Razumevanje širšega konteksta trenutnega zaostrovanja v vzhodni Evropi, na mejah Ukrajine, Rusije in Belorusije, je pogojeno s temeljnim spoznanjem zadnjih let: da je tradicionalne bipolarne razdelitve sveta nepreklicno konec in da smo po vmesnem obdobju, nekakšnem podaljšanem polčasu, zdaj že krepko vstopili v obdobje tripolarnosti oziroma multipolarnosti.

Po skoraj treh desetletjih nenehnega preoblikovanja sveta smo se znašli v preddverju novega svetovnega reda. Zaton Združenih držav Amerike, kjer z zamikom doživljajo ves spekter družbeno-ekonomskih posledic krize kapitalizma (kar se odraža v fenomenu Donald Trump, Black Lives Matters, Grievance Studies ali pa, če hočete, v 31 spolih, kolikor jih uradno priznavajo v New Yorku), je nepovratni proces, s katerim se - a najverjetneje brezuspešno - poskuša spopadati ameriška orožarska industrija. Od leta 1989, ko je William Buckley odprl vprašanje krize smisla oziroma podal tezo o eshatološki izčrpanosti kapitalizma, se je na drugem koncu sveta manifestiral novi koncept komunizma, ki ga ponazarja Dengov nauk, po katerem ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši. V treh desetletjih je v globalnem prostoru zrasla nova ekonomska sila Kitajska, ki bo v naslednjem desetletju poskušala vsaj v omejenem obsegu dominirati tudi vojaško. Politično je že uspela zasenčiti Združene države na večini kontinentov.

Tretji center multipolarnega sveta je Rusija, nekdanja velesila, ki se po četrtstoletni notranji krizi vrača na prizorišče v vsem sijaju, zlasti seveda vojaški superiornosti. Rusija je tista, od katere smo Evropejci hočeš-nočeš najbolj odvisni. Takorekoč celotna zgodovina zadnjih dveh stoletij, od Napoleona dalje temu pritrjuje; napetosti med ključnimi evropskimi silami (Nemčijo, Veliko Britanijo in Francijo) in ruskim imperijem so doslej vedno rezultirale v vojaškem konfliktu. Evropska unija kot največji civilizacijski dosežek moderne zgodovine ne more imeti takšnih vojaških, političnih ali ekonomskih težav z Združenimi državami ali Kitajsko, kot jih ima lahko z Rusijo. In če upoštevamo, da je pretežni del Evrope že od leta 1949 obrambno povezan z ZDA v Severnoatlantskem zavezništvu (NATO), potem je na mestu vprašanje, ali je Evropska unija danes zaradi tega v razmerju do Rusije dejansko varnejša, uspešnejša in stabilnejša.

Ne gre se namreč slepiti, da bo dolgotrajnejša konfrontacija z Rusijo zaradi Ukrajine terjala svoj davek. Ne le v ekonomskem smislu zaradi sankcij ali (dražje) oskrbe z energenti, kjer je Evropska unija preveč odvisna od Rusije, da bi lahko igrala (rusko) ruleto. Nenehno zaostrovanje bo posledice pustilo tudi v javnem mnenju. Evropejcem ni všeč ideja, da bi zaradi ameriškega napenjanja mišic in prestiža nič kaj pacifističnih Demokratov začeli razmišljati o še slabših odnosih z Rusijo, o višjih cenah energentov ali celo o množicah ukrajinskih beguncev, ki bi v strahu pred rusko invazijo preventivno pobegnili na zahod. Nenazadnje - kdo pa nam lahko jamči, da med Ukrajino in Rusijo v takšnem ali drugačnem obsegu dejansko ne bo prišlo do vojne? Psihološka namreč že poteka.

Skoraj zagotovo se bo v vrsti članic EU, ki so obenem tudi del zveze NATO, zaradi razmer v Ukrajini zgodil opazen upad podpore, nenazadnje niso izključene tudi politične razprave o smislu nadaljnjega članstva, če bi prišlo do vojaške intervencije. Stališča Češke, Slovaške ali Madžarske niso neznanka (Viktor Orban je bil ta teden celo na obisku pri Putinu). Na Hrvaškem, denimo, je predsednik države pred dnevi to vprašanje zelo odkrito izpostavil. Grki in Turki imajo ne glede na občutljive bilateralne odnose precej podobna stališča, ko gre za Rusijo. 

Pri nas utegne vprašanje članstva v Natu zaiti v predvolilno kampanjo in skoraj zagotovo ga bo izkoristila stranka Levica, katere stališča glede tega so jasna že vrsto let. Ne bo konec sveta, če bomo v predvolilni kampanji poleg epidemije, medijev in ostalega železnega repertuarja notranje politike poslušali še nekaj žolčne razprave o nujnosti izvedbe referenduma o izstopu iz Nata ...

Rusko-nemško partnerstvo

Svet se torej pospešeno preoblikuje, prvič po koncu hladne vojne in blokovske razdelitve sveta je na mizi osnutek novega svetovnega reda, ki govori o tripolarnem svetu brez izrazitega hegemona, samoumevna ni niti dominantna vloga zahodnega političnega sistema, utemeljenega na demokraciji, človekovih pravicah in vladavini prava. Marsikje na našem planetu je Zahod preveč moralno kompromitiran, da bi lahko računal na avtomatično prednost samo zato, ker je sistemsko utemeljen za svobodnih volitvah in človekovih pravicah, o čemer Rusi in Kitajci ne izgubljajo besed, vendar obenem poudarjajo tudi pravico do nevmešavanja v notranje zadeve držav. Kar nekateri avtoritarnejši voditelji vsekakor veliko raje slišijo kot zahodnjaške pridige o demokraciji.

V novem svetovnem redu Evropske unije ni videti. Celo ekonomsko ji ne kaže najbolje, pa bi bila lahko to njena vstopnica. Evropa se je imela priložnost vzpostaviti kot četrta sila multipolarnega sveta, utemeljena na tehnološkem in gospodarskem razvoju, zlasti pa na visoki kvaliteti bivanja. To je nenazadnje tudi magnet, ki na Staro celino vsako leto privlači milijone beguncev in migrantov iz Afrike in Azije. Toda Evropa tega potenciala očitno ne bo zmogla izkoristiti, njena integracijska moč že vse od Brexita dalje popušča, nesoglasja naraščajo med t.i. starimi članicami in avtokratskimi voditelji Poljske, Češke in v zadnjih dveh letih tudi Slovenije. Italija je ujeta v svoje notranje razprtije, Francija občuti vse posledice nenadzorovanega priseljevanja iz svojih nekdanjih kolonij, motor Evrope, tj. Nemčija, se je znašla v praznem teku generacijske zamenjave vladajoče garniture, ki ga še potencira razdvojenost, ko gre za vzhodno politiko oziroma odnose z Rusijo. Tradicionalni "posebni odnosi" med nemško in rusko elito se niso končali junija 1941.

Za prihodnost Evrope niti Kitajska niti Združene države ne ustvarjajo toliko kratkoročnih posledic kot ravno konflikt z Rusijo. Demoniziranje te države, kar zadnje tedne pospešeno počnejo takorekoč vsi zahodni mainstream mediji, je bumerang, ki se bo na koncu vrnil v podobi javnega mnenja, besnega na nacionalne politične voditelje, nezmožne presoditi razliko med prioritetami lastnih držav in pričakovanji (beri: zahtevami) Združenih držav. Nenehno ponavljanje, da Putin načrtuje invazijo na Ukrajino, da je vojna tik pred vrati, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo ruski tanki preplavili vzhodno Evropo, so bili sprva differentia specifica britanskih tabloidov. Brezobzirni, kakršni so, so naslikali podobo bodočega bojišča, ki se je Britancem očitno tako zasidrala v podzavesti, da je njihov premier začel verjeti v to, da je, če sem nekoliko ciničen, reinkarnacija Winstona Churchilla, le da so Herr Hitlerja preoblekli v Mister Putina. A bottomline je identičen: nasproti imamo človeka, ki želi napasti sosednjo državo, na njenih mejah je nakopičil 130.000 vojakov in vsak čas lahko pade ukaz za invazijo.

Cui bono, v čigavo korist? Kaj pa bi imel Putin od tega, če celemu svetu na očeh, takorekoč v živo ukaže napad na Ukrajino? Oziroma drugače rečeno - ali bo Putin dejansko napadel Ukrajino? To niti ni vprašanje za milijon dolarjev, kajti odgovor je relativno preprost. Zaenkrat (še) ne. Kopičenje orožja, zbiranje vojakov na meji med Ukrajino in Rusijo je bolj kot ne psihološka vojna, vojna živcev. Spominja na neko drugo, v zgodovini morda premalo izpostavljeno "vojno". Na t.i. smešno vojno, drôle de guerre, ki se je odvijala od začetka septembra 1939 do marca 1940 na zahodni fronti. Nemci so ji rekli kar Sitzkrieg, kajti dejansko se ni dogajalo nič, vojaki so sedeli v strelskih jarkih, vsak na svoji strani meje. Medtem ko je Wehrmacht brutalno mlel pred seboj poljske obrambne sile in je Luftwaffe tolkla po Varšavi, so se zavezniške sile pod vodstvom Francije podale na sprehod nekaj kilometrov globoko na nemško ozemlje, ne da bi pri tem doživele kak odpor. Že po nekaj dneh so dobili ukaz, naj se ustavijo ...

The Bitch is back!

Zgodovine 20. stoletja - zlasti in še posebej čas II. svetovne vojne - niti leta 2022 ne moremo enostavno potisnili v pozabo in se pretvarjali, da živimo v krasnem novem svetu, kjer med nacijami in državami ni starih sovraštev, zamer oziroma zavezništev. Ukrajinci so nekoč že igrali vloge kmetov na šahovnici. Pravzaprav je takšno tragično vlogo odigral velik del srednje Evrope. Od sramotnega münchenskega "mirovnega sporazuma", s katero je Hitler preslepil britansko in zahodno diplomacijo, do popuščanja Stalinu na Jalti in v Potsdamu.

Kdor bi nas danes, ko smo del severnoatlantskega zavezništva, želel zvleči v konflikt z Rusijo, najprej tvega razpad te zveze, kajti kar nekaj članic ne bo pripravljano v nedogled zaostrovati svojih odnosov z Rusijo. Naslednje vprašanje je povsem legalistične narave: NATO temelji na načelu vzajemne pomoči pri obrambi, ne pri napadu. Napad na eno članico je napad na vse članice. Putin ne grozi z napadom na nobeno članico. Ukrajina ni članica niti nima realnih možnosti, da bi kdaj v bližnji prihodnosti to postala. Morda se sliši kruto, ampak temu smo nekoč rekli realpolitik.

Kdo torej koga ogroža oziroma komu grozi Putin s 130.000 vojaki? Ukrajini, ki ima že s svojimi ruskimi uporniki na vzhodu dovolj problemov? Evropski uniji, ki se je zaradi neodločnosti znašla med kladivom in nakovalom ameriško-ruskega zaostrovanja? Združenim državam, ki poskušajo sprovicirati Putina povsod, kjer je priložnost? Odgovor, se zdi, je jasen. In implicira tudi žalostno, a resnično dejstvo, da je v multipolarnem svetu Evropska unija postala približno takšen igralec kot Indija, pri čemer je slednja vsaj zvesta svoji politiki neuvrščenosti, medtem ko si je Unija s slepim sledenjem Washingtonu sama skopala jamo, iz katere se najbrž nikoli ne bo rešila.

"Fuck EU!" je pred skoraj desetletjem, med vrhuncem oranžne revolucije v Ukrajini, Victoria Nuland po telefonu vzkliknila tedanjemu veleposlaniku ZDA v Kijevu. Gospa Nuland je bila takrat visoka uradnica State Departmenta, zadolžena za Evropo. Danes je ponovno v središču washingtonskega močvirja, tokrat kot državna podsekretarka (US Under Secretary of State) in še vedno ima smisel za humor. Njena je izjava, naj Rusi po plinovodu Nord Stream 2, zaradi katerega je Nemčija tako zadržana, ko gre za Ukrajino, v Evropo pumpajo vodko.

Rusija nima denarja za vojno

Putinu je uspel renovatio imperii, obnovitev nekdanjega imperija, ki ga je razpad Sovjetske zveze spravil na kolena. Po letu 2008, ko je v desetdnevni vojni med poletno olimpijado (ki je bila - zanimivo naključje - prav tako v Pekingu) Rusija napadla Gruzijo, je Putin brezkompromisno posredoval v vzhodni Ukrajini (2014), Siriji (2015) in Centralnoafriški republiki (2018). Leta 2014 si je Rusija priključila polotok Krim, ki ga je Nikita Hruščev leta 1954 kot generalni sekretar sovjetske partije podaril Ukrajini kot "bratsko darilo ruskega naroda ukrajinskemu". Hruščev je bil pač Ukrajinec, ki je nasledil tirana Stalina, zaradi katerega je v tridesetih letih umrlo več milijonov Ukrajincev (t.i. holodomor).

Zgodovinske vzporednice, ki so po vseh teh desetletjih še vedno žive, ustvarjajo dovolj vnetljivo ozračje, da med Ukrajino in Rusijo dejansko pride do vojne. Toda vojna je - če odmislimo vse emotivne in mitološke elemente - na koncu dneva še vedno vprašanje matematike in logike. Hitler, s katerim bi nekateri radi primerjali Putina, je leta 1938 hodil po ledu, a je kot izvrsten blefer uspel prepričati Zahod, da je popuščanje pot do kompromisa. Leto dni kasneje je poskusil ponovno in na začetku mu je uspevalo. A na koncu je zmagovalec tisti, ki ima za seboj več ljudi in močnejši ekonomski sistem, ki poganja (vojaško) industrijo. Rusija si zaradi Ukrajine ne more privoščiti vojne, ker bi jo na koncu izgubila ekonomsko - in s tem tudi socialno. Sovjetska zveza ni razpadla zato, ker bi proizvajala slabše orožje ali imela manj atomskih bomb kot Amerika. Sovjetska zveza je propadla, ker jim je zmanjkalo denarja.

Ruski predsednik ni psihopat, še manj neumen. Ukrajina je točka, ko je moral zaostriti odnos z Američani, ker bi mu sicer naslednja barvna revolucija odnesla Lukešenka v Minsku. In potem bi bil počasi na vrsti že on. Danes se je tehnologija zamenjave oblasti že tako spremenila, da vojaški poseg skorajda ni več potreben. Morda je Putin glede tega staromoden in ga je že nekoliko povozil čas. Vsekakor pa bo pripravljen na dialog tisti trenutek, ko bo na drugi strani - in to je Bela hiša, Evropske unije v Kremlju že dolgo ne slišijo več - zaslišal glas človeka, ki ga bo nagovoril s spoštovanjem. Tega mu očitno niso izkazovali ne v otroštvu ne kasneje med neslavno KGB-jevsko kariero. Vladimir Putin je človek, ki je nadpovprečno občutljiv na to, kako se drugi obnašajo do njega. Svojo travmo je sčasoma prenesel na državo oziroma funkcijo, ki jo misli opravljati dosmrtno. Vsega tega rožljanja z orožjem, vseh teh igric z vojno ne bi bilo, če bi komunikacija med Belo hišo in Kremljem potekala po načelih vzajemnega spoštovanja in vsaj minimalne iskrenosti. Edini, ki je v Putinu - poleg Georgea W. Busha na Brdu pri Kranju leta 2001 - videl enakopravnega sogovornika, je bil Donald Trump (in to drago plačal).

Vas ta "vojna v nespoštljivosti" na kaj spominja? Če zaključimo z vprašanjem, kaj premik od bipolarnega k multipolarnemu svetu pomeni za slovensko zunanjo politiko, tradicionalno ujeto v senco notranjepolitičnih interesov, potem je odgovor pravzaprav jasen: aktualni premier Janša je bil bistveno bolj aktivno involviran v zunanjo politiko od svojih predhodnikov. Občasno se je celo zdelo, da je zunanji minister Logar bolj kot ne izvajalec njegove agende, vsaj ko je šlo za evropske in transatlantske odnose.

Je pa seveda premier s serijo neposrečenih izjav - zadnja je bila v zvezi s Tajvanom, začelo pa se je s čestitko poraženemu Trumpu - slovenski diplomaciji naredil tudi nekaj medvedjih uslug. Ne glede na to mu moramo priznati, da je bil prvi po Drnovšku, ki je znal suvereno podrsavati po spolzkem zunanjepolitičnem parketu. Njegovemu nasledniku ali naslednici ne bo lahko, še posebej če za zunanjo politiko ne bo imel(a) posebnega posluha. V tem primeru bo moral(a) dati kraljestvo in konja za - odličnega zunanjega ministra.