Aprila 2021 sem na portalu+ ob podobnem kopičenju ruskih čet ob ukrajinskih mejah, kot smo mu priča v zadnjih tednih, zapisal, da čeprav izgleda vse skupaj alarmantno, pa to ne pomeni nujno uvoda v ruski napad na Ukrajino. Pravzaprav sem v lanskem prispevku zaključil, da nevarnosti invazije niti ni (bilo), čeprav nisem izključil možnosti, da bo z ruske strani v prihodnje prišlo do ponovne zaostritve. Tokrat, v drugi polovici januarja 2022, moram žal zapisati, da nadaljnja ruska agresija na Ukrajino ni samo možna, ampak je tudi vse bližja oziroma vse bolj verjetna. Takšnih napetosti v Evropi ni bilo že vse od vrhunca hladne vojne pred šestdesetimi leti! Če se spomnite, je Rusija leta 2014 vojaško posredovala v Ukrajini zaradi njenega sporazuma o sodelovanju z Evropsko unijo; tokrat pa se je Rusija zapičila v prizadevanja Ukrajine - in še kakšne njej sosednje države -, da se reši njenega pritiska z vključitvijo v obrambno zavezništvo NATO.

Rusija tokrat ne kopiči čet le na svoji meji z Ukrajino, ampak tudi v Belorusiji na njeni ukrajinski meji. Gre za mnogo večje sile kot pred letom dni! Omogočile bi masovni napad. Ruska armada v tem prostoru že izvaja vaje s pravo municijo. Pred dnevi so Rusi tudi že izvedli obsežen kibernetični napad na svojo zahodno sosedo Ukrajno. Po nekaterih podatkih je Rusija začela z umikom dela svojega diplomatskega osebja iz Kijeva.

Ruske sile bi morale v nekaj dneh zavzeti vsa strateško pomembna vozlišča v Ukrajini, če bi želeli preprečiti dolgotrajni, gverilski vojni, ki si jo Putin zagotovo ne želi.

Pobuda je vseskozi v rokah ruskega predsednika Vladimirja Putina. Vse to je seveda lahko tudi le v smislu nadaljnjega pritiska na sosednjo državo in ne kot uvod v dejanski napad. Invazijo rusko vodstvo sicer vztrajno zanika, kar je razlog za dodatno zaskrbljenost. Vse. kar je Kremelj v preteklosti običajno zanikal, je bilo namreč res ...

Putin bi rad izkoristil priložnost

S svojimi nerealnimi in ultimativnimi zahtevami, skreganimi z obstoječo mednarodno ureditvijo do ZDA, zveze NATO in nenazadnje do same Ukrajine, se je ruski predsednik spravil v položaj, ko si bo težko rešil obraz brez nadaljnjega takšnega ali drugačnega vojaškega posega v Ukrajini. Zahod mu sicer ponuja pogajanja o sprejemu ukrepov za krepitev zaupanja, transparentnosti, nadzora nad oborožitvijo ali prepoved njenega nameščanja vzdolž ruske zahodne meje, ki pa bi seveda zavezovali obe strani. To pa seveda ne prinaša ukrajinske odpovedi suverenosti in samoodločbi oziroma podreditve Ukrajine in še katere države, kar je cilj ruskega predsednika. Kako resen je položaj, da Rusija to doseže z vojno, priča tudi mrzlično delovanje ameriške diplomacije v teh dneh.

Putin se zaveda, da Zahod v vojno z njo zaradi Ukrajine ne bo šel. Ameriški predsednik Biden je bil o tem zelo jasen. Skupaj z zaveznicami je v primeru nadaljnje ruske agresije resda zagrozil s hudimi ekonomskimi posledicami, vendar je vprašanje, če bodo tovrstna svarila zalegla. Za nameček je Biden še dokaj nesrečno dodal, da v primeru manjšega vpada reakcija ne bo tako huda. Putinu je tudi jasno, da položaj ameriškega predsednika tako navznoter kot navzven ni najboljši. Njegovi stranki na letošnjih vmesnih kongresnih (parlamentarnih) volitvah kaže slabo. Kakšnega pretiranega zaupanja v odnosu z evropskimi zaveznicami mu tudi ni uspelo obnoviti. Članice Nata in EU v primeru Ukrajine tudi niso zgled kakšne 100% enotnosti.

Kaj se dogaja v Putinovi glavi? Invazija na Ukrajino v tem trenutku je zaradi mednarodnih okoliščin za ruskega avtokrata relativno manj tvegana kot denimo lani.

Putin najbrž računa, da posledično na koncu zaradi tega tudi ekonomske sankcije ne bodo tako hude, kot se zdijo v tem trenutku. Evropsko enotnost lahko dodatno omaja z omejitvami ali prekinitvami dobav zemeljskega plina. Skratka, trenutek za pokoritev Ukrajine in drugih sosednjih držav bi bil lahko v njegovih očeh kar pravi.

Zgodovinska vloga Nemčije

Karakteristični je primer Nemčije. S sprejemom izgradnje dodatnega plinovoda pod Baltskim morjem (Nord Stream 2) Rusiji omogoča, da iz tranzita ruskega plina v Evropo izloči Ukrajino in ji s tem povzroči veliko ekonomsko škodo in jo tako oslabi. Nemčija doslej ni zavzela jasnega stališča, kakšna bo usoda plinovoda v primeru nadaljnje ruske agresije. Je pa dala vedeti, da med sankcijami v tem primeru ne vidi izločitev Rusije iz sistema Swift, tj. medbančnega plačilnega sistema. Nemčija tudi ne odobrava, da bi članice Nata in EU z dobavami defanzivnega orožja krepile vojaško obrambno moč Ukrajine. S tem v zvezi se zastavlja vprašanje, zakaj so se britanska vojaška transportna letala, ki so pred dnevi v Ukrajino tovorila obrambno protitankovsko orožje, izognile nemškemu (in nizozemskemu) zračnemu prostoru.

Ustvarja se občutek, kot da so v Nemčiji nekateri bolj kot glede ruske agresije zaskrbljeni, da bi se ji Ukrajina upirala. Enako, da so Rusiji že priznali interesno sfero, ne glede na drugačne izjave, ki prihajajo iz vrst Nata in EU. Ta prizanesljivost do ruskega početja niti ni tako presenetljiva, če upoštevamo, da je kar nekaj nekdanjih pa še vedno vplivnih nemških (in tudi avstrijskih) politikov na visokih funkcijah v ruskih državnih podjetjih ali institutih na čelu z nekdanjim kanclerjem, socialdemokratom Gerhardom Schroederjem. Govora je o t.i. schroederizaciji Evrope, ruskem kupovanju naklonjenosti evropskih pomembnežev na razne načine. Pri nekaterih nekdanjih predsednikih vlad in ministrih so to namestitve na bogato plačana mesta v upravnih odborih, pri kakšnem državnem tožilcu pa naj bi bila dovolj že nekajdnevna brezplačna namestitev v prestižnem moskovskem hotelu in gratis vstopnica za Bolšoj teater.

Vojna lahko Putina drago stane - doma

Karte so torej povsem v rokah ruskega predsednika. Na ukrajinskih mejah ima ta trenutek dovolj sil za karkoli. Ali jih bo tudi izkoristil za frontalni napad, ve samo on. Provokacije, incidenta kot neposrednega povoda za vojaško operacijo ni težko inscenirati. Še enkrat pa bo vendarle moral pretehtati tako reakcije v tujini kot doma. Slednje nemara celo bolj. Na presenečenje tokrat ne more računati. Čeprav bi še vedno šlo za spopad velikana s palčkom, pa je tokrat slednji vendarle bolje oborožen. Če ruska vojska v nekaj dneh ne zasede večine Ukrajine, se stvar lahko zavleče. Pri tem se mora kremeljski vladar zavedati, da Rusija ne bo le deležna ekonomskih sankcij, ampak da bodo nekatere države nudile Ukrajini ekonomsko pomoč in da ji bodo nekatere priskočile na pomoč tudi z dobavami orožja (za enkrat so to ZDA, Kanada in Združeno kraljestvo).

Kljub večjim pošiljkam orožja v Ukrajino v zadnjih tednih in dneh je razmerje moči še vedno krepko v korist Rusije.

Odločen in dolgotrajni ukrajinski odpor bi tudi pomenil, da se v Rusijo začnejo vračati krste. Vojne pa si, kot sem zapisal nedavno, tudi ruski narod ne želi. In to ruskemu predsedniku ni neznano. Dopustiti je torej treba tudi nekaj možnosti, da se na koncu zadovolji z nadaljevanjem status quo. Dosegel je pogovore z Američani in tudi to, da je ukrajinsko članstvo v Natu oddaljeno kot še nikoli. Ukrajino in druge pa bo lahko še naprej destabiliziral, kadar se mu bo zahotelo.

Obdobje stabilnosti na evropskih tleh je končano. Evropski uniji se - z ukrajinskimi begunci* ali brez njih -, če takoj ne strne svojih vrst, dvigne svoj glas in okrepi svoje obrambe, ne piše najbolje.

____________________

* Ruska invazija na Ukrajino bi lahko vsaj teoretično proti Evropski uniji pognala več milijonov beguncev, kajti Ukrajina meji na štiri članice EU. Kaj bi to pomenilo za EU, si lahko predstavljamo - šlo bi za enega najbolj črnih scenarijev, ki si jih lahko zamislimo. Če Putin želi oslabiti ali celo razstaviti EU, potem je napad na Ukrajino zanj genialna rešitev (op. uredn.).