smo prepustili svetu živali, od koder prihaja vedno več ljubljenčkov, ki - kot kaže - dodobra zadovoljujejo asocialno sedanjost. 

Smo več ali manj tretjerazredni zato, ker opominjamo in ne pristajamo na ideološke verige? Ki mnogim danes onemogočajo trezno presojo in odziv. In so masa molčečih, čeprav dobro razumejo, da nekaj ne more biti v redu. Da se zlu ne reče zlo, da se asocialna, psihosociopatska človeška nizkotnost vedno bolj udejanja. Dobiva krila, ker nikoli ni bila sankcionirana, ker se objokujejo njeni spomeniki. 

Mogoče se bomo morali pospešeno ukvarjati z znanstvenim pristopom k zvoku, vibraciji, frekvenci in izpeljani vseobsegajoči energiji, ki se pretaka med nami kot svetloba in njen naboj. Mogoče bomo ugotovili, da bi se morali resnično vrniti na frekvenco 432 Hz. Ker sedaj nekako negiramo vesolje in njegove zakonitosti.

Danes nas stebri oddajnikov zasipajo z znanjem. Ko bomo to razumeli v pozitivni smeri, torej, da je to sevanje v resnici zakladnica človeškega ustvarjanja, da je triptih Nebo in pekel Hieronymusa Boscha med slikami, ki jih imamo spravljene na telefonu, Orwellova Živalska farma kot risanka ali pdf med filmi, kjer je tudi kakšen Stalker Tarkovskega, Kafka, Dostojevski. In seveda lahko domala vsa zakladnica glasbe, ki si jo želimo slišati. V žepu. Kot podpora misli, ki kot energija nikoli ne more izzveneti. Da smo zato tu in tam, da življenje ohranja svoj zanos in smisel. 

Ob pisanju sem poslušal Archive. Ko sem pred dnevi našel ta bend, sem vedno znova spoznaval, da iskanje mora ostati in biti moj vodič. Tisti, ki se strinjate, ostajate sopotniki. In če vsak dan nekdo pristopi, lahko skušamo vedno močnejši vplivati na jutri. In ne nasilno spreminjati. Pot v človeško srce (Atom Heart Mother, Pink Floyd) v bistvu zelo enostavna. Samo posluh je treba imeti. In kot otrok v njeni maternici posluša in raste ob materinem bitju srca, da bo kasneje sam uravnaval svoj ritem. In je skladba mešanica veselja in skrbi. Kot rojstvo mešanica veselja in bolečine. A vse skupaj od pamtiveka determinirana pot človekovega bivanja in hotenja.

Torej, "Be careful with that Axe, Eugene".