Koga sovražiti in zakaj. Že ko sem zapisal te uvodne besede, misel ni našla papirja. Čeprav domišljena že mnogokrat. Sem zgradil zgodbo kot vedno v "oblaku", ker izredno dobro vizualiziram določena razmišljanja ali stanja, a se je vse skupaj več ali manj razvodenelo ob računalniku. Mogoče zato, ker me to najbolj nizkotno čustvo fascinira že dolgo. In ker ga danes občuteno živimo, tukaj in zdaj. V vedno bolj posvečeni tragikomediji, ker nam tistim, ki skušamo razumeti, vedeti in biti svetovljanski, ni vseeno.

Kako sem ubežal pralnici v šolskem sistemu, mi še vedno ni jasno. So to bili starši kot kontrapunkt? Stroga mama in še bolj strog oče? Oba edinca brez prave družine. Mama brez očeta in oče brez prave mame. Mu je umrla kmalu po rojstvu. Kateri znanci, prijatelji? Oče pravoveren član partije, čeprav sin prezgodaj umrlega lastnika mizarskega podjetja (v katerem sem spoznaval osnove mizarstva). V tistih časih po vojni še s pogonom na mlinsko kolo (ob Sori). A je že bila na vrtu turbina, ki bi pognala vse skupaj na elektriko, pa je ded prezgodaj umrl.

Videti je, da je usoda očeta pahnila v roke partijske miselnosti. Mogoče tudi skozi čisto preprosto naivnost, da je tako "bolje". Mogoče je hotel imeti mir. Mama nikoli. Ona je bila, izgleda, tisti steber družine in pogon, da smo ostali kot normalna celica, ki nikoli ni razpadla. "Ni hotela vedeti", mi je rekla nekoč. O tem sem sam velikokrat razmišljal. Ni hotela vedeti o očetovih stranpoteh, o ideološki praznini komunistične navlake ter ogromno primitivcih, ki so krojili usodo narodu. Nisem spraševal. Poslušal. "Ne hoteti vedeti". Mogoče se je tega navzela ob delu s Hawlino in Rugljem. Sam toliko razuma še danes ne premorem.

Za blokom je bilo gradbišče. Tam smo gradili "koče" iz ostankov desk z gradbišča. Pa sem se potem nekajkrat zbudil v žalosten dan, ker je "koča" izginila. So jo pač delavci z gradbišča pospravili. Ni bilo to samo enkrat. Oče je le penil, da sem porabil vso zalogo žebljev in izgubil kakšno kladivo ali klešče. Takrat sem prvič globoko v sebi spoznaval ves kasneje dodobra prepoznan občutek uničevanja. Čeprav je to bilo razumljivo od delavcev z gradbišča, je meni povzročalo kot otroku globoko praznino v duši. A po drugi strani sem postajal borec, vedno bolj neustavljiv v boju za dobro, podporo ustvarjalnosti, inventivnosti. Dokler ni zločinski sistem, ki ga čisto preprosto tako imenujem in razumem, dokončno pokazal, kako deluje in kako zna več ali manj le uničevati.

Nisem bil pragmatik. Kot oče. Ampak upornik. Nikoli upornik kot polno "hipijev" po Kranju in okolici v tistih časih. Bolj sem imel po dedu poslovno žilico. Dedova režiserska znanja pa so se naselila šele v gene mojega sina.

Čudna so pota gospodova, bi lahko rekel. Verna družina nismo bili. V cerkev me je včasih peljala stara mama. Oče in mama sta bila sveta dvojica. Sosedov Bogdan pa drugi oče in meni izredno draga oseba.

Glasba me spremlja domala vse življenje. Od zgodnjega otroštva se je naselila v vse pore mojega življenja in postala odločilna tudi v odporu do vseh bednih ideologij, ki so iztegovale lovke po nas. Posebno komunistični kot največjemu odmerku v odraščanju. A je bila tudi tej bedi in odporu do primitivne polarizacije življenjskega smisla glasba ščit. V vsej svoji raznolikosti in neskončni širini nasproti praznini ideologije, ki je gradila ves čas na partijski samovšečnosti in vzvišenosti nasproti nam, tretjerazrednim. Glasba ne razvija sovraštva, ki ga je ta partijska komunistična beda hotela ves čas vtkati v našo miselno odprtost. Glasba vedno širi obzorja in navdihuje v nasprotju s komunistično ideologijo in nasiljem spremeniti človeka. In kako. S sovraštvom kot osnovo do drugače mislečih. Vernih in nevernih. Vseh tistih, ki smo se še držali roba, da ne zgrmimo v prepad. V katerem danes je mnogo ideologov in njihovih podanikov, ki še vedno v tem prepadu klečeplazijo pred lastno nesposobnostjo doumeti drugačnost. Pogled gor jim je seveda več ali manj nemogoč, saj so si zgradili kletke, verige pa so lastna duhovna praznina. Sovraštvo do različnosti pa lajtmotiv. 

In tu se mi vedno znova poraja vprašanje. Je ta lajtmotiv že iz otroštva? Kako se je lahko prijel v vsej svoji širini? Je že v genski zasnovi? Naroda? Ideologi tega zla, ki je povzročilo tu, na tem malem kosu zemlje, kaj šele v vsej širini sveta, toliko gorja in zatiranja. Dihanja za ovratnik. Vsi, ki smo bili prepričani o svobodi obzorij, smo imeli senco (in jo še imamo). Ki se je mnogi - kot sam - nismo dolgo zavedali. Pa še vedno kolovratijo primitivni služabniki vsemogočnega nasilja po ulicah, trgovskih centrih ... Domala povsod, kjer se lahko nasitijo drugačnosti in potem poročajo.

"Krščanstvo si je ustvarilo hudiča, komunistična ideologija notranjega sovražnika."

Sam sem iz glasbe kot univerzalne lepote gledal na ta ideološki svet ozkosti z nerazumevanjem. Kot so me razburjali tisti, ki so me spraševali, katera zvrst glasbe mi je najbolj všeč. In jih potem ni zadovoljil odgovor, da dobra glasba. Tako je s temi ideologi, ki danes sikajo z vseh dnevnih cajtengov, revij in internetnih strani ter nam skušajo vsiliti strup njihove pravovernosti. Ker v svoji praznini tam spodaj ne znajo brez sovražnika. To je opora vsej plehkosti. Kot sem že enkrat omenil. Krščanstvo si je ustvarilo hudiča, komunistična ideologija notranjega sovražnika. Ki ga skozi vso svojo zgodovino do danes vedno znova najde. In vedno znova ubija. Mlati, sadistično onanira po njegovem razmišljanju, po potrebi kolje, zapira, zastruplja njegov vsakdan.

Ni nas malo, ki smo okusili pritiske tega zla, ki vedno več ali manj deluje zločinsko. Kaj pa je "dihanje za ovratnik" drugega kot zločin. Miselna policija, ki je njihova konjenica, je temu narodu povzročila ogromno brazgotin in to nasilje nikakor ne preneha. In se je razlezlo po Evropi, da prepriča, kako je na vsakem koraku onemogočano. Seveda deluje pri tem iz lastne dejavnosti. Ki jo najbolj obvlada ter nalepi notranjemu sovražniku. 

Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije. Notranji sovražnik je sosed, sosednja vas, ki je bila zgleda takrat bela, druga pa rdeča. Notranji sovražnik so verniki, ki gredo v cerkev in imajo tam svojega boga, ki ni njihov; notranji sovražnik je fašist, ker oni niso, je neinteligentna svojat, ker oni niso, notranji sovražnik je sposoben podjetnik, ki jih spravlja ob živce, ker jih mogoče prehiteva, ker je sposoben nekaj ustvariti, stati za tem, se truditi in biti v igri. Ker so sinovi zveličanih, ki vse vedo. Kot mi je na služenju vojnega roka neki major zabrusil, da so oni tam, da mislijo namesto mene. Kar je v vojaški znanosti nekako razumljivo. In ti ideologi v bistvu ves čas živijo v vojnem stanju. Oni so Masters of war.

Like Judas of old You lie and deceive. Dylan je ob tej pesmi zapisal:

"The song is a soft of striking out, a reaction to the last straw, a feeling of what can you do?"

Kaj lahko naredimo? Včasih se mi dozdeva, da je vse "in vain", zaman. Da se to izrazito nasilje le še povečuje. Je to le najbolj primitivni boj za oblast, ali pa je to zlo, ki tli, zažiga in uničuje, ker je ZLO. Prijatelj župnik mi je nekoč rekel, da imajo oni časa "sto" let. Zelo dobro sem ga razumel.

Vse zločinske ideologije bi si rade ta čas prikrojile za časa človeškega življenja. Zato so v vsej svoji širini nasilne, omejujejo prostor razmišljanja in delovanja. Zločinske. In upam, da bodo tisti, ki so zaslepljeni ter nemo sledijo in gledajo to zlo, enkrat spregledali.

Kako "zažgati" to hišo? In potem vzdrževati in zalivati drevo življenja v vsej svoji mamljivi kratkosti. Dylan ima prav. 

"You ain't worth the blood that runs in your veins."