Misija Organizacije sporazuma o kolektivni varnost (OSKV, CSTO v angleščini) je vključevala "ohranjanje miru in kontrolo strateške infrastrukture" in je bila prva takšna misija v tridesetletni zgodovini organizacije, zaključila pa se je malo več kot tednu dni. Posledice: stotine mrtvih, tisoči ranjenih, masovne aretacije, izredno stanje in policijska ura v državi do 19. januarja, poleg tega pa tudi močno načeto (že tako majhno) zaupanje prebivalstva v elite in centre moči, kakor tudi načet ugled stabilne države v srednjeazijskem prostoru, na katero močno vplivajo regionalni in mednarodni dogodki.

Kljub temu, da je bilo za varnost poskrbljeno, še vedno ostajajo mnoga odprta vprašanja o tem, kako so dogodki potekali ter o gospodarskih in socialnih temah, ki jih je treba nasloviti. Velikansko bogastvo, nakopičeno v rokah redkih izbrancev, nizke plače, prekarni pogoji dela, neenakost, vse to so kazahstanske težave, ki jih je pandemija samo še povečala, in jih ni mogoče rešiti samo z represijo in vrnitvijo v prejšnjo normalnost.

Splošni kontekst

Nursultan Nazarbajev, predsednik Kazahstana, ki je državo vodil od neodvisnosti po padcu Sovjetske zveze, je leta 2019 odstopil, a ostal aktiven kot vodja vrhovnega varnostnega sveta. Za več analitikov je takratni prenos moči na trenutnega predsednika Kasima Žomarta Tokajeva pomenil poskus, ki bi ga bilo mogoče ponoviti v vseh državah bivše SZ, kjer je bila tranzicija iz socialističnega v - vsaj teoretično bolj demokratičen režim, travmatična. Še več, nekaj opazovalcev je takšen dvojni model oblasti, torej s Tokajevim kot vodjo države in Nazarbajevim kot očetom domovine, prisotnim v ozadju, predlagalo tudi za Rusijo, kjer je takrat potekal postopek ustavne revizije, ki bi v letu 2020 pripravil teren za Rusijo po Putinu. Pandemija je ta načrt preprečila in s tem morda pospešila postopek, ki bi bil v vsakem primeru neizogiben. 

Vseeno je interpretacija razvoja političnih dogodkov v bivših sovjetskih republikah vedno malo nehvaležna - stanje najbolje opiše stavek, ki naj bi ga izrekel Winston Churchill, v katerem pravi, da politika "spominja na boj psov pod preprogo: nikoli ni jasno, kaj se dogaja, dokler izpod preproge ne izide zmagovalec". Tri leta kasneje je Putin trdno zasidran v Kremlju, usoda Nazarbajeva, po katerem so poimenovali oziroma preimenovali glavno mesto Astano v Nur-Sultan, pa še ni jasna. Kljub temu, da naj bi bil še vedno v državi, ni jasna niti usoda njega samega, niti njemu bližnjih oseb, od najožje družine do najzvestejših privržencev, katerih član je bil včasih tudi Tokajev. Gre za bivšega sovjetskega diplomata, ki si je pridobil sloves strokovnjaka ter zanesljivega človeka za izvedbo prenosa moči.

Moskva v politični "usodi" Nazarbajeva

Leta 1986 je Nazarbajev pridobil ljudstvo na svojo stran predvsem s kritikami na račun centralnih oblasti v Moskvi. To je pripeljalo do množičnih demonstracij , ko se je Kremelj odločil, da bo zamenjal vodjo kazahstanske komunistične partije Dinmukhameda Kunajeva z ruskim strankarskim funkcionarjem Genadijem Kolbinom. Prišlo je do študentskih demonstracij, ki je v sredini decembra 1986 prerasla v tridnevni upor proti ruskim "okupatorjem". Sovjetska represija je zahtevala številne žrtve, številni viri navajajo stotine žrtev, vseeno pa so ti dogodki pomenili ključno prelomnico za zgodovino Kazahstana, saj predstavljajo trenutek, ko so se oblikovali identifikacijski temelji države, ki je le nekaj let kasneje postala neodvisna. Nazarbajev je na oblast prišel leta 1989, nato pa je bil prvič izvoljen za predsednika leta 1991. Na kasnejših volitvah je bil ponovno izvoljen (pogosto brez realnih nasprotnikov in z odstotki nad 98 %), vse do svojega odstopa leta 2019. 

Vendar pa smo zdaj svetlobna leta oddaljeni od leta 2019. Prepad, ki obstaja med elitami oblasti in civilno družbo, se je med pandemijo še poglobil, pandemija pa je neposredno razkrila tudi dolgo prisotne težave, kot je razširjena korupcija, država, ki dobro deluje le za redke posameznike, pomanjkanje priložnosti, političnega zastopanja - vse to je v dneh upora eksplodiralo. V tem kontekstu je najbrž verjetno, da so se notranji boji med skupinami moči odvili preko nasilnih spopadov, kakor to velja tudi za splošno nezadovoljstvo, ki se je manifestiralo tudi z nacionalističnimi toni, nekje na sredi med ponosom nad domovino in etničnimi obračunavanji. 

V različnih delih države so protestniki kričali slogane, kot so "dol s starim", pri čemer so imeli v mislih Nazarbajeva, peli so nacionalno himno, sprejeto leta 2006, in mahali s kazahstansko zastavo. Če te dogodke primerjamo s tistimi iz leta 1986, je sedaj 70 % prebivalcev etničnih Kazahov, takrat jih je bilo 40 %, prebivalci ruskega izvora pa so takrat predstavljale le malo manjši delež (38 %). To je rezultat migracijskih politik, ki jih je želel Nazarbajev, ki je sprejel Kazahe iz Kitajske, Mongolije in drugih držav Srednje Azije. In ravno ta "nova" generacija nezadovoljnih Kazahov je bila najštevilčnejše zastopana v demonstracijah. Ne glede na različne interpretacije dogodkov drži, da je bilo smrtnih žrtev najmanj 164, in sicer skladno s številkami, ki jih navaja kazahstanska vlada in so jih objavili različni mediji, od teh 103 v Almatyju, poleg tega pa je bilo ranjenih več kot 2200, aretiranih pa skoraj 8000 oseb.

Geografija in notranja politika

Prošnja za pomoč, ki jo je na Moskvo naslovil Tokajev, je bila njegov zadnji adut pri reševanju naglo slabšajoče se situacije. Z umikom ameriške vojske iz Afganistana lani avgusta je ameriška prisotnost in na splošno torej prisotnost zahodnih sil v Srednji Aziji praktično nična, poskusi Washingtona za sklepanje zavezništev s sosedami, Uzbekistanom, Tadžikistanom ali Kirgizijo pa so padli v vodo. Prišlo je celo tako daleč, da je bilo na rusko-ameriških pogovorih v Ženevi govora o konkretni možnosti uporabe ruskih srednjeazijskih vojaških baz za protiteroristične operacije. 

Sporočilo tega je jasno: poseg s strani OSKV, do katerega je prišlo na izrecno zahtevo kazaškega vodstva, je vojaško prisotnost spremenila v vprašanje Evrazije. Za Washington pa je prioriteta Kitajska, še en velik igralec, ki je tiho in odsotno opazoval vojaški poseg/operacije na tleh. Šanghajska organizacija za sodelovanje (ŠO), medvladni organ, ki že več kot dvajset let združuje Rusijo, Kitajsko, Kazahstan, a tudi Pakistan, Indijo, Afganistan in druge države Srednje Azije, pri reševanju kazahstanske situacije ni imela nobene vloge. Ne glede na 1700 kilometrov skupne meje med Kazahstanom in Kitajsko, ki je drugi največji uvoznik kazahstanske nafte (za Italijo), ima Peking le zelo majhen vpliv. Razlogi za to so zgodovinski in kulturni, pomembna pa je predvsem vloga Rusije, s katero ima Kazahstan več kot 7600 kilometrov skupne meje in upravlja kozmodrom v Bajkonurju, poleg tega pa je to domovina za približno 20 % prebivalstva.

Od terorističnega napada do neuspešnega državnega udara, pa od barvne revolucije do posega zunanjih agentov: razlage tragičnih dogodkov v prvih januarskih dneh so res zelo različne. Kazahstansko gospodarstvo temelji na ogromnih energetskih in mineralnih rezervah. Država je pod vodstvom Nazarbajeva postala izvoznik nafte, urana - 40 % globalnega trga pokriva Kazahstan - , pšenice in drugih surovin, kar pomeni, da je postala najbogatejša in najnaprednejša država med bivšimi sovjetskimi republikami v regiji. To bogastvo pa je nepravično porazdeljeno med le majhen delež prebivalstva, povezan z Nazarbajevim in njegovim družinskim klanom.

Težko je verjeti, da je bilo kar dvakratno povišanje cen utekočinjenega naftnega plina na zahodu države vzrok za proteste, tudi zato, ker je med 4. in 5. januarjem, preden so se protesti razvili v nasilne proteste, predsednik Tokajev za Almaty sprejel zmanjšanje cen, ki je nato začelo veljati za celotno državo. Nato je z namenom pomiritve ljudstva in v želji izogniti se tuji intervenciji - odstavil celotno vlado. Ni naključje, da je do glavnih spopadov prišlo v bivšem glavnem mestu Almatyju, ki ima skoraj dva milijona prebivalcev in je blizu kitajske regije Xinjang, kjer živijo Ujguri, turška etnična skupina islamske veroizpovedi. Almaty je od nekdaj veljal za stičišče trgovine, oseb in idej, zato še vedno ostaja glavno mesto države, kljub temu, da to od leta 1997 ni njegov formalni status. Če se ozremo nazaj, se zdi premik prestolnice v kazaško stepo dobra izbira, saj jo je tako težje zavzeti in je manj dovzetna za konflikte, če jo primerjamo z mestom, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od meje s Kirgizijo in Kitajsko.

Zelo je verjetno, da en sam vzrok za nemire, v katerih sta se izrazila vsa razširjena jeza in nezadovoljstvo. Sočasno pa je napačno misliti, da bo ves napredek, dosežen v tridesetih letih neodvisnosti, izginil čez noč, saj je Kazahstanu uspelo vzpostaviti trdne politične, gospodarske in kulturne povezave s svetom in tako razviti večstransko politiko, tudi zato, da bi se tako osvobodil (pre)tesnega ruskega plašča. 

"Teden dni je v politiki dolga doba", pravi znan izrek, pripisan britanskemu predsedniku vlade Haroldu Wilsonu. To, kar se je v Kazahstanu odvijalo v preteklih tednih, nima s politično demokracijo, ki je (bila) državi navdih, odkar je zaradi padca Sovjetske zveze postala neodvisna, prav nič opraviti. Ko so vojaki OSKV državo začeli zapuščati, naj bi nova kazahstanska vlada potrdila kozmetične popravke in nadaljevala, kot da se ne bi zgodilo nič, na to vsaj nakazuje nova vladna ekipa. Obstajajo tehtni razlogi, da, ne glede na poseg OSKV pod ruskim vodstvom, ruska prisotnost v Kazahstanu ne bo pomenila povratka v sovjetsko dobo, saj od tega nima koristi nobena stran. 

Kremelj je poslal sporočilo političnim elitam in varnostnim organom, ki se morajo odločiti, na kateri strani so, ostalemu svetu, predvsem Združenim državam Amerike, pa je pokazal, da Moskva v Srednji Aziji ostaja glavni akter. Tokajev po tridesetih letih ne želi postati okupator, da pa bi dosegel cilj, torej zagotoviti državi stabilnost in ravnotežje, mora zagotoviti sodelovanje civilne družbe na demokratični način in spodbuditi gospodarski razvoj, ki bo sposoben bogastvo porazdeliti. To pa je lažje reči, kot storiti.