Zdi se, kot da smo sredi izjemne krize, ki ne omogoča nič drugega kot tekanje v krogu, brez izhoda in rešitev. Ali smo po treh desetletjih res postali zakotna dolina solz, konflikta in prepira? Ali pa je to pretežno od površnih domačih oblikovalcev javnega mnenja vsiljevana samopodoba? Vsiljevana samopodoba, ki izkorišča nekatere globoko usidrane vzorce manjvrednosti, ki so nam jih kot narodu vsiljevali iz različnih prestolnic večnacionalnih držav, ki smo jim Slovenci pripadali v preteklih stoletjih? Verjeli smo, da je bilo s to lažno drugorazrednostjo Slovencev dokončno opravljeno že pred tremi desetletji, a se moramo žal še vedno spopadati z njo. Kot da smo pozabili na temeljno sporočilo plebiscita: Če želimo, da nas priznajo drugi, se moramo najprej priznati sami! Ob vsem tem se pojavlja tudi logično vprašanje, ali nas danes tudi drugi vidijo kot kup nesreče in dolino solz?

Ob dnevu samostojnosti in enotnosti se spominjamo časa, ko smo si pogumno edinokrat v zgodovini kot narod sodbo napisali sami. Na plebiscitu, enotno, na najbolj demokratičen način, ki ga pozna sodobna civilizacija. Ter jo nato uspešno uveljavili vsemu navkljub. Slovenska osamosvojitev je bila inovacija, je bila nekaj posebnega. Kolikor poznamo zgodovino, se prav noben drug narod ni osamosvojil, ubranil pred agresijo in postavil na lastne noge na povsem enak način, kot smo se mi.

Naša osamosvojitev s plebiscitom kot temeljnim, osrednjim političnim dejanjem in uspešno obrambo nove države je bila samosvoja, izvirna, posebna, nikoli prej izvedena na podoben način. Bila je, kot je napovedal dr. Jože Pučnik, veliko presenečenje, še posebej v svoji končni izvedbi, in zato uspešna kljub izjemno neugodnemu razmerju sil, ki je bilo proti nam. Tako v okviru nekdanje SFRJ kot v Evropi in v svetu. Počenega groša niso stavili na naš uspeh, vendar smo zmogli in uspeli. Vedeli smo, da se moramo najprej priznati sami in po tem nas bodo tudi drugi.

Zmogli smo takrat in čas nam je dal prav. Ustvarimo več kot katera koli država, ki je nastala na ozemlju nekdanje SFRJ. Slovenija je danes med desetimi najbolj varnimi državami na svetu in varnost je človekova temeljna dobrina. Smo sedmi najbolj zeleni in deveti najbolj trajnostni na svetu. Lonely Planet je Slovenijo uvrstil na peto mesto med najbolj priporočljivimi turističnimi destinacijami za obisk v letu 2022. Slovenija je bila leta 2020 uvrščena na osmo mesto na svetu po kazalniku starševskega varstva in predšolskega varstva. Hkrati se Slovenija uvršča na deseto mesto na Unicefovi lestvici blaginje otrok.

Od leta 2004 naprej se lahko primerjamo tudi s partnerji znotraj Evropske unije. Slovenija je letos prva glede športne uspešnosti na prebivalca v EU. To je presenetilo mnoge in na naše športnike smo izjemno ponosni. Slovenija je med prvimi tremi državami v EU po deležu študentov v prebivalstvu, starem med 20 in 24 let. V času po osamosvojitvi smo postali bolj egalitarna družba, kot smo bili v enopartijskem režimu. Smo drugi najboljši v EU glede socialnih razlik v dohodku. V stopnji tveganja revščine ali socialne izključenosti pa je Slovenija tretja najmanj izpostavljena v EU. Leta 2020 je bila stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti otrok v Sloveniji 12 %. Vsak odstotek je preveč, kar je celo najmanj v EU. Povprečje EU je 24 %.

Slovenija ima v EU četrti najnižji delež gospodinjstev, ki si ne morejo privoščiti primerno ogrevanega stanovanja. Ima sedmo najnižjo vrzel stopnje delovane aktivnosti med spoloma. Je vodilna v EU po vključevanju ljudi v sheme aktivnega zaposlovanja. Slovenija je v EU država z najvišjo stopnjo zaposlenosti žensk, ki imajo otroke. Ta podatek nam skozi suhoparno statistiko hkrati pove, kdo je tisti v Sloveniji, ki nosi največje breme vsakdana in opravlja dve službi hkrati. To so predvsem matere z otroki. Njihovo presežno, bistveno premalo cenjeno delo omogoča, da smo pri številnih drugih socialnih kazalnikih med boljšimi v Evropi.

Slovenija ima drugo najnižjo umrljivost otrok do prvega leta starosti v EU, hkrati pa smo bili lani v času epidemije kljub vsemu na sedmem mestu v EU po zadovoljstvu ljudi s kakovostjo zdravstvene oskrbe. Za zdravstveno in socialno varstvo Slovenija namenja četrti najvišji delež BDP, takoj za Nemčijo, Francijo in Belgijo.

Po javnih izdatkih za kulturne storitve je Slovenija na petem mestu in daleč nad povprečjem EU. Letos prvič po letu 1992 za kulturo namenjamo več kot 2 % BDP.

V EU ima Slovenija najvišji delež zavarovanih območij Natura 2000 – kar 38 %, povprečje EU znaša 18 %. Slovenija je druga v EU po stopnji recikliranja komunalnih odpadkov, tretja najbolj gozdnata država v Evropi in četrta najbolj gozdnata na severni polobli.

Letos smo v rekordnem času kljub še vedno trajajoči pandemiji nadoknadili lanski padec gospodarske rasti. Imamo celo višjo zaposlenost kot v času pred pandemijo. Pravzaprav najvišjo zaposlenost v zgodovini Slovenije. Delo ima danes več kot devetsto tisoč zaposlenih. Imamo skoraj 20.000 več delovno aktivnih kot pred krizo. Povprečna bruto plača je realno višja kot pred epidemijo, enako povprečna pokojnina. V času od decembra 2019 so se prihranki gospodinjstev v bankah povečali za tri milijarde in pol, prihranki podjetij pa za skoraj dve milijardi evrov.

V času pandemije smo ohranili vse potenciale in jih celo izboljšali ter se ob tem zadolžili za petino manj, kot se je v povprečju EU. Na področju vključevanja digitalnih tehnologij v podjetjih je Slovenija s petnajstega mesta v zadnjem letu napredovala na osmo mesto v EU.

Kljub vsem tem dobrim kazalnikom pa se Slovenci ne počutimo povsem svobodni, nismo niti med najbolj srečnimi in zadovoljnimi. Po indeksu svobode smo 33. mestu na svetu, po sreči in zadovoljstvu pa na 26. mestu. Smo pa v zadnjem letu napredovali za sedem mest. Na svetovni lestvici inovativnosti in konkurenčnosti se uvrščamo med 35. in 40. mesto. Prepočasi napredujemo tam, kjer imamo poleg čudovite narave in geostrateške lege svojo največjo konkurenčno prednost in kjer imamo vse možnosti, da postanemo boljši. Zmoremo več, bistveno več.

Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo dosegli, smo si izborili sami. Različne uspehe smo dosegli za različno ceno. Ta je bila toliko manjša, kolikor bolj smo bili enotni ter inovativni. Danes to vemo. Vemo, da smo zmogli takrat in da enako zmoremo danes. Ne samo da vemo, to tudi dokazujemo. Zato se ne počutimo drugorazredne ne v EU in ne v svetu.

Vemo tudi, da se danes svet vrti precej hitreje kot pred tremi desetletji. Mnogo prej in bolj natančno izvemo, kaj se dogaja okrog nas, v soseščini in drugje po vsem svetu. Neprimerno večja količina informacij in znanj je vsak dan bolj dostopna mnogo večjemu številu posameznikov.  Stoletje, v katero smo že krepko zakorakali, bo čas drugačne dinamike, kot smo je vajeni.

Znanost dokazuje, da je danes v našem znanem vesolju, ki se sicer dokazano širi, od dva do deset tisoč milijard galaksij. Ena od teh je Mlečna cesta, v kateri sta tudi naš planet Zemlja in naše osončje. Skupaj s še najmanj sto milijardami zvezd oziroma osončij in najmanj toliko planetov. Od enega do drugega roba naše galaksije svetloba potuje sto tisoč let. Za primerjavo: od Zemlje do Lune svetloba potuje dve sekundi. Kakšnih sedem odstotkov zvezd naj bi bilo podobnih našemu soncu in na milijarde planetov naši Zemlji. Prostor za človeštvo je praktično neskončen in pred nami je čas, ko lahko človek s svojimi dosežki poseže po sosednjih osončjih. In nato naprej.

Hkrati je pred nami čas, ko se bo odločilo, ali je človeštvo najprej sposobno stopiti skupaj pri ohranitvi življenjskih pogojev našega čudovitega planeta, izkoreniniti lakoto, združiti znanje in se nato usmeriti k zvezdam. Dobesedno. Pravzaprav je zdaj to edini res prepoznavni možni skupni cilj človeštva v predvidljivi prihodnosti. Skupni cilj, ki lahko, ni pa nujno, ob vseh razlikah združi človeško raso v skupnem hotenju za skupno dobro. Zelo verjetno je to edina alternativa novim radikalnim delitvam v svetu, vseobsežnemu hibridnemu vojskovanju, oboroževalni tekmi v vesolju in vnovični otipljivi grožnji jedrskega spopada.

Ta izziv bo v bližnji prihodnosti test tako za svetovno politiko kot za svetovno znanost. Test za vsak narod na planetu in za vsako državo. Tudi za nas Slovence. Vsak lahko in mora prispevati. V zgodovini smo dokazali, da zmoremo. Tudi z inovacijami.

Avtor teorije, na podlagi katere je človek prvi stopil na Luno, je naš rojak Herman Potočnik Noordung. Zakon o toplotnem sevanju črnega telesa je prvi na svetu odkril Jožef Stefan. Izumitelj Franc Rode je razvil prvi žepni kalkulator. Usmerjevalni sistem rakete, s katero je leta 1962 v vesolje poletel prvi ameriški astronavt, je razvil France Puhek. V projektu Voyager je z razvojem plazemske naprave sodeloval Anton Mavretič. Ta naprava še danes v mnogih instrumentih meri sončno plazmo v vesolju. Janez Repar je izumil etilen propilensko gumo, ki omogoča vesoljskim plovilom potovanje na druge planete našega osončja. Merilne naprave slovenskega podjetja so danes vgrajene v večino vesoljskih plovil. John Hrastar je snovalec vremenskih in izvidniških satelitov ter prejemnik najvišje nagrade NASA. Marija Strojnik je razvila sistem, ki je danes vgrajen v vse satelite sistema GPS. Inovacija slovenskega podjetja je bistveno skrajšala čas do uporabe satelitskih posnetkov. Maruša Bradač je sodelovala pri zasnovi novega Nasinega teleskopa James Webb. Slovensko podjetje razvija balone za skladiščenje v vesolju. Drugo slovensko podjetje sodeluje z Naso pri razvoju eksperimentalnega električnega letala. Pri revolucionarnem, svetovno odmevnem fotografiranju črne luknje leta 2019 so sodelovali tudi slovenski znanstveniki. Nekdanji dijak kranjske gimnazije Dušan Petrač je kot vrhunski mednarodni strokovnjak za vesoljsko tehnologijo postal Nasin ambasador osončja. Okrog zemljine orbite krožijo danes tudi slovenski sateliti.

Vemo, kje je bil izziv pred tremi desetletji, in vemo, kje je danes. Vemo pa tudi, da nam vsa znanost in pamet ter blaginja ne morejo pomagati, če ne bo ljudi. Zato je eno od najvišjih prednostnih področij tako Slovenije kot Evrope demografija. Več veselja do življenja in več otrok. Brez Slovencev, slovenskega jezika in slovenske kulture nekakšna država sicer lahko obstaja, vendar to ni Slovenija.

Franc Jeza je pred desetletji zapisal:

"Lahko se tolažimo s tem, da živi križem Slovenije mnogo malih, neznanih ljudi, ki ostajajo pravi neznani vojaki svobode in narodne zavednosti tudi v političnem pomenu in ki bodo kot po čudežu vzniknili – kot cvetje spomladi, čeprav se sredi zime zdi, da je pod snegom vse mrtvo – in odigrali odločilno vlogo … "

Jezo so ob takih napovedih celo nekateri njegovi prijatelji imeli za sanjača, vendar se je izkazal kot vizionar. Natančno to se je namreč zgodilo v času slovenske pomladi in prelomnega leta 1990. Kot po čudežu so vzniknili neznani junaki svobode in lahko bi si danes zavrteli na deset tisoče podobnih izjav.

Pred nami so spet veliki izzivi in preizkušnje. Upamo, da ne, vendar se lahko zgodi, da celo večje preizkušnje kot tiste pred desetletji. Zato velja ponoviti za Francem Jezo in Aleksandrom Solženicinom: Znova se dvignimo na nivo časa.

Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi. Zato poiščite junaka svobode v svojem srcu. Poiščite ga v svoji duši. Poiščite ga v globinah svoje dežele. In kot po čudežu lahko nekaj izjemnega spet vznikne v slehernem od nas – kot cvetje spomladi, čeprav se sredi zime včasih zdi, da je pod snegom vse mrtvo – in odigra odločilno vlogo.

Janez Janša je predsednik vlade. Premierjev govor na osrednji državni proslavi od dnevu samostojnosti in enotnosti je v celoti objavljen tukaj.