Svoboda je stanje, po katerem še vedno hrepeni dobršen del človeštva. Marsikod se za svobodo borijo s puškami in tanki. Svobodo opevajo pesmi, tenkočutno in spoštljivo pa je opisana v vseh sortah literature. Pohlep, ta grozna evolucijska napaka, vgrajena v našo prirojeno zavest, je človeka ves čas gnala k podjarmitvi drugih bitij. Tudi ljudi. Svoboda pa je pomenila rešitev iz okov in je zato skozi vso zgodovino pri vseh narodih in v vseh sistemih predstavljala eno najvišjih vrednot. A zanimivo je, kot je dejal francoski filozof in pisatelj Jean-Paul Sartre, smo svobodni v vsem, le v svobodi ne. V demokraciji je svoboda nekako samoumevna, zato pa si jo številni napačno razlagajo. Že skoraj kot anarhijo, ki v dobi brezglavega potrošništva in virtualnosti vodi v idiokracijo.

Pogosto lahko zasledimo nauk, da svoboda brez odgovornosti ne more delovati, kajti človek se je hitro sposoben spremeniti v podivjano zver, ki kaotične razmere izkoristi za plenjenje. Morda se še spomnite na orkan Katrina, ki je pred več kot petnajstimi leti opustošil ameriško mesto New Orleans. Povzročil je orjaške poplave in prebivalce pahnil v katastrofalne razmere brezvladja. Vajeti je v roke vzela ulica. Nemudoma so se pojavile tolpe, ki so napadale, ropale in celo posiljevale nesrečnike, ki so ostali brez domov. Oboroženi tatovi so ustavljali konvoje z vodo, hrano in zdravili, zaradi česar so bili ogroženi celo bolniki v tamkajšnjih bolnišnicah. Podobni primeri se marsikje tudi danes dogajajo, a New Orleans bolšči iz statistike, saj so ZDA vendar med najrazvitejšimi na planetu, in Američani, zlasti njihov white trash, so izrazito ponosni na ameriško svobodo.

Naša svoboda torej ne more biti enaka svobodi ptička na veji in že rimski državni Mark Tulij Cicero je menil, da moramo biti najprej sužnji zakona, da smo lahko svobodni. Besedo suženj lahko poljubno nadomestite s čim boljšim in za današnji čas primernejšim. Dejstvo pa je, da ljudje potrebujemo red. Potrebujemo pravila. Če ni pravil in zakonov, je red omajan. Če je red omajan, se lahko hitro zgodi ulica. Kot se je pred leti v New Orleansu. Tega pa si najbrž nihče pri zdravi pameti ne želi. Žal zdrave pameti ni na pretek.

Številni privrženci teniškega asa Novaka Đokovića nikakor niso mogli dojeti, kako je možno, da v neki daljni deželi tako slavno osebo zaprejo v dom za migrante in mu ne dovolijo igranja na enem najpomembnejših teniških turnirjev na svetu ter mu celo zavračajo vstop v državo. Niso se mogli sprijazniti z dejstvom, da so pravila pač pravila, in da so pravila postavljena zato, da jih upoštevamo. Nismo najstniška mularija, ki se iz pravil norčuje in jih zaletavo krši. Smo odrasli, ki želimo živeti v miru. Mir zagotavljajo zakoni. Če bi Avstralija Đokovića spustila v državo in mu dovolila nastop na turnirju, bi to pomenilo, da bi morala požreti lastna pravila ter poslej meje odpreti za vse, ki se ne želijo cepiti proti covidu-19, da o izgredih, ki bi jih zagotovo povzročil naval migrantov, raje sploh ne razmišljamo.

V Sloveniji smo svobode deležni že okroglih trideset let. Svobodo nam zagotavlja ustava, ki je najvišji pravni akt v državi. Ustava vsem nam zagotavlja, da lahko mislimo, govorimo in počnemo kar želimo. Z zakonskimi omejitvami, se razume. Ko berete ustavo, berite tudi drobni tisk, da se ne zapletete v traparije. V ustavi piše, da je vsakomur zagotovljena pravica do svobode izražanja in marsikdo si člen razlaga čisto preveč anarhistično ter ob tem spregleda, da imamo tudi zakone, ki ščitijo dostojanstvo državljanov in kaznujejo tiste, ki svobodo govora izkoristijo za širjenje laži, obrekovanje in druge verbalne škodoželjnosti. Da ne bi prihajalo do nesporazumov, skrbi ustavno sodišče, organ, ki v primeru uporabe izrednih pravnih sredstev presoja, ali so prejšnje inštance kršile človekove pravice, ki nam jih zagotavlja ustava. Skratka, živimo v relativno dobro urejeni svobodi - ter v eni najvarnejših držav na svetu - in prav zabavno je opazovati, kako politika, zlasti sedaj, v mesecih pred volitvami, napoveduje borbo za svobodo.

Politiki so dobesedno obsedeni s svobodo medijev, ki si jo vsak od njih predstavlja drugače. Alenka Bratušek si svobodne medije predstavlja tako, da sama ureja, kaj bo objavljeno in kaj ne, in če ji kaj ni prav, bo avtorja preganjala vse do kod seže njena jeza. Več o tem vam lahko pove fotograf Jani Božič, ki je zaradi krivičnega pregona raje emigriral v London. 

Po drugi strani si SDS svobodo predstavlja točno tako, kot jo širi njihov medij Nova24tv, za katerega je dober poznavalec novinarstva Tomaž Perovič dejal, da ni desni, ampak strankarski medij. Resnici na ljubo je treba priznati, da premier Janez Janša svobodo razume malo po čudaško, kar je nekoč, še kot urednik tednika Demokracija, izkusil tudi urednik portala+, ki ga je Janša po telefonu grozeče posvaril: "Ne grizi roke, ki te hrani!" Avtorica tega zapisa pa vam lahko zaupa epizodo, kako je pomagala ustanoviti tednik Reporter, kjer je pisala tudi kolumno, ki se je imenovala Zadnja beseda:

Malo pred volitvami 2008 sem napisala besedilo z naslovom Janša, pojdi k vragu, in ko je bil tekst objavljen, je Janša - ki je bil tudi takrat premier -, poklical urednika Reporterja in ga vprašal: "Kaj pa je to na zadnji strani?" Urednik je odgovoril: "Ja … zadnja stran …" Janša je vprašal: "A pa se bo to pogosto ponavljalo?" Urednik je dejal: "Jaz upam, da ne … " In res se ni! Vidite, za razumevanje svobode morate imeti izjemno širok domet. Control freaki svobodo razumejo popolnoma drugače kot jaz, vi ali številni drugi.

Robert Golob, vsekakor uspešni podjetnik in po novem tudi politik, je, kot kaže, prepričan, da v Sloveniji vlada takšen manko svobode, da je stranko, ki jo je prevzel, poimenoval kar Gibanje Svoboda. Ironično je le to, da v nesvobodni skupnosti takšno gibanje sploh ne bi moglo obstajati. Sloveniji v resnici manjka nekaj drugega in skrajni čas je, da to spregledajo tako Golob kot vsi ostali.

Sloveniji manjka država. Funkcionalna pravna država.

Sloveniji manjka predvsem to, da stvari delujejo. Zelo preprosto. Ne pa da imamo pogosto občutek, da v tej deželi ne deluje nič - z izjemo semaforjev. Janša ima kar nekaj sposobnosti in zanimiv ter bogat dar izražanja, a je avtokrat, ki namesto sposobnosti raje ceni lojalnost. Zato okoli sebe nabira nesposobne kretene, ki vanj dobesedno verujejo in mu samo prikimavajo, sposobne kadre, ki si drznejo imeti lastno mnenje, pa odpika. Zato stvari v državi funkcionirajo nekako tako, kot v štosu, ko Janša pride nekam na vas in vpraša narod češ, a kaj potrebujete? Ljudje pojamrajo, ja, vodovod nam ne dela, to bi res potrebovali. Janša nemudoma prime mobilni telefon in pokliče pristojnega ministra češ, halo, v tej vasi nimajo vodovoda, takoj zrihtaj! Nakar se obrne k vaščanom in jim reče, vodovod je urejen, a potrebujete še kaj? Pa eden od prebivalcev vasi previdno reče: "Ja, če bi nam lahko telefonski signal napeljali, bi bilo res super … "

Upam, da razumete. Svoboda brez vodovodne ureditve in telefonske napeljave sama po sebi ne pomeni veliko. Zato so nujne reforme. Nujna je reforma zdravstvenega sistema, ki se že tako podira, sedaj, v času epidemije covida-19 pa se je izkazalo, da je naše javno zdravstvo že (skoraj) zlomljeno. Nujna je pokojninska reforma, nujna je socialna reforma, nujno je preoblikovanje državnega gospodarstva. O podrobnostih morda kdaj drugič. Pred leti je obstajala Državljanska lista Gregorja Viranta, ki je kampanjo gradila na obljubah reform, a verjeli ali ne, te nikoli niso bile zares pripravljene. Bilo je veliko govora, dejanj pa skoraj nič. Morda ni bilo časa za konkretno delo, ker so vodilni v stranki čas raje namenjali sestankovanju z znanimi lobisti. Ob viskiju.

Čeprav se zdi, da je za spremembe že prepozno, je vseeno bolje pozno kot nikoli. Spremembe potrebujemo. Na boljše. Ta hip prav zares ne potrebujemo še več svobode, ker itak ne vemo, kaj bi z njo, če sistem, v katerem živimo, ne deluje kot bi moral. Zato potrebujemo državo, v kateri svoboda ne bo samoumevna, ampak zopet spoštovana. Saj veste - kot v poeziji, kot v knjigah.