Že vidim komentarje, a se je temu Burgerju dokončno skisalo? Ne vem, morda. A preden utonem v kraljestvu nedojemljivosti ali nedoločljivosti, še nekaj čačk na belem papirju, pardon, na sivomodrem ekranu.

Eden od komentatorjev denimo zapiše:

"Dejstvo je, da je Assange objavil nečednosti delovanja oblasti najmočnejše države (kar je nad zakoni in predpisi) ter s tem opravil osnovno nalogo novinarjev oz. četrte veje oblasti ... "

Drugi pa na primer zapiše:

"Očitno gre za staro 'revolucionarno' in etično skrajno sporno utemeljevanje, da (dober) namen posvečuje sredstva. Kar naj bi pomenilo, da z domnevno 'dobrim namenom' lahko svobodno kršimo veljavno demokratično sprejeto ustavo in zakone ter celo 'večna' civilizacijska etična načela najrazvitejših družbenih skupnosti. Pri čemer pa nastane usodna težava: namreč kdo je oziroma kdo naj bi bil tisti, ki lahko samovoljno interpretira in zagovarja 'dobre namene' ... "

Le kako lahko trdim da imata oba prav? Recimo, da pri obeh komentatorjih najprej izpustimo vse besede (predvsem pridevnike), ki že sami po sebi nosijo vrednostno opredeljevanje:

Prvi komentar bi potem izgledal takole:

"Dejstvo je, da je Assange objavil način delovanja oblasti neke države ter s tem opravil nalogo novinarjev oziroma četrte veje oblasti."

Drugi komentar pa bi bil videti takole:

"Gre za utemeljevanje, da namen posvečuje sredstva. Kar naj bi pomenilo, da z 'dobrim namenom' lahko kršimo veljavno sprejeto ustavo in zakone ter civilizacijska etična načela družbenih skupnosti. Pri čemer pa nastane težava: kdo je oziroma naj bi bil tisti, ki lahko interpretira in zagovarja 'dobre namene'."

Mimogrede, seveda imata oba komentatorja pravico obarvati svoje mnenje s kakršnimkoli vrednostnim pridevnikom, a težje se vidi, da imata prav oba. Pri prvem, prav je da novinarji in četrta veja oblasti (ja, dragi moji, spet smo pri mojih Aktivnih državljanih, so še kako potrebni, boste videli) kontrolirajo oblast, vsako oblast. Pri drugem pa, prav je, da se ne krši ustave in zakonov. A ta drugi hote ali nehote opozori na bistvo problema, na težavo, ki je omenjena v zadnjem stavku: kdo je oziroma naj bi bil tisti, ki lahko interpretira in zagovarja "dobre namene". Oziroma če prevedem po svoje: kdo lahko naredi korak k "boljšemu", "lepšemu" ali "pravičnejšemu"?

Moj odgovor oziroma pot rešitve problema je: tudi Aktivni državljan (pisano z veliko začetnico, ker verjamem, da je to pomembno). Kako? S pomočjo Zakona, ki predpisuje način in obliko in metodo njegovega sodelovanja. Seveda kontrola oblasti ne more biti samo v rokah novinarjev. To je enostavno premalo. Novinarji rabijo pomoč. Temu pripomorejo lahko predvsem Aktivni državljani. Ki lahko delujejo v obliki in načinu, kot jim omogoča Zakon o aktivnem državljanstvu. 

Moje tridesetletne izkušnje ukvarjanja s tem problemom (kdo, kdaj in kako kot Aktivni državljan), dokazujejo, da je to eden največjih problemov demokracije. Odkrito priznam, sedaj ko sem v penziji, se večkrat sprašujem, kaj in zakaj za vraga me je moralo zanesti ravno v ukvarjanje s tem  problemom, ker je slej ko prej tako težko že samo preizkusiti, kaj šele uveljaviti kakšen poskus reševanje tega problema. In danes še težje kot pred dvajsetimi leti!

A vrnimo se k Assangeu, ker je k sreči ali na žalost (predvsem zaradi njegovega osebnega trpljenja) morda najbolj slikovit primer tega problema. Ponovimo še enkrat osnovni paradoks tega primera, kot pravita zgoraj naša komentatorja. Prvi, prav je, da novinarji in četrta veja oblasti kontrolirajo oblast, drugi, prav je, da se ne krši ustave in zakonov! Kontrola odločevalcev? Ameriškega vojaškega poveljstva? Lahko Assange to počne, ker so se njihovi tajni dokumenti kakorkoli znašli na njegovi pisalni mizi in lahko objavi na svojem portalu? Rešitev je po svoje lahko zelo preprosta: Zakonska zaveza odločevalca (kateregakoli, v primeru Assange pač tudi ameriškega vojaškega poveljstva),  da ničesar ne počne tajno - oziroma drugače povedano: da katero koli odločitev sprejme le ob predhodnem povabilu (!) Aktivnim državljanom oziroma novinarjem, da so prisotni pri tem sprejemanju. Torej odločitev odločevalca ni legalna, dokler ni izpolnjen ta zakonski pogoj! Komplicirano? Neuresničljivo? Morda res. Morda pa demokracija ne more napredovati oziroma doseči takšne zakonske zaveze? O.K., morda to presega človekovo naravno bit, a dokler tega ne presežemo, ostajamo v coni argumenta moči in se nehajmo pogovarjati o coni moči argumenta!

Ali je torej skupnostna etika v smeri večje, boljše demokracije, večje vloge Aktivnega državljana neuresničljiva? Meni se zdi še vedno bolj prav in lepše in boljše, če bi bila. In me veseli, da imajo vsi naši komentatorji prav.