Komentar

Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne

Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih "kraljev ulice". Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda najlepšem mestu na svetu. Hvala lepa za takšno lepoto! Kdo se bo ukvarjal z njimi v najlepšem mestu na svetu, iz katerega se izseljujejo celo relativno preskrbljeni domačini, ker si v njem ne morejo privoščit niti stanovanja. Najlepši beton za turiste in špekulantske investitorje, kjer jih pozdravljajo naši kralji ulice. Ko sem nazadnje naletela na mladoletno narkomanko, ki me je prosila za drobiž, sem ugotovila, da ne vem, koga bi poklicala po telefonu, da bi prišel deklici ustrezno pomagat.

26.12.2021 11:00
Piše: Simona Rebolj
Ključne besede:   pomoč   revščina   Slovenija   politika   ZDA   kapitalizem   darovanje   dobrodelnost

Mi smo navadna izrojena tehnološko opremljena plemenska skupnost, ki perverzno uživa ob naslajanju nad tujo nesrečo.

Nekoč sem bila naprošena, da zaradi zapletov s časom in prevozom prevzamem v določenem prostoru Rdečega križa paket hrane, preden se pisarna zapre. Kasneje bi pošiljko dostavili osebi, za katero si človek ne bi upal pomislit na možnost, da bi glede na svoj dotedanji položaj in poklic kdaj koli potrebovala tovrstno pomoč, a se je zgodilo točno to. Če tovrstne pomoči ne potrebujemo, se je zelo enostavno postavit v vrsto za miloščino. Brez posebne zadrege. Zlahka se počutimo celo plemenito. Če bomo na poti iz prostora dobrodelne organizacije slučajno naleteli na kakšnega znanca med sopihanjem pod polno škatlo, bomo hiteli pojasnjevat, da samo pomagamo nekomu v stiski, pa še nekaj lastne donacije bomo primaknili. Zgolj dobrosrčni kurirji smo. Uh, ne, ne, jaz sem okej. Nisem še tako nizko padel. Puh! Uh! Khm. Tudi če smo v resnici le predstavniki prikrite revščine, ki nekako slalomiramo v bitki za puhel ugled znotraj skrajno sprevrženega ekonomskega sistema in splošne mentalitete, si lahko oddahnemo, ko pomagamo prijatelju, ki je začuda še na slabšem od nas. 1:0 za nas in vesele božične, novoletne in vse ostale kičaste praznike s preobiljem puhlega leporečja vam želimo!

 

Kako hitro bo prišlo do prizora, v katerem se bo moral nekdo v goli borbi za preživetje sredi domnevno tehnološko napredne civilizacije in demokracije kot žival razgalit v nesreči in postavit v vrsto za pomoč pred določeno institucijo, je precej odvisno tudi od finančnega, nepotističnega in klientelističnega kapitala iz primarne družine ali donosne partnerske zveze, o čemer najbolj neradi razpravljamo. Politika dedovanja avtomatično radira iluzije o enakopravnih možnostih, še posebej v primitivni neoliberalno globalizirani džungli, v kakršni kapital daleč nadvladuje realno kakovost vsebine človeka in produktov. Meja mafijske logike je že zdavnaj prestopljena. Večina se niti ne spomni, kdaj in kako so nastale davčne oaze. Nikomur se ne sanja, kdo neki in kako naj bi presekal klobčič povsem očitne legalizirane korporacijske korupcije. Kdaj in kako je človek postal le strošek in se brezosebno imenuje delovna sila? Kdaj in kako so postali pojem ustvarjalnosti in pameti trgovci, ustvarjalci in intelektualci pa marginalci? Diktatura povprečja povzroča nedvomno nazadovanje razvoja človeka v pravem pomenu besede, kot ugotavljajo številni intelektualci, ki jim skoraj nihče izmed vpreženih v sistem hitrega, stresnega in do zadnje minute vodenega dneva več ne prisluhne in jih tudi vedno slabše sploh razume. Robotizirani, otopeli in vodeni na daljinsko upravljanje. Kdo nam krade čas, pamet in duha ter čemu neki na ljubo?

 

Poznam kar nekaj ljudi, ki bi že zdavnaj šotorili na ulici in prosjačili za kos kruha glede na svoje dohodke, a niti v sanjah ne veljajo za socialni problem. Zaradi družinskega zaledja seveda. In nikoli jih noben frustriran primitivec ne stigmatizira ali jih celo zmerja za nesposobne lenuhe, kot to počne razna nevzgojena in nerazgledana drhal po internetnih forumih, ko se izživlja nad brezposelnimi, umetniki in sploh nad raznimi osebami, o katerih ne vedo ničesar. Benigni vzgojno-izobraževalni sistem z vsemi psihologi in socialnimi delavci po pisarnah na čelu je precej široko populacijo slovenskih državljanov pustil povsem na cedilu. Razumem frustracijo preočitno neznosno nezadovoljnih ljudi s svojim življenjem, čeprav so se trudili storit vse, da bi normam in sistemu služili, a so bore malo pridobili. Zagotovo nikoli v življenju niso zbrali najmanjšega poguma, da bi se uprli falotom na položajih moči, ki jih izkoriščajo, podcenjujejo in zajebavajo v glavo. Prilizovali so se šefom po najboljših močeh, a rezultat za ponižnost ni ravno razveseljiv. Logično, da se drhal spravlja na tiste, za katere meni, da se pač lahko, ne da bi jih gospodar kaznoval. Pridni, zagrenjeni in prestrašeni sužnji s preobiljem zamere do lastnega manka osebnostnih vrlin in kreposti postanejo običajno najbolj agresivni in zlobni podaniki notranjemu ali zunanjemu okupatorju v takšni ali drugačni vojni.

 

Nekateri ljudje imajo malo skritih asov v rokavu, da bi krpali luknje zaradi neljubih okoliščin, nekaterim asov nikoli ne zmanjka. Nekateri si lahko privoščijo veliko napak v življenju, druge bo že drobna napaka lahko stala življenja. Sploh ni treba pretirano odbluzit v življenju nikamor in nikdar, da bi v okoliščinah, v kakršnih pomeni vsaka ovira na poti in vsak zdrs usoden pogrom, pristali bosi in lačni na pločniku. V ZDA se državljani dnevno sprehajajo mimo mladoletnic in mladoletnikov s katastrofalno družinsko diagnostiko in eksistenco skozi odraščanje, ki se prostituirajo na ulici, a od nikoder nobene učinkovite pomoči. Pardon! Obstaja skrbno vzdrževan finančno, kadrovsko in vsebinsko osiromašen socialni sistem na državni ravni, od koder večina psihofizično izmučenih in zlorabljenih najstnikov raje zbeži na ulico. Zlorabljanja so vajeni tako od družine kot od države, ki financira in podpira le profit na trgu brez ozira na vsebinsko vrednost in deluje le v interesu kapitalistov brez vsebinske in moralne vrednosti. Zavrženi otroci se na ulici varljivo počutijo celo bolj svobodni.

 

To je pravi obraz neoliberalnega sistema z naborom mentalitetne driske, v kakršni se utapljamo in predrzno tulimo, da nam je celo mar za otroke. Nehajte se zajebavat! Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih "kraljev ulice". Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda najlepšem mestu na svetu. Hvala lepa za takšno lepoto! Kdo se bo ukvarjal z njimi v najlepšem mestu na svetu, iz katerega se izseljujejo celo relativno preskrbljeni domačini, ker si v njem ne morejo privoščit niti stanovanja. Najlepši beton za turiste in špekulantske investitorje, kjer jih pozdravljajo naši kralji ulice. Ko sem nazadnje naletela na mladoletno narkomanko, ki me je prosila za drobiž, sem ugotovila, da ne vem, koga bi poklicala po telefonu, da bi prišel deklici ustrezno pomagat. Policijo?!

 

Mislila sem na pomoč, ne na pregon! Kako je kaj takšnega mogoče v deželi, kjer vsi krakajo, da pri Slovencih sicer marsikaj ne štima, ampak ko je treba pomagat človeku v stiski, pa vedno stopimo skupaj! Ker smo po srcu res dobri ljudje, a veste! No, moje mnenje je, da nikjer ne opazim česa podobnega dobroti, ampak predvsem rastoče obilje primitivizma, hinavščine in manko bontona. Brez razvijanja ustvarjalnega uma ni razuma in brez razuma ni nikakršnih pogojev za ustrezno presojo o pojmih dobrote in pravičniškega čustvovanja.

 

Opažam predvsem popolno prilagoditev samodestruktivni neoliberalni mentaliteti neke zblojene postsocialistične skupnosti. Dobrodelne organizacije, ki razdeljujejo pakete pomoči in le v primeru nujnosti poravnave dolgov zbirajo tudi finančno podporo, se v vedno bolj izropani državi množijo iz leta v leto. Le te omogočijo par osebam na čelu organizacije redno zaposlitev, ostalo odšljaka neplačana delovna sila, ki jo ljubkovalno imenujemo prostovoljci! Utrujeni prostovoljci redno rotirajo in z dobrimi nameni omogočajo, da država varčuje na najbolj koristnih in nujno potrebnih področjih delovanja. Ob dobrodelnih organizacijah ostaja država zgolj navidezno socialna in bojda celo enakopravna.

 

Z uvajanjem prisilnega in podcenjenega dela se mafijska država celo hvali z nizko brezposelnostjo. Še malo pa bomo legalizirali prostitucijo, pobrali še več davkov najbolj zlorabljenim in se hvalili z nizko brezposelnostjo še bolj. Na televizijskih ekranih se vrsti vedno več dobrodelnih akcij, ob čemer se morajo finančne pomoči potrebne žrtve sistema nastavljat kameram, razgaljat svojo zasebnost in jokat nam v sadistično zadovoljstvo! Jokat je luštno le po družbenih omrežjih, če v resnici jokajočim nič posebnega ne manjka, ampak jih je baje le nekdo užalil. Ojoj. Res grozno.

 

Glede na stopnjo masturbacije nad resnično tujo nesrečo radi darujemo preko telefona drobiž. Plačamo za predvajano perverzno zabavo, ki je anonimna dobrodelnost ne omogoča. Določena zasebna zgodba nas gane bolj, druga manj. Resničnostni šov ima vedno odprte linije za glasovanje. Mi smo navadna izrojena tehnološko opremljena plemenska skupnost, ki perverzno uživa ob naslajanju nad tujo nesrečo. Mi smo družba, v kateri na vprašanje o pozitivnih aspektih življenja v Sloveniji največkrat slišimo odgovor, da živimo v deželi z zelenjem, gorami in morjem. Ponosni smo na lepo naravo, slavimo pa le športnike.

 

Življenje na animalni ravni, brez vsebine in brez zanimanja za kar koli. Gibanje v naravi ter klepeti o gibanju in prehranjevanju, vse ostalo je s strahom prežeta tlaka za preživetje. Tudi tisti z višjim standardom od poraznega živijo v konstantnem strahu, ker ne morejo izstopit iz sistema, tudi če jim gre na bruhanje vsakič, ko se lotijo svojega nesmiselnega ali celo škodljivega dela. Zavedajo se, da lahko že jutri tudi oni pristanejo v vrsti za paket pomoči. Slovenci jim bodo radi pomagali in jih pomilovali. Zaradi praznine duha, otopelosti, frustracij in prostituiranja smo v razprodani državi postali narod slabe vesti.

 

Darovanje kakšne konzerve, ponošene obleke ali drobiža predstavlja odpustek lastnemu oportunizmu po eni strani in bilda lažni občutek dobrote na drugi strani. Podobno radi darujejo tudi bogataši ali celo ustanovijo dobrodelno organizacijo, kar je pomembno za ohranjanje socialno sprevrženega sistema neenakopravnih možnosti in premoči praznega kapitala nad človeškim kapitalom. Milijon glasnih nevladnih organizacij pa ne bo uspelo premaknit ničesar v smeri sistemskih sprememb, ki bi človeka obravnaval kot dostojanstveno bitje s svojo zgodovino, unikatno vrednostjo in zmožnostmi.

 

Mi smo dežela odbijajoče perverznih ljudi, ki sila spoštujejo zasebnost, zato se nam zlahka zmeša od sočutja, ko se na ekranu pojavi oseba, ki izrazi grozo pred omembo njene istospolne usmerjenosti, medtem ko mirne duše drkamo na vedno bolj pogosto razgaljanje zasebnosti obubožanih ljudi v stiski, ki so nas prisiljeni javno prosjačit za finančno pomoč, ker potrebujejo več motivacije od paketa hrane in ponošenih čevljev!

 

Zakaj si drznem trdit, da Slovenci nismo niti blizu pojma dobrote, le bolj hinavski smo še zaenkrat od družb, ki se že obnašajo povsem očitno materialistično pokvarjeno in primitivno v prepričanju, da obstaja nekakšna pravica do lastnine, čeprav v naravi nikakršna pravica do lastnine ne obstaja in jo uživamo točno toliko in točno na takšen način kot določa družbeni dogovor, kdo in zakaj si lahko nekaj lasti in koliko! Medtem ko se množijo dobrodelne organizacije, se množi tudi gnev do sistemskih reform v smeri bolj enakopravne, socialne in učlovečene družbe. Ob bojda tako silno dobrotljivi pripravljenosti Slovencev k pomoči ravno v Sloveniji nikoli ne zmanjka primitivcev, ki glasno bevskajo ob vsaki povišici socialne pomoči, najnižje plačane delovne sile in celo najnižjih pokojnin.

 

Neempatična svojat se v svoji nereflektirani frustraciji običajno oglaša zaradi nesprejemljivih dohodkovnih nesorazmerij. Namesto da bi se zavzemali za višanje standarda, tudi lastnega, pri čemer bi morali bevskat v smer položajev moči, potuhnjeni sužnji rjovejo le takrat, ko se za kakšen cent zviša standard izropanemu sosedu. Pridni sužnji se radi hvalijo, kako garajo za malo muzike in kako z lahkoto preživijo magari z dvema evroma na dan in poprimejo za kakršno koli delo, ker so tako prekleto skromni in ponižni. To so osebe, ki bi tudi klale vse živo, če bi bilo "treba". Tako prekleto pridni in skromni so.

 

Ob življenju s šopkom kompleksov in hudobije pričakujejo pohvalo za svojo tlako in totalno znorijo ob omembi kakršne koli sistemske spremembe, ki bi v tehnološko blazni bodočnosti izboljšala životarjenje tudi njihovim potomcem. Zato se razkričijo od togote ob omembi univerzalnega temeljnega dohodka, čeprav sploh ne razumejo vseh možnih kontekstov in vidikov le tega v dobrem ali zlu. Briga jih. Bistvo je, da se jim zmeša ob pomisleku, da naj bi nekdo prejel nekakšen dohodek, ne da bi moral za to prisilno garat za bogatenje gospodarja. S čim se bodo pa hvalili pred potomci? Jih bodo lastni otroci označili za neumne in nesposobne, ker so verjeli v tisto, kar so jim natrosili gospodarji in potomcem tlakovali jalovo prihodnost? Tako pa ne gre!

 

Zato Slovenci v povprečju niti lastnim otrokom ne privoščijo ničesar razen tistega, kar jim sami poklonijo, da bi bili deležni hvaležnosti, če so jim uspeli prigarat kakšno dediščino. Slovenci smo prežeti z nepotizmom in klientelizmom, zato povprečen državljan na trgu dela z največjo sebično lahkoto pohodi bolj sposobnega od sebe. Slovenci vzdržujemo v javnem in zasebnem sektorju politiko povprečja in nesposobnosti v strahu pred višanjem kriterijev na vseh področjih delovanja. Prav nič ne vlada pomoč nadarjenim in sposobnim, ampak le podpora slabšim od sebe. Na terenu je dobrota Slovencev očitna! Nikakor ne le v politiki. Parlament je zgolj ogledalo splošne prakse.

 

Slovenci večinoma obožujejo revne, razžaljene in poniževane, še posebej če so ti celo nadarjeni, sposobni ali vsaj značajsko kakovostni ljudje, da se lahko naslajajo nad njimi in sami vsaj za trenutek napihnejo lažni občutek večvrednosti ali dobrote. In to, dragi moji sonarodnjaki, je bistvo dobrohotnosti tega naroda, vse ostalo je preobilje potuhnjenega sprenevedanja in leporečnega čvekanja.

 

Vesele božične, novoletne in raznorazne prazne praznike vam želim. Blablabla …

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
31
01.02.2023 20:00
Odločno obsojam rusko agresijo na Ukrajino in podpiram vsakršno pomoč Ukrajini, da ohrani polno državno suverenost. Ob vse ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
15
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
8
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.783
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.840
03/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.645
04/
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
Milan Krek
Ogledov: 1.067
05/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.146
06/
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
Marjan Podobnik
Ogledov: 979
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.231
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.196
09/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.626
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 579