V zadnjih tednih v sklopu poostrenih varnostnih razmer v odnosu NATO – Rusija večkrat prevladuje ocena, da namerava Rusija vojaško napasti sosedno Ukrajino. Ukrajinci se zatekajo k vadbam civilne zaščite, donira se jim orožje, Rusiji se grozi s sankcijami, ki jih svet še ni videl. Pozablja se, da je jugovzhodna Ukrajina del ruskega sveta, enako kot je Piranski zaliv do Savudrije del slovenskega. Pozablja se, da bi si ga Slovenci že zdavnaj prilastili, kot so si ga  Hrvati, ko so postavili carinski prehod ob Dragonji na slovenskem ozemlju, izhajajoč iz vojaške premoči; če bi jo imela Slovenija, bi bil sedaj carinski prehod na rtu Savudrija. Kar bodo morda Rusi storili z jugovzhodno Ukrajino, se ne razlikuje od tega, kar so storili Hrvati Sloveniji - in kar bi storili mi Hrvatom v Piranskem zalivu. Toliko o načelnosti; vsi smo krvavi pod kožo, le da so nekateri večji in močnejši, drugi pa manjši in slabši. 

Zastavlja se vprašanje, ali bo Rusija napadla Ukrajino, si vzela svoje z nekaj zelo malega uporabe sile, kajti Ukrajina se ji ne zmore upreti, kakršna je, še posebej upoštevaje plebiscitarno željo lokalnega prebivalstva, pridružiti se Rusiji. Vendar slednji ne bodo ravnali smiselno, če se odločijo za vojaški poseg. Ne zaradi zveze NATO, groženj s sankcijami in napovedjo ostalih ukrepov, temveč iz povsem drugih razlogov.

II.

Številk o realnih socialnih ter gospodarskih parametrih Ukrajine ni mogoče pridobiti; številke se tajijo, da bi se zakrilo katastrofo demokratične prenove in nadmoči tujih investitorjev. Približen zunanji in notranji dolg države krepko presega 100 milijard dolarjev, državo je doslej zapustilo med 6 in 7 milijonov delovno aktivnih; polovica bi naj šla na Vzhod, polovica na Zahod, s trebuhom za kruhom. O stanju tistega, kar iz Ukrajine ni odšlo, lahko sklepamo zgolj posredno, iz parcialnih, le deloma preverljivih podatkov, kajti pritisk na svobodo izražanja je nenormalen.

Pavel Volkov, novinar iz Zaporožja, ki se je v letih 2017-2018 nahajal v priporu zaradi očitka kaznivih dejanj terorizma in poseganja v državno suverenost, ker je preveč dobesedno pojmoval pravico do svobode izražanja, je postregel z analizo domače industrije stekla. Povzeto po portalu RIA novosti je zaradi 50 % podražitve plina ta panoga pokleknila. Do leta 2014 je sicer poslovala povprečno, vezana na vzhodne trge, sedaj bi se naj družbe  nahajale v fazi ugašanja peči; podražitev proizvodnega inputa v pogojih carinsko proste tuje konkurence in v povezavi s tehnološko zaostalostjo proizvodnih kapacitet postavlja pod vprašaj smiselnost proizvodnje. Zaradi cenovne nekonkurenčnosti in čedalje slabše kakovosti surovinskega inputa se proizvodnja ne izplača. V času povezanosti z vzhodnimi trgi je tekoča realizacija omogočala investiranje do nivoja ohranitve enostavne reprodukcije brez tehnološkega razvoja, vendar v pogojih prilagajanja evropskim standardom taiste družbe ne krijejo niti proizvodnih stroškov.

Kriza pridruženih gospodarskih področij (letalske, avtomobilske, gradbene, oblikovalne industrije) je znižala elementarno povpraševanje. Za zagon steklarstva bi bilo treba na državni ravni vložiti med 12 in 20 milijard dolarjev. Leta 2017, da bi podprle majdansko demokratično revolucijo, so ZDA objavile memorandum o donaciji tovarne, ki bi naj dnevno proizvajala 600 ton visokokakovostnega stekla, ob naložbi 300 milijonov dolarjev. Toda zadeva je do leta 2019 potonila v pozabo, podpore demokraciji je umanjkalo. Lani je nek tajkun zastavil vse skupaj manj ambiciozno, na 200 milijonov dolarjev vložka, toda tudi njega je minil demokratični gon. Lahko rečemo – k sreči, kajti ob današnji ceni energentov bi investicija povsem nasedla. Trenutno stanje je po Volkovu takšno: Ukrajina izvaža steklo najnižje kvalitete za okoli 270.000 dolarjev letno, medtem ko uvaža kakovostnejše, toda še vedno steklo srednje kakovosti za okoli 12,5 milijonov. Zaradi neugodno nizkega tečaja nacionalne valute (grivna) vis-a-vis ameriškemu dolarju se domačim tajkunom ne izplača vlagati v domačo industrijo, denar raje nalagajo v tujino, kjer so trgi donosnejši. Država se je, prilagajajoč pravilom Evropske unije, morala odpovedati carini in subvencijam, kar bi panogo vsaj začasno saniralo, tako ji pa ni rešitve.

III.

Novinar Vasilij Temnij iz Odese, ki začuda še ni priprt in sojen zaradi terorizma ter spodkopavanja državne suverenosti, se je lotil podražitve ogrevanja v letu 2021, kar je posledica okoli 300% (!) zvišane cene energentov. Ob povprečni pokojnini 3.500 grivn (opomba: 1 evro je dobrih 32 grivn) znesejo stroški ogrevanja stanovanja med 4 in 9 tisoč grivn. Radiatorji so bolj mrzli kot topli. Ker je delovno aktivno prebivalstvo mahoma v ekonomski emigraciji v agresorski Rusiji, so v Odesi ostali v glavnem upokojenci, ki ogrevanja več ne morejo plačevati, zato jim grozi rubež stanovanj. Mestni svet sicer obljublja ustanovitev subvencijskega sklada, vrednega 40 milijonov grivn, katerega pa bo bržkone doletela usoda investicij v industrijo stekla.

Isti novinar je pisal o odnosih med bratskima Poljsko in Ukrajino. Poljska namreč predstavlja najglasnejšo ukrajinsko zaveznico znotraj EU, obljublja ji orožje, investicije, denar, premoženje, pomoč vseh vrst. Kdorkoli vsaj okvirno spremlja poljsko trkanje po prsih, da bo za Ukrajino storila dobesedno vse, ne more verjeti, da se je tako zelo zataknilo pri banalnem problemu dodelitve 40.000 transportnih dovolilnic za ukrajinske tovornjake, ki prevažajo blago preko Poljske. Oblasti bratske Ukrajine so bratski Poljski odgovorile povračilno z drastično omejitvijo železniških prevoz poljskega blaga na vzhod.

"Naši sosedje ne skrivajo, da je pravi razlog blokade odpor proti Poljski, ki ne želi povečati števila dovoljenj za vstop tovornjakov iz Ukrajine čez našo mejo v Evropsko unijo", piše poljski časnik Gazeta Prawna. "To bi lahko pripeljalo do popolne zaustavitve tranzita", je dejal Andrzej Olszewski, član uprave poljske državne železniške družbe PKP. Ukrajinsko ministrstvo za infrastrukturo je, na drugi strani, ocenilo, da so leta 2021 izgube ukrajinskih podjetij zaradi pomanjkanja dovoljenj znašale okoli pol milijarde evrov, leta 2022 pa bodo še večje. Izrazito čudno vedenje za državi, ki si obljubljata zavezništvo do zadnje kaplje krvi, če ju napade sovražna Rusija. Zatikanje pri banalnostih kot je 40.000 transportnih dovoljenj in prevoz z železnico v resnici ne obeta kaj dosti, če se Rusija odloči napasti z raketami, letali, tanki, droni, raketometi, lanserji, elektronskimi motilci in sorodno vojaško tehnologijo.

IV.

Iz zgornjih razlogov bi Rusija, če bi v Ukrajno vdrla z orožjem, ravnala netaktno. Bolje je počakati na naravno smrt te reprezentančne hiperdemokracije, pokradene s strani domačih tajkunov in zahodnih partnerjev, industrijsko uničene, premražene države z zastarelo oborožitvijo. Kajti v nekaj letih bo njeno sesutje vase po mirni poti pripeljalo k osvoboditvi jugovzhoda in pristopu k Rusiji. Policija in armada, ki s silo orožja in državnim terorjem preprečujeta pravico do samoodločitve, bosta odvrgli orožje in se vrnili domov na severozahod, nasekat drva za zimo, zasejat poljščine, da jim družine ne pomrejo za lakoto in da se v miru, ne da bi jih Rusija pri tem kakorkoli motila, utirijo v demokratične tokove.