Ko rastejo cene nafte, nam je seveda popolnoma razumljivo, da se naši višji stroški odražajo v višjih prihodkih (zaslužkih) držav proizvajalk nafte. Tu je sicer potrebno dodati, da so se povečani zaslužki denimo Rusije ali Savdske Arabije odrazili tudi v povečanih nakupih teh držav pri kupcih nafte in veliko denarja se na ta način vrne. Pri povečanih stroških električne energije pa zadeve niso tako enoznačne. Danes domači podjetniki izpostavljajo, da se jim bodo računi za elektriko za naslednje leto tudi podvojili - a tudi ta denar bo nekdo dobil. In glede na to, da se z elektriko preko 80 % oskrbujemo iz domačih virov (zaenkrat), da je pretežni del proizvajalcev elektrike v državni lasti ter da smo pri stroških proizvodnje le v manjši meri odvisni od uvoznih komponent, je logično sklepanje, da se bodo ti višji stroški odrazili predvsem v višjih zaslužkih državnih podjetij.

Ta ocena je seveda zelo poenostavljena, a dejanske številke, ki so predstavljene v nadaljevanju teksta, temu precej pritrjujejo. Ob razmišljanjih, kako porabnikom nadomestiti vsaj del povečanih stroškov električne energije, ne bi bilo odveč, če bi država vzporedno pripravila tudi natančno analizo, kam se bodo pravzaprav stekla vsa ta dodatna plačila končnih potrošnikov in podjetij za porabljeno elektriko. Nekdo bo ta denar dobil in najbrž je tu vir za financiranje morebitnih nadomestil ali subvencij.

Kadar danes tečejo pogovori o elektriki, se ti vrtijo predvsem v prihodnosti, o transformaciji proizvodnje v obnovljive vire ter s strani bolj realnih poznavalcev energetike tudi o omejitvah, ki jih imamo pri tem v Sloveniji. Če pa obravnavamo trenutna gibanja cen elektrike, pa moramo seveda gledati, iz katerih virov se oskrbujemo danes. Zato je v nadaljevanju najprej nekaj prikaza strukture proizvodnje in porabe električne energije v Sloveniji v zadnjih letih. Nato bomo te podatke povezali še s finančnimi podatki proizvajalcev električne energije v Sloveniji. Pri tem bi takoj na začetku opozoril, da je zaradi bolj realne slike v prikazih obsega in stroškov proizvodnje elektrike upoštevana samo polovica krške nuklearke (v uradnih pregledih se upošteva celotna proizvodnja NEK, nato pa polovica kot izvoz).

Struktura domače proizvodnje električne energije se zadnja leta bistveno ne spreminja: blizu 40 % prispevajo hidroelektrarne, TEŠ tretjino, NEK pa blizu četrtine.

Na prvi sliki so podatki o proizvodnji električne energije v Sloveniji ter celotni potrošnji v GWh in v odstotkih glede na celotno razpoložljivo energijo za porabo. Nominalne številke kažejo, da v Sloveniji proizvedemo okoli 12 TWh električne energije na leto. Nekoliko manj proizvodnje je bilo v 2019, predvsem zaradi slabših hidroloških razmer, zadnji dve leti pa je nekoliko nižja proizvodnja v TEŠ. Vseeno pa se struktura domače proizvodnje zadnja leta bistveno ne spreminja, blizu 40 % prispevajo hidroelektrarne, TEŠ tretjino, NEK pa blizu četrtine. Proizvodnja sončne in vetrne energije je k celotni proizvodnji zadnji dve leti prispevala 2,3 %.

To so deleži v proizvodnji, medtem ko so na sliki deleži porabe celotne razpoložljive električne energije skupaj z uvozom. Kot kažejo nominalni podatki, je bila lani ob celo nekaj večji domači proizvodnji poraba elektrike zaradi znanih razlogov (covid) precej nižja. Letos se je do septembra zopet dvignila (od 10,0 na 10,3 TWh), a je še vedno nižja kot v istem obdobju leta 2019. Ob nižji porabi nam je tako lani zmanjkalo samo 7 % vse potrebne električne energije, sicer pa se je odstotek uvoza gibal okoli 15 %. V "normalnih" razmerah trenutne porabe in razpoložljivih proizvodnih agregatov smo na področju električne energije v Sloveniji torej 85-odstotno samooskrbni. Ker so v zasebni lasti samo manjše elektrarne, lahko ocenimo, da je okoli 95 % domače proizvodnje električne energije realiziramo v družbah v lasti države (približno 80 % torej proizvedejo državni proizvajalci elektrike, 5 % domači zasebni sektor, 15 % pa uvozimo).

Na drugi sliki je prikazana tudi struktura njene porabe. Ob lanski 5 % upadu skupne porabe elektrike so gospodinjstva porabila celo več, zaradi česar je njihov delež porabe porastel na 27 %. Največji porabnik energije je seveda industrija, kjer je bil v preteklem letu tudi največji upad. Na sliki je ločeno prikazana dejavnosti proizvodnje kovin, kjer so največji posamezni porabniki elektrike (metalurgija in proizvodnja aluminija), a njihov delež v celotni porabi ni tako visok (12 - 14 %), kot se pogosto razlaga.

To je torej osnovni pregled proizvodnje in potrošnje električne energije v Sloveniji, na osnovi česar bi poskušali oceniti vpliv višjih cen energije. Vsi prodajalci elektrike napovedujejo precejšnje povečanje cen za leto 2022, kar utemeljujejo s splošno rastjo cen energentov. Čeprav smo v državi strogo ločili proizvodnjo elektrike od distribucije in od prodaje, pa prodajalci elektrike prvenstveno prodajajo domačo proizvodnjo (85 %), pretežno iz družb v državni lasti. Lahko sicer, da domačo elektriko izvažamo in kupujemo uvozno (pregleda nad tokovi ni), a v tem primeru bi potem za izvoženo elektriko dobili ustrezno več in rezultat na nivoju države bi bil podoben.

Glede na pozitivne samoocene trgovcev z elektriko bi lahko celo sklepali, da znamo uvoziti elektriko celo ceneje kot prodati v tujino. Seveda so takšne ocene precejšnje poenostavljanje, saj so prisotne izjemne razlike v cenah glede na uro, včasih tudi minuto, a na koncu so vseeno relevantni rezultati poslovanja naših največjih elektrarn. Višji stroški elektrike za porabnike se bodo tako lahko odrazili samo v višjih prihodkih (zaslužkih) državnih družb za proizvodnjo elektrike (hidroelektrarne, TEŠ, NEK, TEB), sicer je nekaj močno narobe (najbrž razlike ne pobirajo posredniki, prodajalci, čeprav so tudi ti pretežno v državni lasti).

Na koncu teksta je precej podrobna tabela z oceno strukture stroškov elektrike za leto 2019 po vrstah proizvodnje (to leto je bolj tipično za trenutno stanje). Za prodanih 11,9 TWh so vse domače elektrarne realizirale 530 milijonov evrov prihodkov ali 44,5 eur/MWh. Najdražja je bila elektrika iz TEŠ in ob predpostavki, da smo po podobni ceni kupovali tudi manjkajočo elektriko iz uvoza, je bila skupna vrednost proizvedene in kupljene elektrike okoli 660 milijonov evrov.

Ta znesek je na drugi strani strošek nabave elektrike za porabnike in ta naj bi se jim drugo leto pomembno povečal. Zato nas zanima, kam smo do sedaj namenili teh 666 milijonov, torej kakšna je bila struktura teh prihodkov v elektrarnah (plus uvoz). Približno tretjina (212 milijonov) je šla za uvozno komponento, ki je povezana z gibanji cen na svetovnem trgu. A ta številka zajema predvsem neposredni uvoz manjkajoče elektrike, visoka postavka so še emisijski kuponi za TEŠ (lani 78 milijonov evrov) ter relativno manjši zneski za gorivo za NEK ter ostale agregate (plin, nafta ...). Od preostalega iztržka pa so elektrarne porabile 86 milijonov za razni material, preko 200 milijonov pa je šlo širše gledano za plače in okoljske ter koncesijske dajatve. Preostalih 160 milijonov evrov je bilo prostega denarnega toka.

V "normalnih" razmerah trenutne porabe in razpoložljivih proizvodnih agregatov smo na področju električne energije v Sloveniji približno 85-odstotno samooskrbni.

Kaj kažejo te številke, ki so podrobneje za vsako vrsto elektrarne prikazane v tabeli? Če izločimo uvoz elektrike, ki je posebna zgodba, naši (državni) proizvajalci elektrike porabijo le manjši del prihodkov za kake uvozne komponente, kjer lahko pride do večje podražitve. Večina prihodkov pa gre za plače, prejemke države ter presežni finančni tok (za odplačila posojil, nove naložbe ali izplačila dobičkov). Pomembno višji stroški elektrike za porabnike (in s tem prihodki elektrarn) se bodo zato odrazili predvsem v ustrezno višjih zaslužkih (dobičkih) državnih energetskih družb (najbrž si v energetiki zato ne bodo podvojili plač). Tu pa se potem objektivno postavi vprašanje, ali je potrebno, da je ustrezno dražja tudi domača električna energija. Če pa sprejmemo tezo, da so pač tudi cene elektrike tržno blago, potem pa ima država preko lastništva teh družb vzvode in vire, da lahko te izjemne skoke stroškov vsaj delno sanira. To pravzaprav velja tudi za močno povečane cene emisijskih kuponov. Ti sicer povečujejo stroške proizvodnje elektrike v TEŠ, a višje cene kuponov se odražajo tudi v višjih prilivih v Podnebni sklad (kjer se je težko znebiti občutka, da se skoraj trudimo, kako porabiti vse te stomilijonske zneske).

Če povzamemo prikazane številke, bi lahko zaključili:

• v današnji energetski bilanci Slovenije smo odvisni predvsem od treh virov (hidro, TEŠ, NEK) in brez kateregakoli proizvajalca bi se izjemno povečala odvisnost države od uvoza (tudi do polovice v kritičnih obdobjih), kar bi bilo skoraj nesprejemljivo s finančnega in še bolj s strateškega vidika,

• danes lahko z domačimi energetskimi agregati pokrijemo kakih 85 % potreb po električni energiji in le manjši del stroškov proizvodnje je povezan z morebitnimi dvigi cen energentov na svetovnem trgu, pretežni del zaslužka proizvajalcev elektrike pa se namenja na plače in prejemke države ter vire za nove naložbe,

• zaradi tega ni razlogov, da bi se proizvodni stroški domače proizvodnje elektrike pomembneje povečali, če pa sledimo globalnim gibanjem cen, bodo državna proizvajalci ustvarjali sorazmerno višje dobičke, država pa bo imela vire za sanacijo najbolj prizadetih porabnikov,

• prehod v večji delež obnovljivih virov in s tem povezane investicije v nove proizvodne agregate ter distribucijsko omrežje bodo seveda zahtevale dodatna sredstva in omenjeni finančni presežki bodo še kako potrebni - a pri tem se moramo vseeno zavedati, da to ni zaradi obstoječih objektov in obstoječih stroškov proizvodnje, temveč zaradi želenih sprememb na področju energetske oskrbe.

Opomba in viri: Podatki o prihodkih in stroških so finančni podatki za glavne energetske družbe (polovica pri NEK), od vseh ostalih 500 družb, registriranih v dejavnosti proizvodnje elektrike, pa je upoštevano 70 % poslovanja, ker se nekatere družbe ukvarjajo tudi z drugimi dejavnostmi. Zaradi tega so podatki deloma ocenjeni (tudi za uvozni del), kljub temu pa z zadostno  zanesljivostjo odražajo cenovna in stroškovna razmerja. Podatki o proizvodnji in porabi električne energije v GWh temeljijo na podatkih SURS.