Komentar

Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne

Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih "kraljev ulice". Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda najlepšem mestu na svetu. Hvala lepa za takšno lepoto! Kdo se bo ukvarjal z njimi v najlepšem mestu na svetu, iz katerega se izseljujejo celo relativno preskrbljeni domačini, ker si v njem ne morejo privoščit niti stanovanja. Najlepši beton za turiste in špekulantske investitorje, kjer jih pozdravljajo naši kralji ulice. Ko sem nazadnje naletela na mladoletno narkomanko, ki me je prosila za drobiž, sem ugotovila, da ne vem, koga bi poklicala po telefonu, da bi prišel deklici ustrezno pomagat.

26.12.2021 11:00
Piše: Simona Rebolj
Ključne besede:   pomoč   revščina   Slovenija   politika   ZDA   kapitalizem   darovanje   dobrodelnost

Mi smo navadna izrojena tehnološko opremljena plemenska skupnost, ki perverzno uživa ob naslajanju nad tujo nesrečo.

Nekoč sem bila naprošena, da zaradi zapletov s časom in prevozom prevzamem v določenem prostoru Rdečega križa paket hrane, preden se pisarna zapre. Kasneje bi pošiljko dostavili osebi, za katero si človek ne bi upal pomislit na možnost, da bi glede na svoj dotedanji položaj in poklic kdaj koli potrebovala tovrstno pomoč, a se je zgodilo točno to. Če tovrstne pomoči ne potrebujemo, se je zelo enostavno postavit v vrsto za miloščino. Brez posebne zadrege. Zlahka se počutimo celo plemenito. Če bomo na poti iz prostora dobrodelne organizacije slučajno naleteli na kakšnega znanca med sopihanjem pod polno škatlo, bomo hiteli pojasnjevat, da samo pomagamo nekomu v stiski, pa še nekaj lastne donacije bomo primaknili. Zgolj dobrosrčni kurirji smo. Uh, ne, ne, jaz sem okej. Nisem še tako nizko padel. Puh! Uh! Khm. Tudi če smo v resnici le predstavniki prikrite revščine, ki nekako slalomiramo v bitki za puhel ugled znotraj skrajno sprevrženega ekonomskega sistema in splošne mentalitete, si lahko oddahnemo, ko pomagamo prijatelju, ki je začuda še na slabšem od nas. 1:0 za nas in vesele božične, novoletne in vse ostale kičaste praznike s preobiljem puhlega leporečja vam želimo!

 

Kako hitro bo prišlo do prizora, v katerem se bo moral nekdo v goli borbi za preživetje sredi domnevno tehnološko napredne civilizacije in demokracije kot žival razgalit v nesreči in postavit v vrsto za pomoč pred določeno institucijo, je precej odvisno tudi od finančnega, nepotističnega in klientelističnega kapitala iz primarne družine ali donosne partnerske zveze, o čemer najbolj neradi razpravljamo. Politika dedovanja avtomatično radira iluzije o enakopravnih možnostih, še posebej v primitivni neoliberalno globalizirani džungli, v kakršni kapital daleč nadvladuje realno kakovost vsebine človeka in produktov. Meja mafijske logike je že zdavnaj prestopljena. Večina se niti ne spomni, kdaj in kako so nastale davčne oaze. Nikomur se ne sanja, kdo neki in kako naj bi presekal klobčič povsem očitne legalizirane korporacijske korupcije. Kdaj in kako je človek postal le strošek in se brezosebno imenuje delovna sila? Kdaj in kako so postali pojem ustvarjalnosti in pameti trgovci, ustvarjalci in intelektualci pa marginalci? Diktatura povprečja povzroča nedvomno nazadovanje razvoja človeka v pravem pomenu besede, kot ugotavljajo številni intelektualci, ki jim skoraj nihče izmed vpreženih v sistem hitrega, stresnega in do zadnje minute vodenega dneva več ne prisluhne in jih tudi vedno slabše sploh razume. Robotizirani, otopeli in vodeni na daljinsko upravljanje. Kdo nam krade čas, pamet in duha ter čemu neki na ljubo?

 

Poznam kar nekaj ljudi, ki bi že zdavnaj šotorili na ulici in prosjačili za kos kruha glede na svoje dohodke, a niti v sanjah ne veljajo za socialni problem. Zaradi družinskega zaledja seveda. In nikoli jih noben frustriran primitivec ne stigmatizira ali jih celo zmerja za nesposobne lenuhe, kot to počne razna nevzgojena in nerazgledana drhal po internetnih forumih, ko se izživlja nad brezposelnimi, umetniki in sploh nad raznimi osebami, o katerih ne vedo ničesar. Benigni vzgojno-izobraževalni sistem z vsemi psihologi in socialnimi delavci po pisarnah na čelu je precej široko populacijo slovenskih državljanov pustil povsem na cedilu. Razumem frustracijo preočitno neznosno nezadovoljnih ljudi s svojim življenjem, čeprav so se trudili storit vse, da bi normam in sistemu služili, a so bore malo pridobili. Zagotovo nikoli v življenju niso zbrali najmanjšega poguma, da bi se uprli falotom na položajih moči, ki jih izkoriščajo, podcenjujejo in zajebavajo v glavo. Prilizovali so se šefom po najboljših močeh, a rezultat za ponižnost ni ravno razveseljiv. Logično, da se drhal spravlja na tiste, za katere meni, da se pač lahko, ne da bi jih gospodar kaznoval. Pridni, zagrenjeni in prestrašeni sužnji s preobiljem zamere do lastnega manka osebnostnih vrlin in kreposti postanejo običajno najbolj agresivni in zlobni podaniki notranjemu ali zunanjemu okupatorju v takšni ali drugačni vojni.

 

Nekateri ljudje imajo malo skritih asov v rokavu, da bi krpali luknje zaradi neljubih okoliščin, nekaterim asov nikoli ne zmanjka. Nekateri si lahko privoščijo veliko napak v življenju, druge bo že drobna napaka lahko stala življenja. Sploh ni treba pretirano odbluzit v življenju nikamor in nikdar, da bi v okoliščinah, v kakršnih pomeni vsaka ovira na poti in vsak zdrs usoden pogrom, pristali bosi in lačni na pločniku. V ZDA se državljani dnevno sprehajajo mimo mladoletnic in mladoletnikov s katastrofalno družinsko diagnostiko in eksistenco skozi odraščanje, ki se prostituirajo na ulici, a od nikoder nobene učinkovite pomoči. Pardon! Obstaja skrbno vzdrževan finančno, kadrovsko in vsebinsko osiromašen socialni sistem na državni ravni, od koder večina psihofizično izmučenih in zlorabljenih najstnikov raje zbeži na ulico. Zlorabljanja so vajeni tako od družine kot od države, ki financira in podpira le profit na trgu brez ozira na vsebinsko vrednost in deluje le v interesu kapitalistov brez vsebinske in moralne vrednosti. Zavrženi otroci se na ulici varljivo počutijo celo bolj svobodni.

 

To je pravi obraz neoliberalnega sistema z naborom mentalitetne driske, v kakršni se utapljamo in predrzno tulimo, da nam je celo mar za otroke. Nehajte se zajebavat! Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih "kraljev ulice". Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda najlepšem mestu na svetu. Hvala lepa za takšno lepoto! Kdo se bo ukvarjal z njimi v najlepšem mestu na svetu, iz katerega se izseljujejo celo relativno preskrbljeni domačini, ker si v njem ne morejo privoščit niti stanovanja. Najlepši beton za turiste in špekulantske investitorje, kjer jih pozdravljajo naši kralji ulice. Ko sem nazadnje naletela na mladoletno narkomanko, ki me je prosila za drobiž, sem ugotovila, da ne vem, koga bi poklicala po telefonu, da bi prišel deklici ustrezno pomagat. Policijo?!

 

Mislila sem na pomoč, ne na pregon! Kako je kaj takšnega mogoče v deželi, kjer vsi krakajo, da pri Slovencih sicer marsikaj ne štima, ampak ko je treba pomagat človeku v stiski, pa vedno stopimo skupaj! Ker smo po srcu res dobri ljudje, a veste! No, moje mnenje je, da nikjer ne opazim česa podobnega dobroti, ampak predvsem rastoče obilje primitivizma, hinavščine in manko bontona. Brez razvijanja ustvarjalnega uma ni razuma in brez razuma ni nikakršnih pogojev za ustrezno presojo o pojmih dobrote in pravičniškega čustvovanja.

 

Opažam predvsem popolno prilagoditev samodestruktivni neoliberalni mentaliteti neke zblojene postsocialistične skupnosti. Dobrodelne organizacije, ki razdeljujejo pakete pomoči in le v primeru nujnosti poravnave dolgov zbirajo tudi finančno podporo, se v vedno bolj izropani državi množijo iz leta v leto. Le te omogočijo par osebam na čelu organizacije redno zaposlitev, ostalo odšljaka neplačana delovna sila, ki jo ljubkovalno imenujemo prostovoljci! Utrujeni prostovoljci redno rotirajo in z dobrimi nameni omogočajo, da država varčuje na najbolj koristnih in nujno potrebnih področjih delovanja. Ob dobrodelnih organizacijah ostaja država zgolj navidezno socialna in bojda celo enakopravna.

 

Z uvajanjem prisilnega in podcenjenega dela se mafijska država celo hvali z nizko brezposelnostjo. Še malo pa bomo legalizirali prostitucijo, pobrali še več davkov najbolj zlorabljenim in se hvalili z nizko brezposelnostjo še bolj. Na televizijskih ekranih se vrsti vedno več dobrodelnih akcij, ob čemer se morajo finančne pomoči potrebne žrtve sistema nastavljat kameram, razgaljat svojo zasebnost in jokat nam v sadistično zadovoljstvo! Jokat je luštno le po družbenih omrežjih, če v resnici jokajočim nič posebnega ne manjka, ampak jih je baje le nekdo užalil. Ojoj. Res grozno.

 

Glede na stopnjo masturbacije nad resnično tujo nesrečo radi darujemo preko telefona drobiž. Plačamo za predvajano perverzno zabavo, ki je anonimna dobrodelnost ne omogoča. Določena zasebna zgodba nas gane bolj, druga manj. Resničnostni šov ima vedno odprte linije za glasovanje. Mi smo navadna izrojena tehnološko opremljena plemenska skupnost, ki perverzno uživa ob naslajanju nad tujo nesrečo. Mi smo družba, v kateri na vprašanje o pozitivnih aspektih življenja v Sloveniji največkrat slišimo odgovor, da živimo v deželi z zelenjem, gorami in morjem. Ponosni smo na lepo naravo, slavimo pa le športnike.

 

Življenje na animalni ravni, brez vsebine in brez zanimanja za kar koli. Gibanje v naravi ter klepeti o gibanju in prehranjevanju, vse ostalo je s strahom prežeta tlaka za preživetje. Tudi tisti z višjim standardom od poraznega živijo v konstantnem strahu, ker ne morejo izstopit iz sistema, tudi če jim gre na bruhanje vsakič, ko se lotijo svojega nesmiselnega ali celo škodljivega dela. Zavedajo se, da lahko že jutri tudi oni pristanejo v vrsti za paket pomoči. Slovenci jim bodo radi pomagali in jih pomilovali. Zaradi praznine duha, otopelosti, frustracij in prostituiranja smo v razprodani državi postali narod slabe vesti.

 

Darovanje kakšne konzerve, ponošene obleke ali drobiža predstavlja odpustek lastnemu oportunizmu po eni strani in bilda lažni občutek dobrote na drugi strani. Podobno radi darujejo tudi bogataši ali celo ustanovijo dobrodelno organizacijo, kar je pomembno za ohranjanje socialno sprevrženega sistema neenakopravnih možnosti in premoči praznega kapitala nad človeškim kapitalom. Milijon glasnih nevladnih organizacij pa ne bo uspelo premaknit ničesar v smeri sistemskih sprememb, ki bi človeka obravnaval kot dostojanstveno bitje s svojo zgodovino, unikatno vrednostjo in zmožnostmi.

 

Mi smo dežela odbijajoče perverznih ljudi, ki sila spoštujejo zasebnost, zato se nam zlahka zmeša od sočutja, ko se na ekranu pojavi oseba, ki izrazi grozo pred omembo njene istospolne usmerjenosti, medtem ko mirne duše drkamo na vedno bolj pogosto razgaljanje zasebnosti obubožanih ljudi v stiski, ki so nas prisiljeni javno prosjačit za finančno pomoč, ker potrebujejo več motivacije od paketa hrane in ponošenih čevljev!

 

Zakaj si drznem trdit, da Slovenci nismo niti blizu pojma dobrote, le bolj hinavski smo še zaenkrat od družb, ki se že obnašajo povsem očitno materialistično pokvarjeno in primitivno v prepričanju, da obstaja nekakšna pravica do lastnine, čeprav v naravi nikakršna pravica do lastnine ne obstaja in jo uživamo točno toliko in točno na takšen način kot določa družbeni dogovor, kdo in zakaj si lahko nekaj lasti in koliko! Medtem ko se množijo dobrodelne organizacije, se množi tudi gnev do sistemskih reform v smeri bolj enakopravne, socialne in učlovečene družbe. Ob bojda tako silno dobrotljivi pripravljenosti Slovencev k pomoči ravno v Sloveniji nikoli ne zmanjka primitivcev, ki glasno bevskajo ob vsaki povišici socialne pomoči, najnižje plačane delovne sile in celo najnižjih pokojnin.

 

Neempatična svojat se v svoji nereflektirani frustraciji običajno oglaša zaradi nesprejemljivih dohodkovnih nesorazmerij. Namesto da bi se zavzemali za višanje standarda, tudi lastnega, pri čemer bi morali bevskat v smer položajev moči, potuhnjeni sužnji rjovejo le takrat, ko se za kakšen cent zviša standard izropanemu sosedu. Pridni sužnji se radi hvalijo, kako garajo za malo muzike in kako z lahkoto preživijo magari z dvema evroma na dan in poprimejo za kakršno koli delo, ker so tako prekleto skromni in ponižni. To so osebe, ki bi tudi klale vse živo, če bi bilo "treba". Tako prekleto pridni in skromni so.

 

Ob življenju s šopkom kompleksov in hudobije pričakujejo pohvalo za svojo tlako in totalno znorijo ob omembi kakršne koli sistemske spremembe, ki bi v tehnološko blazni bodočnosti izboljšala životarjenje tudi njihovim potomcem. Zato se razkričijo od togote ob omembi univerzalnega temeljnega dohodka, čeprav sploh ne razumejo vseh možnih kontekstov in vidikov le tega v dobrem ali zlu. Briga jih. Bistvo je, da se jim zmeša ob pomisleku, da naj bi nekdo prejel nekakšen dohodek, ne da bi moral za to prisilno garat za bogatenje gospodarja. S čim se bodo pa hvalili pred potomci? Jih bodo lastni otroci označili za neumne in nesposobne, ker so verjeli v tisto, kar so jim natrosili gospodarji in potomcem tlakovali jalovo prihodnost? Tako pa ne gre!

 

Zato Slovenci v povprečju niti lastnim otrokom ne privoščijo ničesar razen tistega, kar jim sami poklonijo, da bi bili deležni hvaležnosti, če so jim uspeli prigarat kakšno dediščino. Slovenci smo prežeti z nepotizmom in klientelizmom, zato povprečen državljan na trgu dela z največjo sebično lahkoto pohodi bolj sposobnega od sebe. Slovenci vzdržujemo v javnem in zasebnem sektorju politiko povprečja in nesposobnosti v strahu pred višanjem kriterijev na vseh področjih delovanja. Prav nič ne vlada pomoč nadarjenim in sposobnim, ampak le podpora slabšim od sebe. Na terenu je dobrota Slovencev očitna! Nikakor ne le v politiki. Parlament je zgolj ogledalo splošne prakse.

 

Slovenci večinoma obožujejo revne, razžaljene in poniževane, še posebej če so ti celo nadarjeni, sposobni ali vsaj značajsko kakovostni ljudje, da se lahko naslajajo nad njimi in sami vsaj za trenutek napihnejo lažni občutek večvrednosti ali dobrote. In to, dragi moji sonarodnjaki, je bistvo dobrohotnosti tega naroda, vse ostalo je preobilje potuhnjenega sprenevedanja in leporečnega čvekanja.

 

Vesele božične, novoletne in raznorazne prazne praznike vam želim. Blablabla …

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
24
23.01.2022 23:30
Zastavlja se vprašanje, ali bo Rusija napadla Ukrajino, si vzela svoje z nekaj zelo malega uporabe sile, kajti Ukrajina se ji ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
23
23.01.2022 11:00
Ni presenetljivo, da v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, postane predstavnik herojskega ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lajos Kassák, umetniški aktivist in človek XX. stoletja
0
23.01.2022 05:18
Lajos Kassak je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
15
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 2.301
02/
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
Simona Rebolj
Ogledov: 2.470
03/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.323
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.660
05/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 1.517
06/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.353
07/
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.133
08/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 987
09/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 2.035
10/
Kazahstan na prepihu med Rusijo in lokalnimi dinamikami
Valerio Fabbri
Ogledov: 371