Preliv med dvema kadroma. Potrjujem, vsi smo v nevarnosti. Pier Paolo Pasolini je bil antiteist, zagotovo eden najradikalnejših, kar jih poznam. A kljub vsemu je naredil čisto vse, da bi prepoznal "absolut" v svojem filmskem projekcijskem snopu. Bil je prepoln lepih blodenj o bogu. Njegova modernistična nervoza ga je dnevno obsedala. Prav sram me je, citirati ga. Težko si predstavljate, do kakšnih razsežnosti ga je gonila obsesivna nervoza.

Njegovo umetniško delo sem spoznal v mladosti prek njegovih filmov. V lokalnem kinu na Vrhniki so nam ob torkih vrteli filmske mojstrovine in bodoče klasike. V kino gledališču je prav posebno mesto pripadalo Pieru Paolu Pasoliniju. Po zaključku projekcije so nam različni poznavalci filmske umetnosti predstavili nekaj ključnih misli o filmu večera. Takšni časi so bili to.

Preliv med kadroma. Te dni sem med gledališkimi vajami počival tako, da sem prebiral knjige v bližnjem antikvarjatu, ki se je nahajal v bližini lokacije, kjer smo imeli vaje. Med drugimi sem si podaril Pasolinijevo knjigo z naslovom Vsi smo v nevarnosti, prepolno religiozne in filmske abstrakcije. Knjiga je tako postala izhodišče mojega današnjega komentarja. V njej je več kot vidna Pasolinijeva konceptualna zrelost, in to od prvega dne, ko je začel pisati poezijo v lokalnem furlanskem narečju.

Težko bi za Pasolinijevo umetnost rekli, da je bogoiskateljska. Prej bi lahko rekli, da jo goni spolna strast. Posledično pa jo pospešuje ideološka analiza. Lahko bi rekli, da ga vzburja religiozno drgnjenje. Pasolini je usmeril svoj filmski jezik v posebne vrste dikcijo. Svoja premišljevanja je naslovil Luteranska pisma. Osrednji del knjige Vsi smo v nevarnosti je posvečen projektu za film o Svetem Pavlu.

Dolg preliv med kadroma. Osvobodi (se) tistega, ki te je prišel pokončati. Vsi smo v nevarnosti. Pasolini prevaja mite v sodobne strukture. Pavel sredi pariške avenije zasliši božjo besedo. V Barceloni je že nemočen. Spreobrnjen se umakne v puščavo. V knjigi beremo scenarij za film o človeku Pavlu. Beremo literaturo v obliki scenarija, ki si ne želi, da bi bil posneta. To pa je že upoštevnja vredna umetniška pozicija. Kristusova konceptualizacija osvetli vse njegove učence. Še posebej Savla / Pavla. Preklinjajoča usta niso le usta. So tudi odprtina užitka. Govora!

Pojdite z mirom. Preliv. Pasolini z literaturo uveljavlja filmske kadre. Za molitev ne potrebuje hrama. Sam sebi je oltar bolečine. Poklekne in že je sredi želje, izoblikovane iz seksualne nujnosti. Množice imajo veliko raje slast od pobožnosti, pravi sveti Pavel. Ob njem se zbirajo ponižani, sužnji, črnci in intelektualci. Predvsem pa mladina. Zbrano ga poslušajo. Nahajajo se v sobi manjšega hotela v New Yorku. Sveti Pavel ima odprto srce za izobražene in etične. Uči jih ponižnosti. Uči jih mučeništva – in to v New Yorku. Na nekem drugem mestu poslušamo fantastične umetnike ter fašistične zločince. Vse je prepleteno. Verska strast obseda apostole. Tudi svetega Pavla. Spreminja jo v ideološko strast. Trpi s troedinim.

V romanu-scenariju je prisotna ena sama kaotičnost, prepolna epizodičnosti. Sveti Pavel na začetku scenarija živi meščansko življenje. V svojem bistvu je pariški farizej. Potem sledi opis opisa. Sesuva moralizem. Pretvarjanje. Umetnik-pesnik-režiser napada zlo samo. Pasolini je v tistem času predlagal celo ukinitev šol in televizje. Menil je, da je to edina pot, da se zavemo nevarnosti, ki jo prinaša negativna plat ideologizacije.

Ponoven preliv. Sprašuje se, le zakaj materializirati umetnino, če pa jo lahko sanjamo? Televizjo in šolo enači z državo. Sveti Pavel je Kristusov medij, ki se zaveda svoje začasnosti in nedokončanosti. Pier Paolo Pasolini se na poseben način istoveti s svetim Pavlom. Podobno kot dramska tekstura Svinjak postane s časom film Teorema scenarij za film o Svetem Pavlu posebne vrste literartura. Pasolini mite umešča v sedanji čas. Umetniške sklope z očmi bralca prevaja v druge umetniške zvrsti. Z metodo - prevrednotenja. V nepopolnem prepozna možen obstoj smiselnosti. Nenehno odpira različne dramaturške situacije, ki postanejo nosilke novih in novih zapletov. V slabih literarnih in filmskih zvrsteh prepozna možnost doživljanja bibličnih razsežnosti. Uživa v tem, ko se istoveti s slabimi filmi in še slabšo literaturo. V bistvu beremo v njegovi literaturi priprave na snemanje filma. Priprava na materializacijo pesmi postane že sama po sebi oblika pesmi. Fragmentarnost, ki s svojo kaotičnostjo dobiva obrise poezije. Tako kot dobimo občutek nedokončanega filma. To je priprava na film. Raziskava. S tem dobimo posebno umetniško zvrst: Nedokončan roman. Filmski torzo, ki se nenehno samonanaša in sprevrača.

Zatemnitev. Scenarij za film objavi kot posebno literano zvrst. Po obliki je scenarij, a je istočasno več kot scenarij in več kot literatura. Je meta stanje-scenarija. Rad se ponavljam: Beremo bodoči film, ki ne bo nikoli posnet. Pasolini raziskuje intertekstualnost. Prenos pomena. Filmar ohranja sam sebe v literarni obliki. Pasolini je menil, da je ta oblika zanj idealna. Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.

Nenehno je stal na prižnici. Njegovi filmi so branje poblaznelih pridig. Vsaka njegova pridiga pa je poezija. Sam pravi, da ni pozije brez škandala. Škandal pa pomeni nemoralno dejanje. Pasolini je oboževal nemoralnost. Zelo nenavdano pa je to, da so film Muke po Mateju v Vatikanu uvrstili med sto najboljših filmov XX. stoletja. Že vedo, kaj delajo! Pridige in poslanice. Sveti Pavel je predvsem literat, avtor štirinajstih knjig. V njih opisuje modele organiziranja sveta. Pasolini pa je pesnik, rojen, da škandalizira svet. Pasolini pravi, da je poezija sestra vere in sestrična filma.

Naj mi bralec oprosti, ker se neumno sprašujem, kdo bi bil danes sveti Pavel? Tisti, ki oblikuje odlično organizacijo. Projekt za film o Svetem Pavlu je literarna konceptualizacija snemanja filma brez kamere. Pasolini si neskončno želi slediti avtentični Pavlovi misli. S Pavlom želi sprožiti Pavlovo aktualnost.

Zadnji preliv. Vsebina umetnine Pavel je novoveški konformizem. Družbo Pasolini objokuje, obenem pa ji grozi. Kar pa je najpomembneje, odpušča ji! Na tej točki je Pasolini kristjan. Živeti v središču sveta in istočasno živeti razpršen v absolutu. Dejstvo je, da je Pasolini vedno na strani tistih, ki so šibki, potlačeni, mučeni in zasmehovani. Pasolini je Pavel! Še raje pa bi bil Kristus.

Odjavna špica.