Medtem ko javnomnenjske ankete še naprej kažejo nek vzporeden, virtualen svet, kjer presenetljive uspehe dosegajo stranke in posamezniki, za katere polovica volivcev še ni slišala, se na političnem prizorišču še niso povsem prebudili po silvestrski noči. Pa bi se morali, kajti do (rednih) parlamentarnih volitev 24. aprila ni več veliko. Mediana, ki za nacionalko za 8.000,00 evrov na anketo (!) izvaja meritve javnega mnenja, je na začetku tedna ponovno razburkala medijsko in politično prizorišče z napovedjo, da bi Robert Golob - v primeru, da bi bodisi ustanovil bodisi prevzel katero izmed obstoječih strank in šel z njo na volitve - v bistvu dosegel približno takšen rezultat kot trenutno vodilna parlamentarna stranka SDS.

Vzporedno vesolje je zagotovo vznemirljivo, še bolj pa politična metafizika. A realnost je bolj kruta. Golob ta trenutek stranke še nima, pravzaprav se niti še ni dokončno odločil, kaj bo v resnici storil. Takšna "taktika" pa povzroča precejšnjo nervozo na levici, kjer obstoječi strankarski veljaki na namere nekdanjega predsednika uprave GEN-I gledajo z nezaupanjem. Vsak glas za Roberta Goloba, ki bi prišel s t.i. zmerne levice oziroma leve sredine, namreč pomeni glas manj za socialne demokrate, Šarčevo listo oziroma Alenko Bratušek, nenazadnje pa tudi za klinično mrtvi DeSUS. Z drugimi besedami, vstop gospoda Goloba v predvolilno kampanjo pomeni politično smrt za vse tiste stranke in strančice na levici, ki se bodo 24. aprila borile za vstop v parlament. Torej Stranko Alenke Bratušek, upokojensko stranko in morda celo Listo Marjana Šarca, nad katero pa so zakulisni botri, brez katerih Šarec ne bi nikoli postal župan Kamnika, že dvignili roke, nekateri pa so celo besni nanj. Kot je zaznati v teh krogih, so nekdanjemu zabavljaču zamerili infantilno obnašanje, verolomnost in predvsem to, da se - potem ko se v politiki ni obnesel - ni prostovoljno umaknil in prostor prepustil sposobnejšim od sebe.

Protivladna medijska mašinerija je sicer še vedno naklonjena Golobu, nenzadnje ga ujčkajo tudi javnomnenjske ankete, za katere bi lahko ocenili, da so zanesljive samo toliko, kolikor vanje verjamejo naročniki. Za Roberta Goloba so zagotovo dvorezen meč, saj mu pošiljajo signale, naj se za božjo voljo čim prej poda v politiko, saj mu je "premiersko mesto že zagotovljeno". Takšne špekulacije so seveda za lase prevlečene, še bolj pa sproža grozo in paniko na levici ugibanje, kakšna je dejanska vloga Toneta Krkoviča, ki je, kot je znano, že nekaj časa "posebni svetovalec" na GEN-I, nekateri medijski opazovalci pa špekulirajo celo o tem, da je bil Krkovič morda celo poslan h Golobu, da "pripravi teren" za eventuelno bodočo koalicijo. V tem primeru bi bil boter iz ozadja nihče drug kot Janez Janša. Toda ta "teza" ima kljub temu, da se bere kot vohunsko-obveščevalni triler, eno veliko pomanjkljivost: Janša in Krkovič sta dejansko sprta, komunikacije med njima ni, krivec za to pa je minister za obrambo Matej Tonin ...

Ne glede na morebitne povolilne dogovore med Golobom - če bo seveda sploh šel na volitve in tam dosegel omembe vreden rezultat - in Janšo, ki iz povsem rezumljivih razlogov zelo vznemirjajo levico, pa je dobre štiri mesece in pol pred volitvami na političnem prizorišču še vedno nekakšno zatišje. Zanimivo je tudi to, da s "strelivom" varčujejo na obeh straneh; Janša se v premierski vlogi nekoliko manj pojavlja v javnosti in medijih, Nova Slovenija očitno preračunava, kaj se jim bolj splača, medtem ko na levici razen nekaj ideoloških smernic, ki sta jih v intervjuju za Sobotno prilogo podala zakonca Hribar, pravzaprav ni drugega dogajanja. Milan Kučan, ki je konec leta nenavadno bojevito in kategorično poudarjal prelomnost in pomembnost spomladanskih volitev, je odvrgel nož in šel v klavzuro, pri čemer se še vedno ne ve čisto natančno, ali njegovi javni nastopi levici sploh koristijo, ali ji morda celo škodujejo.

Kučanov problem je namreč ta, da niti po dvajsetih letih mirovanja še ni odšel v politični pokoj. Po drugi strani je res, da bo prihodnji teden dopolnil 81 let in da so to morda zadnje volitve, na katerih bo še lahko proaktivno agitiral za svoje politične maziljence. Ti so sicer še najbližje stranki Levica, do katere Kučan za razliko od pokojnega Janeza Kocijančiča goji nesporne simpatije. Toda problem Levice je, da jo oblast v bistvu ne zanima in da ji bolj odgovarja vloga glasne opozicije (z vsemi privilegiji, ki sodijo k temu). Kar pa ni pogodu tistim, ki želijo na vsak način skreirati levo povolilno koalicijo kot odgovor na Janševe namere, da ostane na oblasti tudi v mandatu 2022-2026. O tem, kako dolga bi bila življenjska doba leve koalicije, v kateri bi bila kakopak tudi stranka Levica, obstajajo sicer različne ocene in mnenja, vendar pa nihče ne verjame, da bi takšna vlada zdržala dlje kot dve leti ...

Ta trenutek so načeloma še najmanj nemirni socialni demokrati, kjer preverjajo razpoloženje na terenu, iščejo morebitne nove vplivne podpornike in kandidate, pri čemer še vedno velja ocena, da bi se bila predsednica Fajonova "pod določenimi pogoji" pripravljena umakniti oziroma obdržati mandat evropske poslanke, če bi stranka po volitvah postala zmagovalka na levici in bi ji predsednik republike ponudil mandatarstvo za sestavo vlade. Da celo nekateri njeni ožji sodelavci - ali je med njimi tudi Sebastjan Selan, Tanjin posebni svetovalec, sicer pa bivši direktor Sove, je nemogoče ugotoviti - potiho dvomijo v premierske sposobnosti gospe Fajon, je takorekoč že javna skrivnost. Vse je seveda odvisno od tega, kdo in kako močno bo pritisnil nanjo v odločilnem trenutku. Ali kot se je pred kratkim zareklo nekdanjemu visokemu funkcionarju SD: "Ne rabimo še enega Boruta Pahorja!". Jasno, mišljeno je Pahorjevo nič kaj uspešno vodenje vlade v letih 2008-2011.

V prihodnjih tednih se utegne na prizorišču seveda pojaviti še kak "zanimiv" profil. Na različne vstajnike, kolesarje in protestnike v opozicijskih strankah ne računajo preveč, ker so preveč nepredvidljivi in morda tudi konfliktni, da bi jih lahko jemali kot zaveznike na volitvah. Še najbližje bi bila lahko Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, s katero se je želela "pogoditi" SD oziroma njena predsednica Tanja Fajon. A virtualno srečanje je bilo bolj kot ne izmenjava nekaj krilatic in ugotovitev, da bo treba po volitvah "odpraviti škodljive ukrepe aktualne oblasti". Kovačeva, ki je dobila Obamino štipendijo v Združenih državah Amerike, bržkone ne bo resno zainteresirana za vrnitev v Slovenijo in ukvarjanjem s provincialnimi dnevnopolitičnimi peripetijami. Izjave v slogu "sodelovali bomo z vsemi strankami, ki ne bodo šle v vlado z Janšo ali Toninom" pa so tako ali tako preveč indolentne, da bi bile vredne profesionalne politike. Torej vsega tistega, po čemer trenutna opozicija (z izjemo Jelinčiča) tako zelo hlepi.

Hočeš nočeš si bodo morali opozicijski liderji priznati, da je Janša ta hip za razred boljši od njih, njegova tehnologija vladanja pa je tako močno napredovala, da so Šarec, Mesec in Bratuškova postali drugorazredni, medtem ko se Fajonova še ni odločila, v kateri ligi bo tekmovala za oblast.

Zgodovina se za Kučanovo levico dejansko ponavlja kot tragedija: medtem ko so pred dobrimi tridesetimi leti z oblasti gledali Janšo in njegove podpornike na ulicah, je JJ danes že tretjič v karieri na oblasti, nekdanji šef partije pa premražen pohaja med protestniki na Trgu republike in malodane poziva ljudstvo k uporu ...