Prejšnji teden sem sedla v taksi, k vozniku, s katerim se že poznava. Med potjo me je opomnil: "PCT imaš?" Imam. "Če nimaš, moraš igrati vsaj tenis", je v smehu drobil dalje. Štos je v zadnjem času pogost. Oči celega sveta so bile tri tedne uprte v tenis. Zdelo se je, da bo - najboljšemu med najboljšimi - tenisaču iz Srbije, Novaku Đokoviću, le uspelo igrati na Grand slamu v Avstraliji. Kljub temu, da ni cepljen. Ampak pravila so stroga in včeraj je padla dokončna odločitev, da mora Đoković nemudoma zapustiti državo, sicer bo deportiran.

Novak Đoković zna odlično igrati tenis. Tega mu nihče ne oporeka. Na igrišču uprizori pravi šov, sedaj pa je dokazal, da je klovn tudi v resnici. Že nekaj tednov pred odhodom v Melbourne je Đoković v javnosti razglašal, da še ne ve, če bo igral na avstralskem Grand slamu. Udeležba na slavnem turnirju je bila pod vprašanjem že ves čas. Đoković se ni cepil in priznal je, da se tudi ne namerava, ker naj bi bil, kot je večkrat poudaril, "medicinsko izuzeće". 

Živimo v času varnih cepiv in v to kategorijo sodijo redki, a hkrati vsi, ki se proti covidu-19 ne morejo cepiti iz sledečih razlogov: 

1. Ker jih je doletelo akutno težko zdravstveno stanje, kot je recimo nujna velika operacija.

2. Ker so v preteklosti pri cepljenju utrpeli resne stranske učinke.

3. Če je oseba razvojno ali duševno motena in predstavlja rizik med procesom cepljenja. 

Kakšno "izuzeće" naj bi bil Đoković, nismo uspeli izvedeti, ker teniški igralec ni razkril svoje zdravstvene kartoteke. Potezo lahko celo razumemo. Vsakdo sam odloča, koliko zasebnosti bo razkril javnosti, in če nekdo noče razkriti svojega cepilnega statusa, kot ga ni želel razkriti Đoković, je to njegova osebna pravica, ki jo je potrebno spoštovati. O tem, zakaj naj bi bil on "izuzeće", tako lahko samo špekuliramo. Je v akutno težkem zdravstvenem stanju? Ne. Je že bil cepljen in je utrpel hude posledice? Ne. Je razvojno ali duševno moten? Ni videti. Kaj torej? 

Z javno odklonilnim odnosom do cepljenja je zvezdnik vsekakor vzbudil pozornost medijev in tako je razumljivo, da so se vanj pičili tudi varnostni organi na meji ter celo politika, ki se zadnji dve leti v glavnem ukvarja samo še z virusom. Po vsem svetu. Ne samo v Avstraliji.

Đoković je vse to dobro vedel. Znana so mu bila tudi pravila za teniški nastop v Avstraliji. Vseeno je raje igral na karto "budi pametan i pravi se glup". Zatrdil je, da je v šestih mesecih pred odhodom v Melbourne že prebolel covid-19, čeprav ni jasno, če ga je resnično prebolel, ali pa si je razlog enostavno izmislil, ker drugega argumenta ni imel. Znano je, da je v maju 2020 staknil korono, ni pa znano, če jo je tudi v zadnjih šestih mesecih. Na isto foro je poskušala igrati še vrsta drugih udeležencev teniškega turnirja v Melbournu, a oblasti njihovega argumenta niso sprejele. Češko igralko Renato Voračovo so po izbruhu škandala celo lovili po mestu in jo nato po hitrem postopku pospremili iz države. Tudi njej ni pomagala navedba, da je v zadnjih šestih mesecih prebolela covid-19. 

Avstralci so v zadnjih dveh letih ječali pod izjemno strogimi ukrepi zaradi pandemije. Jasno, da ne bodo prenašali plehkih izgovorov nekega tujca, ne glede na to, kako dobro igra tenis. Piko na i pa je povzročilo Đokovićevo predolgo pojasnjevanje, ali je bil 16. decembra lani resnično pozitiven na virus covid-19, in če je bil, kako to, da so ga že naslednjega dne opazili v javnosti - in to celo v družbi drugih ljudi, ki jih je po nemarnosti očitno okužil? 

Glede na vse skupaj se upravičeno vprašamo: Zakaj bi bil Đoković torej "izuzeće"? Morda zato, ker je najboljši teniški igralec na svetu? Mu to resnično daje privilegije, da je nad zakoni, pred katerimi smo vsi enaki oziroma bi vsaj morali biti vsi enaki? 

Srbski mediji so ves čas afere opravljali ankete in številni Đokovićevi navijači so se izrekali točno tako: On je najboljši teniški igralec na svetu, z njim ne morejo ravnati enako kot z vsemi drugimi. V dogajanje sta se nemudoma aktivno vključila tudi vodilna srbska politika Aleksandar Vučić in Ana Brnabić, kar je tenisača še močneje povzdignilo v kult osebnosti. Ta pa, kot vemo, običajno temelji na idealizaciji in plitvih slikah o posamezniku, ki ga njegovi podporniki s propagando poskušajo prikazati kot božanstvo. 

Podobno kot je prvi rimski cesar - in najbolj hvaljeni cesar antike - Avgust Cezar poskušal stare Rimljane prepričati, da je imel zveze z bogovi že njegov prastric Julij Cezar, ki ga je posinovil. Avgustov duh še danes lepo vidimo na ulicah Rima. Na zidovih, kipih in na majhnem Palatinu še danes stoji intra pomoerium, Avgustovo domovanje, ki je bilo postavljeno ob Apolonovem templju. Kot dokaz sorodstvene vezi, zaradi katere naj bi bil Avgust ljubljenec boga, ki je poskrbel za uničenje Cezarjevih morilcev. Kot v knjigi Avgust: veliki slepar piše avtor Antonio Spinosa, je bila ta vez del legende, po kateri naj bi Avgustovo mater Atio oplodil sam Apolon. 

Kot so imeli svoje fetiše in kulte že stari Rimljani, jih imajo še dandanes vsi narodi. Morda smo tukaj "izuzeće" Slovenci, ker razen Janeza Janše nimamo nikogar. A o tem morda kdaj drugič. Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult osebnosti ustoličili tenisača. Novakov oče Srđan Đoković je sina primerjal celo s križanim Jezusom Kristusom in Spartakom. Čeprav je ob tem pozabil, da sta se tako Jezus kot Spartak borila za svobodo človeštva, njegov sin pa zgolj za lastno svobodo in pravico do igranja na teniškem turnirju. 

Anticepilci so prilezli iz vseh lukenj, se združili s srbskimi nacionalisti in športnimi navijači, internet je gorel od pobesnelih komentatorjev. Le redki pa so premogli toliko samorefleksije, da so si porekli, hja, ampak pravila so pravila in pravila so postavljena zato, da velja red in da lahko živimo v miru. V primeru bitke proti virusu ta red vključuje stroge varnostne ukrepe in cepljenje. Avstralci so dokazali, da pri njih pravila veljajo, pravna država pa funkcionira. 

Še dobro, da Đoković v Avstralijo ni prispel s čolnom, kajti potem bi ga lahko po njihovi zakonodaji v azilni dom zaprli za nedoločen čas, namesto za pokalom na Grand slamu pa bi kmalu hlastal samo še po skromnem sončnem žarku. Ne glede na to, kako odličen je na igrišču in mu manipulacije z žogico uspevajo veliko bolje kot klovnovski manevri v realnosti.