Leto 1915! Kassákova prva umetniška revija se je imenovala A TETT. Lajos Kassák je bil umetnik avantgardist. Poosebljal je XX. stoletje tako po drži kot postavi in porazu. Stilni problemi evropske umetniške avantgarde so bili s svojimi komunističnimi in nacionalističnimi paradoksi še kako prisotni v budimpeštanski zgodovini umetnosti. Odražali so se na Kassákovem telesu. Na njem se je na različnih ravneh lomila ideološka totalitarnost minulega stoletja. Predvsem nestrpnost večine do eksperimentalne in inovativne manjšine.

Lajos Kassák (1887 – 1967) je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. Tudi njega je prevzel kulturni horizont tovarniške ritmizacije xx. stoletja. Po poklicu je bil ključavničar, po politični orientaciji anarhosindikalist, ki je prostovoljno sprejel socialdemokratsko organizacijo. Ta pa je v njegovem slučaju rezultirala v komunistično partijo, od katere je bil finalu življenja popolnoma poražen.

Bil je osrednji akter moderne Budimpešte.

Digresija: Na podoben a na popolnoma različen način kot je to bil pol stoletja pred njim zreli romantik Imre Madách (1828 - 1864). Aristokrat, pesnik genij, s svojo monumentalno dramsko pesnitvijo Tragedija človeka. Naj vas takoj v uvodu povabim k branju Madachove dramske pesnitve Tragedija človeka. Konec digresije.

Lajos Kassák je bil umetniški aktivist - človek XX. stoletja! Od leta 1916 do leta 1919 je naseljeval budimpeštanske ulice s svojo umetniško revijo MA. Revija MA  je v izhodišču nastala pod vplivom nemškega ekspresionizma.

Leto 1919!

Po Bela Kunovi (1886 – 1938) revoluciji in vzpostavitvi Sovjetske republike je Kassák v Budimpešti tiskal dadaistične pesnitve. Zavzemal se je za to, da umetnik odgovorno prevzame vodilno vlogo v družbi in da vstopi v neposredno politično akcijo. Meščanskemu razsvetljenstvu Budimpešte je razlagal, da kelih avantgardne umetnosti ne bo obšel Srednje Evrope. Leninizem in revolucija sta postala zanj in za njegovo tovarišijo estetska kategorija. Z nastopom Sovjetske republike je prišlo takoj do spora na levici. Kassák je od Bela Kuna zahteval popolno avtonomijo umetnosti. Bela Kun pa ga je s pozicije moči obtožil "dekadence" in izobčil. Seveda je Bela Kun s tem dejanjem pokončal samega sebe. Kako enostavna in ponovljiva je ta revolucionarna situacija. Kassák se je boril za to, da ne bi avantgardna umetnost postala naiven nabor idealov oziroma barvnih papirčkov. Po porazu Sovjetske republike je emigriral na Dunaj, Bela Kun pa v moskovsko Kominterno, kjer je bil ubit v Stalinovih čistkah.

Leto 1920! 

Z nastopom kontraadmirala Miklosa Horthya je prišlo do zatemnitve Budimpešte vse do leta 1945! In tako naprej do leta 1956! In naprej vse do današnjega dne. V umetnosti pa se je in se še vedno na Madžarskem proizvajajo mojstrovine.

Od 1920 do 1925 je Lajos Kassák urejal internacionalne umetniške konstrukcije. S pomočjo (M)adžarskega (A)ktivizma je sredi Dunaja usmerjal umetniško internacionalo. Poezijo je začel opremljati z avantgardističnimi gestami. Verze pa je recitiral z eksperimentalno voljo. Leto dni kasneje je že postavljal konstruktivistične slike-arhitekture.

Še kot nepolnoleten ključavničar je pisal pesmi z Walt Whitmanovo intonacijo, zato ni čudno, da se je zavzemal za to, da mora biti umetnost neodvisna od ideološkega vpliva. 

Dunaj je bil pred prvo svetovno vojno svetovna metropola in umetniško središče. S Kassákom pa je postal tudi pomembno revolucionarano umetniško središče. V svojem bistvu je bila MA emigrantska umetniška revija z internacionalnim predznakom. Takšna je bila tudi zasedba zastopanih avtorjev na straneh revije MA. V reviji so sodelovali mednarodni umetniki Oskar Schlemmer, Fernand Lèger, Ljubomir Micić, Theo van Doesburg, El Lissitzky, Piet Mondrian, Dragan Aleksić, Man Ray, Jean Cocteau in drugi. Dunajsko uredništvo revije MA pa  so poleg Lajosa Kassáka sestavljali Béla Uitz, Sándor Bortnyik, Erzsi Újváre, Andor Simon in Sándor Barta.

Preskok v času, v leto 1968 z namenom razbitja časa:

Leta 1965 je Lajos Kassák ob osemdesetem rojstnem dnevu končno dobil dovoljenje, da lahko razstavlja v državni instituciji, vendar le pod pogojem, da sam plača vse stroške razstave. Takšno je bilo dobrohotno komunistično stališče Kadarejve vlade. (János Kadar nekje celo navaja, da je bil v mladosti pod vplivom Kassákovih akcij). Grozljivo pa je to, da je Kassák razumel to, da sploh lahko razstavlja, kot spremembo položaja avantgardne umetnosti na Madžarskem. Videl jo je kot svojo osebno zmago. 12. septembra 1966 zapisal:

"Marca 1967, bom ob svoji 80-letnici imel razstavo v Pešti. To bo prva razstava konstruktivizma. Vrata so se končno odprla."

Decembra 1966 je Kassák prejel predračun za stroške razstave. Dražavna galerija je v predračun vključila tudi stroške čiščenja, kovertiranja vabil in ceno slavnostnega šopka ob odprtju. Vse to je bilo potrebno plačati - vnaprej.

In spet smo nazaj v reviji MA. Obstajala je deset let in je bila kot takšna ena najbolj vztrajnih avantgardističnih revij svojega časa. Samo pomislite na ljubljanski TANK in takoj vam bo jasno, v kakšnem okolju živite. Navkljub dunajski energiji je revija MA bila izraz budimpeštanskega kozmopolitizma. Budimpeštanski delavski aktivisti, intelektualci in intelektualke so kanalizirali svojo revolucionarno energijo v umetniške oblike. 

Kassák je v tistem času slikal pesmi, slikal je analitično polje arhitekturne bodočnosti. Da, slikal jih je, ne načrtoval. Analiziral je forme in svetlobe bodočih stanj. Dvodimenzionalna slika je želela sprožiti trodimenzionalno stanje bodočnosti. Pri tem pa se je zanašala na bodoči čas, ki ga bo potrebno materialno šele osmisliti. Čas bo skupaj z umetnikom pokazal svoje - zobe.

Kassákov konstruktivizem (po Ješi Denegriju) nima produkcionsitične logike kot moskovski ali kijevski. Svoj konstruktivizem je usmerjal v "psihološko in etično delovanje umetnosti". Podbno kot Kosovelov. Lajos Kassák pravi: »__ umetnost nas preoblikuje in mi s tem postanemo sposobni za preoblikovanje našega okolja". Za Kassáka je umetnost edina resnično revolucionarna energija. Balkanski Zenit je redno objavljal novice madžarskega umetniškega aktivizma in obratno. Ravno v Micićevem Zenitu sem našel iztočnico za današnji komentar. 

Leto 1926. 

Tega leta se je Lajos vrnil iz emigracije v Budimpešto, kjer je začel izdajati briljantno revijo Dokumentum, ki pa je žal izšla le v petih številkah. V svojih revijah je objavljal članke o evropskem filmu, o sodobni arhitekturi, sodobnem plesu in glasbi. O modi. S pomočjo najnovejše tiskarske tehnologije. To so bile popolnoma neodvisne revije, ki so izhajale iz čistega umetniškega fantizma. Kdo jih je financiral? Ne vemo. Vemo le to, da je ta, ki je to storil, odlično investiral.

Leta 1928 je izdal le eno številko revije Munka (Delo) z mednarodno zasedbo.

Leta 1930 je postal nosilec modernega oglaševanja v Budimpešti.

Po drugi svetovni vojni je opravljal kulturno-politične funkcije. Po Madžarski vstaji leta 1956 proti totalitarizmu je bil popolnoma potisnjen v anonimnost.

A TETT v madžaršini pomeni AKCIJA! 

Zapomnite si: K kot Kassák :: kot Klicaj!