Pri komentiranju poznamo dve nasprotni si poziciji: na eni strani avtor komentarja reagira na aktualno dogodkovnost, po drugi pa želi pojasniti svoje globinske tokove, ki ga določajo. Seveda obstaja še cela vrsta vmesnih stanj. Kaj je potrebno v operi odpeti in kaj izreči?

Pred časom sem napisal libreto z naslovom Zeniteum, ki ga v teh dneh uprizarjam kot otvoritveno predstavo Evropske prestolnice kulture (EPK). Osrednja protagonista libreta sta matematičarka Mileva Marić Einstein in astronom klimatolog Milutin Milanković. V glasbeno scenskem smislu opera pomeni - soglasje - med vsemi enkovrednimi elementi, ki jo sestavljajo. Predvsem je - soglasje - med besedo in glasbo. Opero uprizarjam v njenem etimološkem smislu kot "delo" oziroma "veliko delo" prek modernistične izkušnje "neme opere". Globinsko sem povezan s temo komentarja, res pa je, da bom lahko zaobsegel le tisočinko operno-libretistične problematike, ki se poraja v vmesnem prostoru med odrom in avditorijem.

Beseda tedna: libreto, pomanjševalnica za knjigo - knjižica, dramsko delo kot besedni del v operi ali oratoriju. Kaj je pri tem potrebno odpeti in kaj je pri tem potrebno povedati v razponu med metjejskim in ontološkim?

Naš avditorij bo imel deset tisoč gledalcev in več. Dobesedno. Vem, da se to sliši v času virusne stvarnosti nestvarno, a to vedno bolj postaja dejstvo. Postaja dobesedno vidno. Evropska prestolnica kulture (EPK) je predvsem umetniška manifestacija šele posledično kulturna. Vsako leto se EPK, od leta 1985 naprej, seli iz enega v drugo evropsko mesto, v katerem se prepletajo umetniški in kulturni vzorci. Opera je edini umetniški medij, ki je nastal v določenem zgodovinskem trenutku in tudi izdihnil. Poznamo datum rojstva opere in njene smrti. Pri nobeni drugi umetniški zvrsti tega fenomena ni. Opera danes živi svoje posmrtno življenje v umetniški zvrsti "združeno umetniško delo".

Opera v svojem "posmrtnem življenju" patetično manifestira pozicijo moči, čeprav jo je objektivno že zdavnaj zgubila. Besedo objektivno sem danes prvič zapisal, odkar javno komentiram umetnost. Z vso zavestjo. Pri tem se ne oziram po svojih osebnih nagnjenih, temveč po dejstvih. Datum njene smrti je 27. januar 1901.        

Mimogrede: svoje prve komentarje sem začel objavljati pred dvajsetimi leti v zagrebškem tedniku Globus.

Opera je zagotovo ena najbolj ekscesnih zvrsti umetnosti, ki jo preveva moč na vseh ravneh. V glasbenem in ideološkem smislu pomeni - soglasje - med notranjo strukturo umetnine in zunanjim svetom, ta moment imenujemo "operni kompromis". Oblikuje se v trenutku, ko se središče vladanja premakne iz operne hiše na radio in kmalu zatem na televizijo, ko postane operna hiša odveč, ko začnemo opero poslušati na radiu in drugih medijih.

Prvi interval, metje

Naj vas spomnim na nekaj najbolj značilnih mest operne umetnosti. Ludwig van Beethoven je s svojo edino opero Fidelio zapel glorijo ljubezni in svobodi, v resnici pa je prek pripovedne podstrukture opeval revolucijo in z njo - upanje! Vedno, ko preberem besedo revolucija, si jo ravno zaradi Beethovna in njegovega grand finala v Fideliu prevedem v besedo - upanje. Vsaka revolucija ni čisto nič drugega kot upanje. Tudi zato vsaka revolucija vsebuje monumentalen poetski potencial. Wolfgang Amadeus Mozart je s svojo opero buffo Don Juan, kaznovani razuzdanec, razbijal plenilsko aristokracijo. Mozartova navidezna lahkotnost je delovala totalno subverzivno na politično stvarnost imperija, katerega del smo bili tudi mi. Richard Wagner pa je svoje operne strukture usmerjal v avditorij kot antikapitalistične izstrelke. Manifestiral je utopične ideale. Seveda v svetu mitskih pokrajin. Predvsem antisemitističnih. Opera se vzpostavi v pozni renesansi, njen razvoj pa traja vse do njene smrti na začetku dvajsetega stoletja. 

V svojih prvih razvojnih dneh je operna glasba podpirala besedilo, ki je glorificiralo koncept vladarja. Ta pa je med tem sedel v svoji loži in se naslajal ob leporečju libreta, ki je na odru utemljevalo njegov smisel. Zdelo se je, da je vse namenjeno njemu in njegovim. Glasba je besede samo krasila. Opera je čutna senzacija ideologije, je njen transcendentalni ideal. V minulih stoletjih so bili libretisti zelo blizu oblastnikom oziroma moči. Libretisti so bili tisti, ki so ponavadi oblasti predlagali skladatelja, ki naj bi opeval njihov pomen.

Drugi interval, estetska ontologija

V drugen intervalu so besede podpirale glasbo, glasba pa se je vedno bolj emancipirala v odnosu do besed. Opera mora vsebovati inteligentno presojo o človekovi pozociji, ki jo narekuje življenje, je o operi zapisal Hegel! In nadaljeval: Biti mora veliko več kot samo zabava. Besedilo opere mora biti še vedno dovolj modro, vsekakor pa ne preveč zahtevno, da se lahko vključi v melodično spevnost opere. Predvsem takšno, da ne bi skladatelj v svojem zanosu zakril bistva. Glasba je postala nosilec doživljanja bistva. Prelivala se je v besede. Postala je politika razsvetljenstva.

Država se pojavlja v operah na različne, včasih presentljive načine. Samo pomislite na Madame Butterfly. Vladarji v vseh časih tudi komunističnih so oboževali soprane, operne dive, v dobesednem in prenesenem smislu. Koncept operne dive je nosil v sebi zametek poznejših zvezd in super zvezd.

Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je enako produkcija. Lahko imaš v provinci solidno dramsko gledališče, ali celo balet, ne moreš pa imeti resne opere, ker nima za seboj upoštevanja vredne produkcije. Balet je le delček opere, je del kičaste arkadije. Tako to je. Poglejmo primer: francoska opera kot glasbeno gledališče je doživela svoj višek v času Sončnega kralja Ludvika XIV.. Skladatelj, ki ga na poseben način obožujem, Jean Baptiste Lully, je bil vpet v orbito Sončnega kralja, bil je eden tistih, ki so vzpostavil francoski baročni glasbeni stil. Lully je dober preimer skladatelja za opazovanje odnosa med "opero-oblastjo" in umetnostjo. Zanj je vesolje logično in harmonično urejeno, v tem smislu je zanj kralj utemeljeno logično postavljen v središče vesolja. Kralj je večen vsaj toliko kot sonce. Poslušajte opero Miserere Mei Deus in vse se vam bo v hipu razjasnilo. Opera je enako ideologija. Danes ideologijo največkrat razumemo kot skupek napačnih in izkrivljenih prepričanj.

Tretji interval, opera v svojem posmrtnem življenju

Vsi elementi umetnine postanejo enakovredni nosilci vpetosti v zvočno sliko "neme opere" kot združenega umetniškega dela. Predvsem je opera v posmrtnem življenju umetniški koncept, ki neposredno izraža idejo umetnosti same. Če že hočete omikano državo, ki se ne vmešava v stvari umetnosti. V tem smislu ni moje poslanstvo kot libretista v predstavi Zeniteum poveličevanje naroda ali države, temveč glorifikacija protagonistov. Vidne humanistične koordinate libreta Zeniteum. To so Mileva Marić Einstein in Milutin Milanković (znanost) ter Ljubomir Micić in Dragiša Brašovan (umetnost). Konceptualizacija predstave temelji na njihovih znanstvenih in umetniških dosežkih med obema vojnama v Srbiji.

Evropska prestolnica kulture (EPK) za leto 2022 se je začela na današnji dan. Njen nosilec pa je mesto Novi Sad.

Srečno 2022!