Večina zgodovinarjev meni, da je dvajseto stoletje logično nadaljevanje devetnajstega. Veliko argumentov podpira takšno trditev, vsi pa izhajajo iz kontinuitete razvojnih intervalov industrijskega sveta. A ko pogledamo v zgodovino umetnosti, vidimo, da so se ključni umetniški prelomi zgodili v dvajsetem stoletju v času pred in med obema svetovnima apokalipsama.

Že zdavnaj sem spoznal, da človeštvo brez zadržkov z veseljem ponavlja staro in slabo. Celo najslabše, vojne. Po izkušnji z balkansko sramoto v devetdesetih letih se ne morem otresti srhljive ideje o zgodovinskem determinizmu. Ponovitev nacizma in domobranstva razumem kot ljubosumje, maščevalnost, omejenost, neobčutljivost, evgeniko, vsi čisti in naši, genocid in bodeče žice. Svetove zla zagotovo upravljajo neobčutljivi, srhljivi neljudje.

Že zdavnaj sem spoznal, da v imenu "domovinskosti" domobranci načrtno izključujejo kulturna križanja (hibridnosti), ki se na noben način ne prekrivajo z njihovim konceptom obrambe "jezika in doma". Že stoletje in pol v naši kulturi gojijo strah pred "goljfivo kačo". Domobranci se bojijo izgube lastnih korenin, pa se jim tega ne bi bilo treba bati. Naj si v spominu obudijo lepoto, ki jo je v nemškem jeziku izoblikovala Prešernova (paradigma) verzifikacija. Ubogi na duhu se ne zavedajo, da se ravno s križanjem umetniških zvrsti in podzvrsti vzpostavljajo najnovejše umetniške projekcije. Posledično kulturne ideje! 

Res pa je, da sem do današnjega dne kulturo večinoma komentiral v njeni negativiteti, seveda ima kultura monumentalne kvalitete. Ena pomembenjših je spominjanje. Prevečkrat pa se dogaja v kulturi načrtno pozabljanje oziroma izključevanje. V današnjen besedilu bom reflektiral umetnost kiparja in arhitekta, grafičnega oblikovalca Jožeta Brumna (1930-2000). Jože Brumen je poosebljena kultura usmerjena v veliko "nevidno umetnost". Grafično oblikovanje je najprej umetnost! Čeprav je veliko takšnih, ki zavračajo umetniško izhodišče grafičnega oblikovanja in ga povezujejo z diktatom naročnika. Posebne vrste gnus spreleti človeka, ko se po povratku s potovanja zapelje z letališča v mesto in se mu v vpadnicah začnejo zatikati v očeh jumbo plakati. V kakšno resničnost so vrojeni grafični oblikovalci in oblikovalke, ki morajo opravljati tako mučne naloge? Kje so avtoritete, ki naj bi se oglasile ob pojavu takšnih brutizmov in vulgarizmov, da bi obvarovale stroko pred naročniki in amatersko konkurenco. Kje so časi, ko so obstajale duhovne avtoritete, kot je bil Jože Brumen, ki je s svojo pregovorno prijaznostjo in znanjem spreminjal in urejal svet na boljše. 

V naslednjih štirih mesecih si lahko v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) ogledamo razstavo, posvečeno Jožetu Brumnu. Takšna razstava bi morala biti velik javni praznik, pa se bojim, da ne bo tako, ne le zaradi virusne resničnosti. Upam le, da so moji strahovi neutemeljeni. Ob tem bi rad čestital avtoricama razstave, kustodinji Petri Černe Oven in sokustodinji Cvetki Požar ter muzeju MAO in Fundaciji Brumen za veliko kulturno gesto spominjanja na Jožeta Brumna. To je prva pregledno-študijska razstava po njegovi smrti. 

Poseben poudarek v današnjem besedilu bo posvečen njegovim različnim znanjem, ki jih je prekrižal v objektnosti knjige. Takšni duhovi, kot je bil on, so dejansko vzpostavili nov svet naše Republike. Njegov prispevek k razvoju republike je ogromen. 

Digresija: bralec pozor! Razvoj in napredek sta dve različni kategoriji, ki ju pogosto zamenjujemo. Napredek je prehod z nižje na višjo stopnjo glede na kakovost, razvoj pa je sprememba pozicije v popolnejšo, v bolj dovršeno obliko. Konec digresije.

Grafično oblikovanje je sistem idej, ki nam pojasnjuje, zakaj in kako nekaj deluje, je vizualna komunikacija, ki s pomočjo lepote sproži izbrane ideje oziroma konceptualizacije. Zame je oblikovanje poleg filma najpomembnejša umetniška zvrst, ki se je uveljavila v dvajsetem stoletju. Vse v naši resničnosti je podvrženo oblikovalskemu mišljenju, njen velik del pa pripada grafičnemu oblikovanju. Pri tem z očesno ostrino analiziramo grafične elemente, njihov preplet oblik, linij, barv, vzorčenja in teksture. Vse to pa z načeli oblikovanja vizualnih vsebin.

Tako kot je bila s Kosovelovo smrtjo leta 1926 surovo prekinjena bodočnost, se je z Brumnovo ultimativno oblikovano Kosovelovo knjigo Integrali '26 leta 1967 bodočnost na novo razprla za vse nas. Namestil nam je sprožilec lepega s pomočjo knjižne objektnosti. To je izjemno pomembna umetnost.

Kataloga ob razstavi zaenkrat še ni, je pa napovedan. To bo zagotovo druga priložnost, da se globinsko potopimo v delo in življenje umetnika. Mi pa zbuja zanimanje, kako bo katalog oblikovan.

Pri delu Jožeta Brumna gledamo duhovno kompleksen svet, izhajajoč iz tradicije modernističnega minimalizma. Grafično oblikovanje bi moralo biti v glavnem mestu naše Republike prežeto z mislečo grafiko. Saj imamo Grafični bienale in Bienale oblikovanja (BIO), v katerem spremljamo artikulirano kognitivno vizualiziranje sveta. Pa nam to nič ne pomaga, ker imamo v kulturi "promocijo" vulgarizmov in brutizmov naročnikov, ki imajo kapital, nimajo pa zavesti o lepem.

Vzporedno z resničnostjo gledamo - kot v nekem vzporednem vesolju - Brumnove obzirne konstrukcije. Gledamo njegove sisteme vizualnega vedenja. Multikulturnost in hibridnost sta lepa nujnost. Tudi za Jožeta Brumna, ki križa znanja, ki jih je pridobil na visoki šoli za arhitekturo in na likovni akademiji na smeri kiparstvo. Vizualno izobražene elite bi morale zahtevati od stroke uveljavljanje kultiviranega grafičnega oblikovanja. Modernistično mero Jožeta Brumna pa bomo morali še enkrat premisliti.

Poleg tega bi morala biti razstava o Brumnu pomembna za najnovejše generacije študentov Akademije za likovno umetnost (ALU), vseh smeri. Tudi zaradi tehnologije izdelave knjig, ki je bila v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih popolnoma drugačna od današnje. A so bili njeni rezultati briljantni. Izdelava knjige kot objekta danes izhaja iz identičnih duhovnih in nematerialnih stremljenj.

Sam sem prišel pred zaprta vrata razstave v MAO. Seveda je to moj problem, ker se nisem, anarhist, ateist, prepričal na medmrežju, do kdaj je razstava sploh odprta na dan Svetega večera. V Ljubljano sem priletel na krajše počitnice in si jo šel takoj pogledati, saj jo pričakujem že najmanj dvajset let. Tako sem se ves neučakan znašel pred zaprtimi vrati. Navkljub vsemu je razstava tukaj med nami. Tako, da si jo bom v naslednji mesecih lahko ogledal in komentiral. 

Vse, kar sem zapisal v današnjem besedilu, pa izhaja iz zavesti o Brumnovi knjigi Kosovelovih Integralov ’26. Name je delovala konec sedemdesetih let izjemno intenzivno, kot sprožilec lepega. S pomočjo estesije. A sem bil premlad, da bi se tega zavedal. Kolektivno spominjanje izhaja iz posebnih univerzalističnih in kompleksnih pobud kulture.

Res pa je, da nacionalne države XXI. stoletja postajajo vse bolj močne in nasilne. Toda ravno virusna relanost oblikuje skupnost, ki se kategorično upira nacionalistom in "domobrancem". V tej skupini so pomemben del umetniki, ki zavračajo grdo. Naj ponovno izrečem svojo načelno pozicijo do lepega v zgodovinskem kontekstu estetskih premikov dvajsetega stoletja: Lepo je vse tisto, kar je misleče! Lepa knjiga je tista knjiga, ki je bila na vseh ravneh svojega nastanka premišljena in harmonizirana s svojo vsebino.