Že dolgo me pri mišljenju o grafičnem oblikovanju ovira strokovno uveljavljena besedna zveza "grafična podoba". Zakaj? Predvsem zato, ker grafično oblikovanje nima nič opraviti s podobarstvom. V imenu razumljivosti problema bom pred vas postavil primer javnega poziva amaterskim slikarjem, ki jim narekuje, katero podobo naj naslikajo na panjsko končnico. Recimo: jezikavi ženski hudič zbrusi jezik na brusnem kamnu! Takšno naročilo se pri grafičnem oblikovanju ne more zgoditi, ker grafični izdelek operira z abstraktnim mišljenjem. Artikulacija abstrakcije ne prenese ideje podobe. Ker če bi bil Jože Brumen oblikovalec grafičnih podob, bi bil posledično grafični podobar. Pa ni bil! Jože Bumen je bil vizualni umetnik, kipar in arhitekt, ki je proizvajal grafične vizualizacije. Najbolj se je imel za arhitekta, ki načrtuje knjige. 

Podobarskim frazam se ni mogla upreti niti razstava v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ki sem si jo končno ogledal v izteku prejšnjega leta. Naj povem, da to ni bil zdrs razstave, sintagma "grafična podoba" je še danes železna srajca, konvencija. Primer z razstave - Abstrakcija, semantičnost in sistematizacija: znaki in celostne podobe. Je pa razstava dobra priložnost, da se ob takšni duhovni avoriteti, kot je Brumen, uredi tudi pojmovni svet grafičnega oblikovanja. Konvencije ne sodijo v svet umetnosti. Recimo, še danes uporabljamo besedno zvezo Likovna akademija, ki je v bistvu anahronizem, izhajajoč iz metode slikanja z liki. Veliko bolj natančno bi bilo imenovanje - Akademija za vizualno umetnost. Toda to je že drug problem, ki izhaja iz tradicije.

Naslov razstave Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit zelo dobro opiše izhodiščne koordinate, ki določajo umetnika. Na vseh ravneh je deloval inovativno. Že na začetku komentarja želim vstopiti v sredico njegovega oblikovanja. Bil je mojster oblikovanja knjig in publikacij. Oblikoval je tako posamične knjige kot cele knjižne zbirke. Oblikoval je literarne knjige kot knjige umetnikov, kataloge in različne namenske tiskovine. Zame je knjižna zbirka Misel in čas ena najizzivalnejših, izjemno oblikovanih in tehnično dovršenih knjižnih zbirk v Republiki.

Poglejmo bolj natančno knjižno zbirko Misel in čas: V osnovi so to enostavne, drobne, a vizualno senzacionalne knjige. Izhajale so v drugi polovici šestdesetih in začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Menim, da se bodo morali v bodočnosti potopiti v poetski potencial "naslovnic – pesmi". Vsaka posamična naslovnica je neo-avantgardistična pesem, izhajajoča iz logike historične avnatgrade. Strukturirana je letristično ter položena na modernistično belino. Naslovnica atraktira vsebino knjige in se ji globinsko približa. Na mnogih mestih je celo presega. Velika večina teoretikov grafičnega oblikovanja bi avtorju svetovala, da ponižno sledi vsebini. Saj ji je sledil, a jo navkljub vsemu presegel. Ljubljanska srenja se je še ne dolgo tega sramovala takšnega načina mišljenja, kot ga je vzpostavil Brumen v knjižni zbirki Misel in čas. S tem mislim na objavo pesmi z naslovom Tippspiel Kurta Schwitersa v revij Tank leta 1927. Lahko bi rekli, da so Brumnove naslovnice najvplivnejše vizualne pesmi XX. stoletja. Sam jih imam shranjene na častnem mestu, zame so ene najlepših knjig Republike. Brumen je izjavil: Takrat, ko se lotiš oblikovanja knjige, je prvi princip princip reda. Imaš platnice in format, na katerem se bo nekaj dogodilo. In se je zgodilo!

Oblikovalski vrhunec med knjigami: Integrali ’26!

Vzporedno z linearno štiridelno dramaturgijo razstave beremo na oranžnih panelih Brumnove izjave, ki na različnih ravneh dodajajo razstavljenim artefaktom smisel. Včasih je njegova misel ob nastanku vplivala na proces oblikovanja, včasih pa je za nazaj seštela vse bistveno. Menim, da je ta konceptualna poteza kustodinj ena pomembnejših potez, ki so naredile razstavo izvrstno. 

Ob knjigi poezij Integrali ’26 Srečka Kosovela je Brumen izjavil: Bil sem utrujen, vendar tako močnega intelektualnega napora kot takrat z Ocvirkom nisem več ponovil, pri tej knjigi je šlo za znanost. Dodajam: Dr. Anton Ocvirk, ravno njemu se moramo zahvaliti, da se je Kosovelova poezija sploh ohranila. Brumen zapiše: Ko je knjiga izšla, je bila boom in dogodek. In funkcionira še danes skozi sporočilo, ne - tako se dela, temveč - tako se razmišlja. Sam bi dodal: Lepo je tisto, kar je misleče.

Znaki: Na tem mestu ne bi razlagal razlike med znakom in logotipom. Znak je dogovorjena oblika, ki v enem samem pogledu zaobseže njen pomen. Največkrat znak deluje znotraj sistema. Znak ni nikoli več kot tisto, kar označuje. Več je samo znakovni sistem. Meni najbližji Brumnov znak je za Televizjo Zagreb. Znak je vedno del celostne vizualizacije in izraža ravnovesje. Pri znaku RTV Zagreb je ravnovesje doseženo z njegovo točkovnostjo. Z doslednim izpostavljanjem zaključnih in vmesnih točk. S točkovnostjo je dosegel učinkovito vzorčenje znaka in asociativnost. Še danes, ko vidim logiko točkovnosti v grafičnem dizajnu, pomislim na znak RTV Zagreb. Boris Balant mi je ob neki priložnosti rekel, da je smiselno oblikovan znak tisti, ki ga prepoznaš, ko je uporabljen kot zelo velik ali zelo majhen. 

Na tem mestu bi rad izpostavil zelo dobro oblikovanje razstave. Podpisala sta jo Primož Pislak in Teja Kleč. To ni enostavna naloga, oblikovati razstavo odličnega oblikovalca.

Plakati: Razstavljeni plakati izvrstno izpostavijo Brumnovo abstrakcijo v odnosu do izbrane tipografije. Njegovi plakati močno izostrijo komunikacijo z uporabnikom. Ne želijo le informirati, temveč vizualno kultivirati (npr. plakat za Sejem gradbeništva). Ne pozabimo, da je plakat najbolj vplivna kultura na presečišču med resničnostjo in informacijo, ki jo dosežemo z vizualnim konceptom. Brumen natančno upravlja oblike z izbranimi podatki. Učinkovit plakat mora jasno izraziti svojo misel, mora vizualno komunicirati, pravi. Sploh pa mora na smiselen način obravnavati tipografijo. Tipografija je še ena od linij, ki jo bodo morali teoretiki v bodočnosti premisliti v zvezi z Brumnovim oblikovanjem. Sploh njegov odnos do tipografije Times in Helvetica. Na razstavi je tipografska problematika prisotna: Vse, kar imam s (Helvetico) je dejstvo, da sem izrezoval tipografijo švicarskih revij in tako v naše oblikovanje uvedel Helvetico. Nekatere tiskarne smo pripravili do tega, da so kupile celoten nabor te tipografije.

Neplačan oglas: Oglejte si na medmrežju film Garyja Hustwita o tipografiji Helvetica!

Detajl: Brumen je posebno pozornost posvečal oblikovanju dopisnih papirjev. 

Študijski diptihi / primeri: kustodinji Petra Černe Oven in Cvetka Požar sta se izjemno potrudili pri naboru razstavnega materiala. Istočasno pa sta imeli srečo, da so se ohranile originalne predloge in analitične skice, ki zastopajo vmesna stanja v odnosu do končnega izdelka. Razstavljene študije nam pokažejo avtorjev način razmišljanja pri iskanju odgovorov za končno finalizacijo produkta. Avtorici sta dobesedno položili eno poleg druge študijske modele z vizualnimi odgovori, s končnimi izdelki. Boljše predstavitve procesa oblikovanja in zaključnih konsekvenc pri realizaciji ne more biti. Istočasno pa predstavitveni modeli prihajajočim generacijam določijo najvišje kriterije za abstraktno mišljenje grafičnega oblikovanja.

Eno od spoznaj, ki sem ga dobil od razstavi o Brumnovem oblikovanju, je pomen stilne formacije "opart" (optična umetnost) za grafični dizajn in kakšen poetski potencial je imel in ga še vedno ima konstruktivizem. Vzorčni primer je Brumnov logotip (logotip je grafični element, ki označuje blagovno znamko podjetja) za podjetje Ingrad. Danes je Ingrad mrtvo podjetje, Brumnova umetnina pa je še kako živa. 

Razstava je opravila pionirsko dejanje s tem, ko je zbrala Brumnove artefakte. Ti zahtevajo od stroke, da se raziskava/razstava na noben način ne zaustavi. Neodgovorno je narediti neprecenljiv nabor in ga ne interpretirati v skupno dobro, ne le za razvoj poklica grafični oblikovalec. V idealni situaciji bi se morala oblikovalska stroka intenzivno priključiti razstavi in prek nje zahtevati od javnosti, da upošteva dosežene Brumnove kriterije. Ne pa, da začenja skupnost vedno znova in znova, vse od začetka. Tudi mesto potrebuje zagovor stroke, izhajajoč iz Brumnov izhodišč, ne le kapitalske patologije. Mesto je prezasičeno s slabo oblikovalsko prakso. Uf, totalno zasuto je z grdim. Vsa čast izjemam, recimo projketu Plaktivat.

Sam sem ob Brumnovi razstavi doživel vizualno zadoščenje, kar je že veliko. A takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo. Dolžne so kanonizirati in etično interpretirati sedanja in bodoča stanja grafičnega oblikovanja v vseh možnih medijskih položajih, od knjige, plakata, industrijskega oblikovanja pa vse do medmrežja. Vzpostavljene Brumnove standarde bi morali usmeriti v realnost, na cesto in v knjigarne. Muzeji pa bi morali usmeriti razstavno situacijo recimo na knjižni sejem v Frankfurtu. Na takšen način je sploh mogoče načrtovati profesionalno etiko muzealca. Etika je tisto, kar je prav! Neetično pa je proizvesti razstavo primarnega materiala in se potem zaustaviti in ne nadaljevati raziskave. Zato komaj čakam, da izide katalog z refleksijami o umetniških dosežkih Jožeta Brumna. Iz njega bo prepoznati naslednje muzealske poteze, strategijo z izjemno Brumnovo zapuščino. MAO je muzej za zgodovinjenje arhitekture in oblikovanja. Zagotovo je nameščen v napačni zgradbi!