Razkrivamo
Zapuščina spravljivosti: Poslednje leto nekega predsednika
22. decembra letos bo predsedniška palača na Erjavčevi izgubila dolgoletnega stanovalca. Še ne šestdesetletni Borut Pahor bo zaključil svoj drugi mandat in se, kot je sam dejal, umaknil iz (slovenske) politike. V prihodnjih mesecih, sploh pa od jeseni dalje, se bomo naposlušali leporečja in obljub vseh kandidatk in kandidatov za njegovega naslednika. Mnogi bodo obljubljali reči, za katere predsednik države sploh nima ustavnih pooblastil. Ker bo odhajajoči predsednik v letošnjem letu priljubljena tarča ostrih kritik in napadov, sploh s strani konservativne, ortodoksne levice, se zdi pošteno, da njegovo desetletje ocenimo predvsem z neideološke, nepolitične perspektive. In Borut Pahorju priznamo, da je bil prvi salonski levičar, ki je presegel dialektiko kulturnega boja ter se suvereno vzpostavil kot predsednik vseh državljanov. Levih in desnih, vaših in naših, partizanov in domobrancev, črnih in rdečih. Za posebne dosežke na področju nacionalne pomiritve, po domače sprave, bi si zaslužil zlati častni znak svobode. Vendar ga sam sebi ne more podeliti. Lahko pa z njim naredi vsaj poslovilni selfie. V svojem stilu pač ...
04.01.2022 23:05
Piše:
Dejan Steinbuch
Ključne besede:
predsednik
Erjavčeva
Borut Pahor
Milan Kučan
Janez Drnovšek
Danilo Türk
Instagram
Kongresni trg
sprava
Oton Župančič
Foto: Twitter / Urad predsednika republike
Kako si boste Pahorja v vlogi predsednika zapomnili, je v prvi vrsti odvisno od tega, čemu dajete več pozornosti - formi ali vsebini.
22. decembra 2012 je Borut Pahor postal četrti demokratično izvoljeni slovenski predsednik. Pred njim so na Erjavčevi prebivali Milan Kučan (1992-2002), Janez Drnovšek (2002-2007) in Danilo Türk (2007-2012). Drnovšku je reelekcijo preprečila težka bolezen, umrl je le dva meseca po izvolitvi svojega naslednika, Türk pa je bil doslej edini, ki mu ni uspela še ena izvolitev, kar je posledica nekaterih njegovih izjav in dejanj, s katerimi se je zelo zameril dobršnemu delu volivcev. Volitve predsednika republike namreč potekajo po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu, kar pomeni, da zmagovalec potrebuje vsaj delno podporo obeh političnih polov. Brez dvoma je prav to spoznanje, ki je sprva delovalo kot politična strategija, Pahorju omogočilo ponovno izvolitev v predsedniško palačo. Vendar pa bi mu delali krivico, če bi ga ocenjevali zgolj skozi to prizmo; Borut Pahor, ki nas decembra letos zapušča in se - kot sam zatrjuje - tudi umika iz nacionalne politike, je v desetletju, ki ga je preživel v vlogi predsednika republike, vseeno postal več kot le spreten taktik, ki je uspel na svojo stran dobiti tudi dobršen del zmerne desnice, pa seveda tudi t.i. sredino in nekaj moderne, proevropske levice. Pravzaprav bomo njegov politični modus operandi zares razumeli šele, ko se bo v predsedniško palačo vselila njegova naslednica ali naslednik.
Ko so me pred dnevi z Večera prosili za kratek komentar o "Pahorjevi zapuščini", sem izpostavil predvsem njegove pozitivne lastnosti in dosežke, saj je v letu, ko nas čakajo volitve novega stanovalca na Erjavčevi, potrebno gledati zlasti tiste kvalitete kandidatov za ta položaj, ki razkola in napetosti v slovenski družbi ne bodo še dodatno poglabljale ali zaostrovale. Zadnje, kar potrebujemo, je namreč predsednik ali predsednica, ki ne bi bil zmožen (zmožna) nadaljevati s politiko pomiritve, za katero je Borut Pahor nedvomno naredil več kot vsi njegovi predhodniki skupaj. Manifestacije njegovega koncepta sprave na srečo nihče ne more izbrisati, razen če bi se spomenika sprave na ljubljanskem Kongresnem trgu lotili z dinamitom in buldožerji a la Khmer Rouge. Citat Otona Župančiča na betonskih monolitih, ki bi lahko predstavljala sprta pola nacije (malce umetniške svobode ne škodi), na nek način zaznamuje Pahorjevo desetletje:
Domovina je ena
nam vsem dodeljena
in eno življenje
in ena smrt.
Zapuščina spravljivosti, tako bi lahko naslovili in označili obdobje 2012-2022. Kako si boste Pahorja v vlogi predsednika zapomnili, je v prvi vrsti odvisno od tega, čemu dajete več pozornosti - formi ali vsebini. Jasno, da so narcisistične eskapade na Instagramu z vsemi žalostnimi selfiji in drugimi ekspresijami leto za letom vznemirjale ljudstvo na Betajnovi, bržkone marsikdaj tudi upravičeno, vendar bi hudičev advokat predsednika zlahka obranil pred obsodbo neizprosne porote: Predsednik je samo človek. Z vsemi kapricami, pomanjkljivostmi in značajskimi lastnostmi. Morda si ga boste zapomnili po miškah z maturantske povorke, poziranju na stopnišču ali joggingu po razbeljenem Stradunu. Po poštirkanem Türku, ki je protokola učil celo angleško kraljico, je bil Pahor v resnici kavboj, sploh če je spregovoril v angleščini ...
Toda Pahor je bil, roko na srce, good guy. Medtem ko je zabaval rumene medije in mladino s svojimi forami, so njegovi politični nasprotniki škrtali z zobmi, ko je skozi zadnja vrata, dobesedno skozi jašek za dostavo hrane, v nacionalni diskurz pripeljal idejo pomiritve, sprave in jo in concreto zabetoniral na Kongresnem trgu. Levičarji, sploh tisti s komunističnim pedigrejem, mu tega nikoli ne bodo oprostili in ga bodo večno sovražili. Ker je bil prvi predsednik v zgodovini samostojne Slovenije, ki se je uspel prepričljivo in tudi zelo iskreno vzpostaviti v vlogi predsednika vseh državljanov. Predsednik vseh državljanov. Ne samo enih ali drugih. Vseh.