Poglabljam se v svoje izkustvo. Odzive. Doživljanje sveta, prostorov, odnosov.  Odmev v prostoru me sprašuje, odzvanja preplet misli. Uživanje življenja. Kaj pravzaprav to pomeni? Je to užitek pri doseganju rezultatov? Je to uživanje ob prebujanju v nov dan? Je to uspeh pri projektu, plačilo?

Sam sem zahteven do sebe, zelo, zato tudi od drugih pričakujem veliko mero zdravega občutenja in spoštovanja, ki prinese skupne rezultate timskega dela, predvsem pa skupnega bivanja. A v osnovi sem zelo skromen. Čeprav rad uživam ob dobri hrani, izbranem kozarčku ali dveh, da ne razkrivam, kako rad odkrivam užitke sladkega. In to se pozna, z vsakim letom razširim obzorja s kakšnim kilogramom več. A o tem ne bom pisal. Vsaj dokler ne bo telo ponovno "izoblikovano", kot je bilo v mlajših letih …

Sposobnost občutenja pri zaznavi melodij okusov ob gurmanskih odkrivanjih je podobna uživanju ob lepih ambientih, urejenih prostorih, v svežini narave ob prebujanju izzivov in sanj, ki jim vdihneš realnost. A ko temu ni tako, ko v nekem času ne uspeš narediti ambientov in projektov za naročnika na tistem nivoju, ki ga iščeš, ki ga vseskozi ustvarjaš na papirju, na tablici … Takrat bolečina postane močnejša kot je doživljanje veselja ob največjem uspehu. To me prizadene, kot takrat, ko nekdo, ki sem mu zaupal, to izrabi.

Uživanje v bivanju je tako preplet užitka in bolečine. Izpolnitve in manka. In smisel mojega dela je res prinašanje sreče in lepega življenja naročnikom. Ne gre toliko za črte, ne gre le za pridobivanje dovoljenj ali postavljanje zidakov. Gre za tisto več, za občutenja, ki jih prineseš v dom, v pisarno, v delavnico. Gre za energijo, s katero napolniš prostor. Za prenos želja ustvarjalca naročniku. Kot arhitekt ali naročnik, ki biva v domu, ki ga zanj nasnujem. In neverjetno sem srečen zlasti v zadnjem času, ko prav moj projekt, projekt, ki smo ga s sodelavci gradili leta za Slovenijo in Slovence, naš EXPO paviljon v Dubaju, ljudi pristno povezuje.

Ob tej kreaciji se zbira upanje za nas onkraj meja. Tu je seštevek pozitivne energije na enem mestu. In to samo zato, ker sem se nekoč tako odločil, da grem na natečaj in pred tem v svet vročega peska in sonca ponesem naš dih … do danes, ko paviljon stoji. S svojim zanosom, ki ga prelijem v črte ambientov, in s potmi v Dubaju sem pripomogel k močnejšemu siju naše identitete v tem edinstvenem arabskem prostoru. 

In tako malo je včasih potrebno, da se občutek lepote prostora, ki je vtkana v vsak izrisan detajl, porazgubi. Da naročnik te vizije ne razume, da gleda na dom, prostor dela in paviljon kot na kup železa, betona in lesa. Zakaj tako pogosto naročniki ne razumejo, kako pomembni so delo in sinergija nas, ki vlečemo črte, da te postanejo ključ do identitete in da špranja, skozi katero posije sonce, nudi užitek dnevu?

Da iz črt, lesa, stekla in marmorja ustvarimo toplino, srečo in veselje, je dar. Je denar ali plačilo tisto, ki zamegli uvid, da se izgubi fokus in se ne razume, da arhitektura pomeni več kot le gradbeništvo?

Ja in ne.

Presenečeni boste, če vam povem, da največjo sinergijo in lepoto ambienta ustvarjamo ravno s preprostimi in ne preveč razsipnimi naročniki. Res. Veliko je onih, ki si lahko privoščijo luksuz in ki bi že lahko iz knjig o "sreči" razumeli, kaj je dom, kaj užitek bivanja in kaj zdravo bivanje. A so tako ujeti, da ne vidijo več osnovnih temeljev vrednot. In ne znajo bivati v sinusoidi manka in obilja.

In včasih trenutek zaboli; zaboli me, ko se začnemo pogovarjati o denarju, ko se začnejo iskati izgovori za neplačila, ko se izgubi komunikacija. Ko daš vse, kar imaš, dušo, srce, znanje, pot in misel ter čustvo, a na koncu tvoj dar zavrnejo. Ti ne vrnejo ničesar. Te celo opeharijo.

A sem vesel. Več je tistih, ki razumejo, pravzaprav, ogromno ljudi se mi javlja in me spodbuja, da gradim naprej. In gradim, saj se osredotočam na dobro. Zato bom še naprej pisal tako o iskrenosti kot o sreči, za katero potrebujemo tako malo in skoraj nič denarja v žepu ali na računu. Zato, da morda vseeno komu pomagamo, prinesemo srečo na obraz, kot jo prinaša naša arhitektura in design, ki mu bije zeleno srce Slovenije na največjem gradbišču sveta Dubaja.

In tako bo tudi v bodoče, ob novih vizijah in vdihih, ki jih prelijemo na prazen papir in zapišemo v kamen, da oživi.