Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov do Bruslja, Washingtona in ostalih centrov moči "demokratičnega sveta", da se nam ne ponovi leto 1918, ko smo s cvetjem zasipavali osvobodilno srbsko vojsko, leto 1941, ko smo s cvetjem zasipavali osvobodilno nemško vojsko, leto 1945, ko smo s cvetjem zasipavali osvobodilno srbsko vojsko, leto 1991, ko smo hvaležni zasipavali osvobodilni Zahod z najkvalitetnejšimi gozdovi in gradbenimi zemljišči. Ne bi bilo odveč narediti temeljne finančne analize tokov med Slovenijo in EU z zvezo NATO vred, upoštevajoč zunanji dolg, lastninsko strukturo objektov v lasti tujcev, dokapitalizacije sedaj tujih bank, prispevke v zvezo NATO in drugam po Zahodu.
Pristop k Evropski uniji (EU) je za Slovenijo predstavljal velik premik v smeri neposredne priključitve k najboljšemu delu svetovnega gospodarstva in dostop do resursov razvitih. Nedvomno je namen dosežen, gospodarstvo je v veliki meri vključeno v standarde, ki obetajo nadaljnji razvoj ter donosnost. V določenem smislu je napredoval družbeni in osebni standard države in prebivalstva, perspektive razvoja so odprte. Bilo bi nesmiselno zanikati vse našteto, pa je odločitev o pristopu racionalna.
Polje kritičnosti, namenjeno negativnostim projekta, je vendarle kar obsežno. Izhajajoč iz ekonomije, ki je vzrok vseh vzrokov, ne moremo mimo pojavov centralizacije odločanja, destrukcije mehanizmov držav narodov, vsiljevanja "talilnega lonca (melting-pot), zlorabe mehanizmov prava in celega kupa nedostojnosti. Če je res, da se vse, kar je v zgodovini pomembnega in ključnega, razvije iz ekonomskih potreb, potem se morajo načela delovanja EU potegniti skozi spektromer ekonomije, da bi se ugotovilo notranje ozadje rešitev, spiritum movens navidezno od gospodarjenja neodvisnih tokov.
Nedavno sem se v sklopu delovanja European justice training network (EJTN) nekajkrat mudil v bolgarski prestolnici Sofiji, ki že na prvi pogled zaostaja za primerljivimi metropolami tipa Zagreba ali Beograda, da o Budimpešti ne govorimo. Bolgarski kolegi so mi potrdili ustreznost neposrednih zaznav, razočarani nad gospodarskimi gibanji, zaostalostjo, nenehnim nazadovanjem, koruptivnostjo, odsotnostjo slehernih stvarnih perspektiv. Nihče mi ni zatrdil, da bi naj država napredovala po vstopu v EU, prej nasprotno. Država je v pretežnem obupu, mladi odhajajo na Zahod, nekoč presežno kmetijstvo je degradiralo, bore malo se dela, zasebnih pobud je premalo, veliki sistemi so razpadli, kar je vrednega, pa je razprodano tujcem.
II.
Prehod z abstraktnega na konkretno je viden v trenutnem delovanju energetskega kompleksa Marica – vzhod (TEC Marica Iztok EAD), ki pokriva več kot polovico državnih potreb po energentih. Gre za tri samostojne enote termoelektrarn na območju Stare Zagore. Marica 2 je v lasti države, Marica 1 in Marica 3 pa sta že okoli 25 let v lasti kapitalskih struktur Združenih držav Amerike, nazadnje hedge družbe Reservoar Capital Group. Več ali manj je znano, da je bil prenos lastništva pogojen s pristopom države k EU med 1997 in 2001 (podobnosti s Triglavskim narodnim parkom niso naključne!). Obakrat je prenos ključne državne lastnine pojasnjen z "zaščito nacionalnih interesov in podporo kandidaturi države za članstvo v EU".
Za razliko od Slovenije, ki je nekako ekonomsko amortizirala "tujo pomoč", se Bolgariji ni posrečilo. Njihov uradni državni oskrbovalec energentov – Nacionalna energetska kompanija, je leta 2001 sklenila sporazum o nakupu z ameriškimi lastniki Marice 1 in 3 pod pogoji, škodljivimi za državo in privilegiranimi za lastnika. V letu 2021 sta namreč objekta dobavila okoli 55 % elektrike bolgarskemu trgu. Vendar je cena elektrike, ki jo ponujajo državna podjetja, okoli 45 evrov po enoti, medtem ko se ameriška elektrika prodaja po ceni okoli 105 evrov po isti enoti! Pogodbe so bile sestavljene na način, da država nima vpliva na ceno, poleg tega je dolžna kupovati energente po ponujeni ceni. Razveza pogodb bi stala Bolgarijo več kot preveč, da bi bila smiselna, zato razliko v ceni okoli 60 evrov po enoti raje pokriva Državni sklad za varnost energetskega sistema.
Akademik Grigorij Sarijski je jasen: "Junija 2021 je Bolgarija načrtovala razvezo pogodb po načelu Načrta EU za energijo in klimatske spremembe. Evropski parlament je sprejetje načrta utemljil z 'izpolnitivijo zahtev posebne uredbe v oblasti energetike, katere poglavitni cilj je postopen prehod na neogljično ekonomijo'." Bolj ali manj je jasno, da so proklamirani cilji EU preprosto laž; gre za skubljenje držav s prodajo energetskih odpustnic. Namreč vsota nakupa energetskih kvot od 1.8.2016 do 31.7.2021 za objekta Marica 1 in Marica 3 znaša za Bolgarijo okoli 770.000 evrov, kar pokriva državni sklad na škodo bolgarskega proračuna! Država torej ne le, da plačuje razliko 60 evrov po enoti, temveč plačuje tudi vse kvote za onesnaževanje, ki jih povzroča ameriški partner. Domača Marica 2 mora kvote plačevati iz lastnih prihodkov, kar jo postavlja na rob bankrota; le v letu 2020 je bila dolžna organom EU izplačati okoli 170.000 evrov.
Ameriški lastnik ima seveda za vsako situacijo pripravljen prepričljiv odgovor. V delovanje termoelektrarn so vložili okoli 1,3 milijarde evrov, skrbijo za zaposlitev 1.900 delavcev, visoka cena pa je, pravijo, "nujna, da bi se naložba izplačala". Torej ne gre za temeljne ekonomske kategorije tipa ustvarjanja dobička, temveč za humanitarno dejavnost zagona gospodarstva, zaposlovanja domačinov ter oblikovanje cene, ki bi naj zgolj pokrila vložke proste reprodukcije. Hvala Bogu, da jih imamo, Američane, kaj bi brez njih! Nemudoma so se našli "neodvisni strokovnjaki" in plačani novinarji s pojasnili, da " … je potrebno biti hvaležen za vlaganja v tako opešano in nevarno državo tipa Bolgarije, cene sploh niso tako visoke, ameriški energetski bloke so dobri, ekološko primerni ter državi nujni".
V Bolgariji se tu in tam naleti na kakšnega "fašističnega", "totalitarnega" novinarja, kakršen je Dimitrij Sibev, ki pripominja, da je " … v obdobju 2010-2018 bolgarski državni sklad plačal ameriškim investitorjem skupaj 2,23 milijarde evrov, od česar le 42 % za proizvodnjo energije v smislu enostavne reprodukcije, preostanek predstavljata profit in različne finančne transakcije". Po Sibevu diplomacija ZDA aktivno lobira za interese svojih energetskih družb, v sklopu zveze NATO pa usmerja nove zaveznice k sporazumevanju z njimi (podobnosti s slovenskimi nakupi več sto vozil za potrebe bojevanja v puščavah niso naključne).
Nesrečni Julian Assange, ki trohni že desetletje v priporniških objektih, je že leta 1997 objavil podatke o sodelovanju prvotnega lastnika bolgarskih Maric Contour Global z ambasadami ZDA po celem svetu, in sicer v obliki 97 dokumentov, pristnosti katerih ni zanikal nihče. (Pustimo za nek drug prispevek vprašanje, zakaj ni nobena oblastvena, intelektualna, humanitarna slovenska struktura povzdignila glasu pri ameriški ambasadi v Ljubljani, saj izvajajo Assangov pregon iz popolnoma istih razlogov, kot ga je leta 1988 JLA v zadevi JBZT, ko je vstala na noge celotna Slovenija?!). Zapisani hedge sklad je, kot se spodobi, za delovanje registriran v Luksemburgu in na Kajmanskih otokih, tako da 58 % letne profite bogati še dodatno z davčno kriminaliteto.
III.
Če drži, da je, odštevši minuse od plusov, Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov do Bruslja, Washingtona in ostalih centrov moči "demokratičnega sveta", da se nam ne ponovi leto 1918, ko smo s cvetjem zasipavali osvobodilno srbsko vojsko, leto 1941, ko smo s cvetjem zasipavali osvobodilno nemško vojsko, leto 1945, ko smo s cvetjem zasipavali osvobodilno srbsko vojsko, leto 1991, ko smo hvaležni zasipavali osvobodilni Zahod z najkvalitetnejšimi gozdovi in gradbenimi zemljišči. Ne bi bilo odveč narediti temeljne finančne analize tokov med Slovenijo in EU z zvezo NATO vred, upoštevajoč zunanji dolg, lastninsko strukturo objektov v lasti tujcev, dokapitalizacije sedaj tujih bank, prispevke v zvezo NATO in drugam po Zahodu.
Da ne bi znova krivili vratov v smeri, od koder pričakujemo osvoboditelje, držeč cvetje v rokah. Utegnejo namreč ne priti.