Kaj je demokracija? Je res sestavljena iz dveh delov kot piše v 3. členu naše Ustave? Iz predstavniške, posredne demokracije in direktne, neposredne demokracije? Kakšna je povezava obeh delov? Ali ta povezava sploh obstaja, ali gre samo za enovit pojem, označen z besedico demokracija? Prepričan sem, da nihče ne zna na to zadovoljivo odgovoriti. Tudi jaz ne. In da je temu vzrok neko nedoumljivo a morda istočasno preprosto dejstvo. Da je na nek način demokracija podobna Bogu. Kot ne vemo, ali Bog je, ali ga ni, podobno lahko rečemo za demokracijo, še bolj zagotovo pa lahko to rečemo za njen drugi del, to je, neposredno demokracijo. Ali je, ali je ni. In podobnosti je še kar nekaj. Kot ne moreš in tudi ne smeš risati Boga očeta v krščanstvu, še manj recimo Alaha pri islamu, tako tudi kot da ne smeš risati, določati, kaj je neposredna demokracija. Posredno, predstavniško demokracijo so sicer narisali in določili s stotinami zakonov in poslovniških določb, podobno kot imajo vsa verstva na stotine risb, kipov, opisov v obliki Svetega pisma ali Korana, skratka določanje, kaj je vse, kar obkroža pojem Boga; vse, kar je določeno, da se sme in mora početi v imenu Boga.

Drugi del, neposredno demokracijo, pa kot da ni dovoljeno risati, praktično nikjer ni nobenega poslovniškega zapisa, kaj šele zakona, kako se upošteva. Mislim, da niso nikjer dovoljeni kip ali risba Boga očeta v krščanstvu ali Alaha pri islamu. In je očitno uspelo samo sem pa tja kakšnemu umetniku narisati Boga očeta, če je bil predstavnik Cerkve pri volji, a silno redko, tako obstaja sicer Zakon o ljudski iniciativi, ki samo predpisuje neko število podpisov državljanov, ki je potrebno za izvedbo referenduma, kar pa je praktično popolnoma odvisno od volje predstavniške oziroma posredne demokracije. In ko to kjerkoli javno poveš, te večinoma vsi čudno gledajo, ja kaj pa se ta gre, kaj pa sprašuje. Kot če bi spraševal, kdo ali kaj je Bog. Saj tega se vendar ne sprašuje. Vanj veruješ ali pa ne. Pika. Ostalo pa pusti tistim, ki se na to spoznajo.

Veliki svečeniki, kardinali, islamski imami to vedo. Veliki politiki, predsedniki strank, predstavniki ljudstva, politična elita to ve. Ti samo preprosto verjemi, da je demokracija vladavina ljudstva. Vse ostalo pa pusti poznavalcem, tistim, ki vedo bolje od tebe. Vaškemu župniku. Vsak izvoljeni predstavnik predstavniške demokracije ve bolje od tebe, kaj je neposredna demokracija. Pika. Ne sme biti jasna, ne sme je obstajati preveč, naslednji hip, ko jo preveč dovoli, se namreč zmanjša moč predstavnika.

V tridesetih letih mojega ukvarjanja z neposredno demokracijo, večjo vlogo strokovne in širše civilne družbe, z večjo vlogo in upoštevanjem Aktivnega državljana, se je nabralo preveč dokazov, zelo konkretnih dokazov, kako se v določenem trenutku prižge rdeča lučka. Vedno. Blasfemija! V določenem trenutku predstavnik Cerkve zakliče, blasfemija! Tale se igra Boga, to pa res ne gre. Minister z vlade pokliče svojega strankarskega kolega na poziciji predsednika Državnega sveta, kako pa si tistemu "civilnoiniciativnem aktivistu" dovolil, da sprašuje nas na vladi na tistem tvojem Forumu!? Forum je isto uro ukinjen. Eden od sedemnajstih primerov rdeče lučke pri mojih poskusih ...

Kaj pa, če je tudi Bog sestavljen iz več delov, tako kot demokracija? Saj se vedno reče, v imenu Boga očeta in sina in svetega Duha. In ga je zato tako težko določiti, kaj šele upodobiti? In da mora med več deli obstajati nekakšna napetost, nekakšna kontradikcija. Kot očitno obstaja med posredno in neposredno demokracijo? In je važna le energija med obema poloma, obema deloma? Kaj pa če je ta napetost, včasih prav zoprna napetost med obema deloma demokracije, celo tisti edini nujni pogoj za stalno iskanje boljšega, lepšega, pravičnejšega? Morda pa je ta uganka o obstoju Boga ravno tista nujna napetost, energija, ki poganja željo po boljšem, lepšem, pravičnejšem? Morda celo tisti neznani vzgon vesolja? Vera v Boga, vera v demokracijo, vera v človeško bit, ki je nujno dvojna, sestavljena iz dveh ali več delov?

A notranji mir najdeš, ko najdeš Boga, ko najdeš demokracijo kot Celoto, ko ustvariš, dovoliš in spoštuješ utrip in napetost med obema deloma demokracije. Ko postaneš ozaveščeno, odgovorno bitje tako do sebe kot do drugih v katerem koli skupnostnem odnosu. Morda pa gre za to, da risati Boga očeta ne moreš, ne smeš, ker se smisel izgubi, ker postane vse nesmiselno. Morda pa določiti pravila in zakone neposredni demokraciji ne moreš, ne smeš, ker se poruši sistem vladavine predstavniške elite, sledi le kaos. A vprašaj sebe samega, kaj ti v resnici omogoči notranji mir. Da v kateremkoli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu.

A nekoč, niti ne tako davno, se je vesolje naveličalo teme in je nastal začetek iskanja smisla in se je udejanil v človekovi sposobnosti videti, napisati in narisati. In je na tej poti iskanja smisla na točki, ko mora zapisati in narisati manjkajoči del demokracije, to je, pravila upoštevanja oblik neposredne demokracije. Kar pa vsem po spisku hierarhične lestvice predstavniške demokracije preprosto ne diši. Se o tem niti nočejo pogovarjati (in se izgovarjajo, saj je že Churchill rekel, da je demokracija slaba, ampak da boljšega sistema doslej ni še nihče izumil) in se raje še naprej igrajo Boga, ki ga ne smemo risati. Ker jim še nismo postavili Kontrolorja. Zakona o aktivnem državljanstvu. To je zakonskih pravil upoštevanja določenih oblik argumentacije Aktivnih državljanov.

Verjamem in upam, da bo marsikateri komentator na portalu+ (in me ne moti, če bo anonimen) postavil kritično ogledalo temu uvodnemu razmišljanju. Kajti kot zapišem proti koncu uvodnega razmišljanja: dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu.

To pa je, verjamem, v resnici eden od temeljev demokracije.