Komentar

Ko postanejo kuharji vrhunski umetniki, vrhunski umetniki pa žrtve "kuhinje"

Kmalu bomo kot prava redkost med narodi spet praznovali dan kulture, da bi se počutili v odnosu do kulture takšni, kakršni v resnici nismo. Dela prost dan v imenu poklona umetnosti smo poimenovali po Francetu Prešernu, zato da lahko brez posebne muje leto za letom po istem kopitu slavimo in recitiramo poezijo enega in edinega pesnika, spremljamo prispevke o enem in edinem pokojnem poetu, pa se nam ni treba niti na ta en in edini dan kaj posebej ukvarjat s številnimi drugimi slovenskimi umetniki skozi čas, ki smo jih za časa življenja izstradali blaginje in pozornosti ter prenekatere z ignoranco tudi uspešno umorili. 

05.02.2022 21:45
Piše: Simona Rebolj
Ključne besede:   kuharji   umetniki   Ana Roš   športniki   Hiša Franko   Michelin   Robert Roškar   France Prešeren   Aleš Hojs   Tuš   JAK   Ministrstvo za kulturo   Aphra Tesla

Foto: hisafranko.com

Kadar se v splošni javnosti vname pričkanje o umetnosti, se hitro izkaže, zakaj je za Slovence bolje, da kramljajo o kulinariki.

Navduševanje nad športom in kuhanjem je pri Slovencih vendarle obrodilo sadove. Medijem nikoli ne zmanjka prostora za šport in kuharske oddaje. In res! Slovenija se že dolgo ponaša s paleto vrhunskih športnikov in počasi se množi tudi vedno več kulinaričnih mojstrov. Pa naj še kdo reče, da pozitivna motivacija ne šteje! Začele so padat prve Michelinove zvezdice. Slovenska zvezdnica Ana Roš je s Hišo Franko na idiličnem podeželju, kjer nudi prestižno degustacijo in apartmaje za prenočevanje, pridobila že dve slavni zvezdici. Postali smo torej dežela športa in kulinarike. S čim drugim se ne zmoremo pohvalit. 

 

Na drugi strani Slovenci povsem enako žanjemo tudi primerne sadove sramotne nezainteresiranosti in smisla za intelektualne, ustvarjalne in umetniške dosežke. Povprečen Slovenec je bralno polpismen pri razumevanju kompleksnejših vsebin in nič ne pogreša kulturne dogodke, ki presegajo domet povprečne veselice. Slovenci se delimo na leve in desne ideološke blazneže, ki se med seboj verbalno vojskujejo s pamfleti, floskulami in zmerljivkami. Tisti brez osnovnega stališča se umestijo na politično sredino in trapajo puhlice o domnevnih pomembnih podrobnostih in pripravljenosti na spravo, medtem ko lajajo sovražne fraze čez desne ali leve, o kakšnih omembe vrednih podrobnostih pa ni ne duha ne sluha. 

 

Kmalu bomo kot prava redkost med narodi spet praznovali dan kulture, da bi se počutili v odnosu do kulture takšni, kakršni v resnici nismo. Dela prost dan v imenu poklona umetnosti smo poimenovali po Francetu Prešernu, zato da lahko brez posebne muje leto za letom po istem kopitu slavimo in recitiramo poezijo enega in edinega pesnika, spremljamo prispevke o enem in edinem pokojnem poetu, pa se nam ni treba niti na ta en in edini dan kaj posebej ukvarjat s številnimi drugimi slovenskimi umetniki skozi čas, ki smo jih za časa življenja izstradali blaginje in pozornosti ter prenekatere z ignoranco tudi uspešno umorili.

 

Intelektualna, duhovna in duševna hrana povprečju ne tekne! Vsako leto nekaterim umetnikom podelimo nagrade Prešernovega sklada in dve Prešernovi nagradi za življenjski opus, da se čim prej znebimo nadležnih parazitov državne blagajne, kot se rada izrazi najbolj nekultivirana in poneumljena raja podalpske deželice. Tudi ob tej obredni gesti skoraj ne mine leto, da se ne bi v javnosti spričkali zaradi spolitiziranega programa slavnostne prireditve in ob določenih odločitvah spolitiziranih komisij. Nemalokrat so pripombe upravičene in prozorno predvidljive, zaradi česar se spusti mrak nad vse nagrajence in nad ključno poanto poklona poanti umetnosti. Ker umetnost večini Slovencev predstavlja nekaj, kar naj bi bilo zgolj stvar okusa, smo kot narod precej brez okusa, pa tudi zlahka osupljivo neokusni. Kadar se v splošni javnosti vname pričkanje o umetnosti, se hitro izkaže, zakaj je za Slovence bolje, da kramljajo o kulinariki. Ali pa morda tudi o tem raje ne?

 

 

***

 

Razvoj obrobne rumene anekdote o večerji v Hiši Franko vsebuje vse ključne elemente zmedenih državljanov, ki raje kuhajo in telovadijo, kot mislijo. Radijski zabavljač se je odpravil s spremljevalko na večerjo v Hišo Franko. Ker vsako doživetje, še posebej če je dolgočasno, ne obstaja brez fotografij, s katerimi lahko navdušeno gnjaviš čim več ljudi okrog sebe, je bil tudi ta podvig posebej ovekovečen na družbenih omrežjih. Robert Roškar je kulinarično obsedeni javnosti razkazal majcene porcije specialitet z muzajočimi pripombami, na koncu pa objavil huronski račun za degustacijo. Dobro se je "skeširal". O, poglejte! Nič posebnega, če se ne bi na tviterju zgroženo oglasil levičarski politik:

 

"K sreči imamo izbiro in k takim oderuhom ne hodimo."

 

Ups, ne, pardon! Izjave ni čivknil na primer Miha Kordiš, ampak Aleš Hojs. Član desne stranke SDS, ki na političnem parketu zastopa predvsem neoliberalne interese in se klanja divjini prostega trga, se kar naenkrat zgraža nad oderuškimi cenami za luksuziranje?! V nadaljevanju je Hojs še sarkastično pribil, da bi bil račun lahko še dvakrat višji, pa to ne bi bil fašizem, saj gospa (Ana Roš) redno blati Vlado Republike Slovenije.

 

Levi oderuhi so torej oderuhi, desni oderuhi pa uspešni podjetniki. Med levičarje je minister ponovno zalučal kost, ne da bi jo zavil vsaj v celofan. Sploh ni treba. Kronično naivni levičarji so spet nasedli kot mali otročaji in spet, kot že neštetokrat v zgodovini, pokazali, zakaj levica izumira! Zakaj levica nima za burek. Armada samooklicanih levičarjev je nasula po družbenih omrežjih toliko neumnosti, ki bi jih zlahka pripisali desničarskim populistom, da bi se jim lahko smejali tri dni skupaj, če ne bi bilo tudi tragično.

 

Najprej so vse, ki bi si drznili zmrdovat nad ponudbo luksuznih restavracij, ozmerjali za kmetavze brez okusa, ki ne ločijo bureka od vrhunske kulinarike, ki se ji globoko klanjajo in ji ne odrekajo moralne pravice do oderuške cene. Levičarji kar naenkrat ne razumejo, da kakovost izdelka na trgu ne rezultira avtomatsko v visoki ceni. Še nikoli niso slišali za plačevanje znamk in prestiža, ki služi predvsem kastnemu ločevanju potrošnikov. Odlično služijo prodajalci prestiža in prodajalci nekakovostnega poceni "fastfooda", od katerega je odvisna in zastrupljevana predvsem revnejša populacija.

 

Levičarji so se v bran Ani Roš, kot da bi bila obramba posebej potrebna, postavili še z izjemno ganljivimi izjavami o brezmejnem trudu, garanju, kopanju v znoju in krvi, ki je poplačano s temu primernim položajem na trgu! Levičarji kar naenkrat nimajo pojma o podcenjenih in podplačanih delavcih na trgu, ki se utapljajo v znoju in krvi, še manj se jim sanja o izjemno ustvarjalnih avtorjih kakovostnih produktov, ki jih trg povprečja izpljune ali brez osebne investicijske zmožnosti zatre že v kali.

 

Hiša Franko postane kar naenkrat zgled pravičnosti in realne vrednosti, ki pač ni dostopna finančno osiromašeni populaciji. Kaj č'mo! Končno je kakovost dela poplačana, so blejali! Levičarji postanejo kar naenkrat slepi za primitivizme, ki se skrivajo v vsaki branži, ki služi igram lakote kapitalističnih elit. Restavracije, ki služijo prestižu, morajo poleg ustreznega ambienta in ceremoniala ponujat tudi plenilsko perverzen občutek superiornosti preko menija, vsaj obrok z medvedjo šapo, če že ne s kakšnim specifičnim kosom eksotične živali. To je to. Ne, ne gre le za zdrav, kakovosten in okusen obrok za pošteno ceno. Dobro jutro!

 

Ana Roš se je izurila v vrhunski kulinariki in dobro uporabila svoje okoliščine za dober biznis, ki služi igri prestiža. Kot vešča kapitalistka ne spusti nobene priložnosti, zato svojo znamko trži tudi preko trgovske verige Tuš. Zakaj ne bi ponudila tudi manj kakovostnih izdelkov državljanom, če pač lahko. Potem spravi na trg še knjigo o sebi. Zakaj pa ne? Saj vemo, da se tudi polpismeni in mentalno ubožni izdelki prodajajo mnogo bolje od literarnih biserov brez zvezdniškega in populističnega sijaja. In to je to! Nobenih posebnih plemenitih, socialnih in kulturno vzvišenih vrednot ni v igrah lakote.

 

Zakaj torej so se slovenski levičarji čutili dolžni sploh ukvarjat z bedastim tračem in še eno v vrsti provokacij desnega političnega pola na način, kot da se postavljajo v bran izjemni krivici, ki se je zgodila genialni kulinarični mojstrici, utapljajoči v znoju, trudu in ustvarjalnosti?! Obstajata lahko le dva banalna razloga, ki smešita levičarska stališča kot mrtvo črko na zmečkanem papirju. Prvi razlog je, da mnogo levičarjev enako orgazmira predvsem nad materialističnim prestižem, kot to očitajo desničarjem v imenu plehkosti in puhlosti sodobne neoliberalne vulgarnosti brez pravičnih, vsebinsko žlahtnih in socialno čutečih kriterijev.

 

Drugi razlog je še bolj banalen. Ana Roš rada zapoje Bandiero rosso, izraža nenaklonjenost desnici in že je Naša! Levičarska benignost se napaja na identitetnih politikah in pamfletih. Hitro je dovolj in za politikantske potrebe postane tudi levičarsko navdahnjen umetnik pravi kulinarični navdušenec in bluzi o poeziji Ane Roš na krožniku za pravo ceno. Ja, celo to sem morala požret.

 

 

***

 

Skreganost s kapitalistično logiko v temelju poante se najbolj zazna ravno pri intelektualnih, duhovnih in umetniških doprinosih družbi. Večine ljudi ne briga in si niso zmožni niti predstavljat, koliko truda, izobraževanja, opazovanja, podoživljanja in napenjanja možganov je vloženo v presežno intelektualno ali umetniško delo. Neprimerljivo z dosežki, ki so omejeni na prostočasno dejavnost kot hobi ali komercialno skonstruiran izdelek s prednostnim namenom zaslužka na poneumljenosti povprečja. Cilj ustvarjalnih produktov je v osnovi dostopnost do čim širše populacije, še posebej depriviligirane ali potisnjene v siromaštvo.

 

Težnja umetnosti se torej ne more skrivat v ustvarjanju luksuzne ponudbe, ki si jo lahko privoščijo le premožni nastopači, če se radi pokažejo v lepi obleki sredi gledališča ali opere. Poslovni način razmišljanja v osnovi ne deluje v prid umetnosti in osredotočanju na kakovost stvaritve, neodvisno od profita. Intelektualne in umetniške dobrine potrebujejo posebno obravnavo, podporo in motivacijo, da bi avtorji lahko zaslužno dovolj udobno živeli za posvečanje pomembnemu poslanstvu. Podpora države in medijev v dobrobit družbe je izjemnega pomena.

 

Kako umetnike in intelektualce podpiramo v Sloveniji glede na prenekatere druge države? Danes se umetnik brez agenta lahko skoraj poslovi od možnih sanj po preboju v mednarodni prostor. Vlaganje v preboj čez mejo je za majhno državo s skoraj neobstoječim trgom toliko večjega pomena! V Sloveniji smo ustanovili Javno agencijo za knjigo (JAK), kjer se izvaja marsikaj, kar je prej izvajalo Ministrstvo za kulturo ali Društvo slovenskih pisateljev, a v vseh letih obstoja JAK ne premore niti enega resnega agenta! Nesprejemljivo! Kdo bi moral poskrbet za obstoj agentov, je prepir, ki se včasih vname med založniki in JAK-om v zlizanem slogu prelaganja odgovornosti.

 

Zakaj smo sploh ustanovili JAK? Ker ne premoremo funkcionalnih agentov, mora javnost poslušat flance o neizmerni pomembnosti Frankfurtskega knjižnega sejma za mednarodno prepoznavnost slovenske literature. Mednarodni sejmi pomenijo skromno priložnost le državam, ki na mednarodnem področju ne delujejo nič, sicer se pa na sejmih najbolje predstavljajo že uveljavljeni avtorji. Agentov v Sloveniji večinoma nimajo tudi slikarji. Odvisni so od zmožnosti delovanja galerij. Agenta ne premorejo tudi naši igralci, ko se že odlično izkažejo v mednarodnem prostoru z raznimi nagradami za filmske presežke.

 

V Sloveniji ne obstaja finančna podpora za nastajajoče obetavno delo, tudi za prvenec, kar marsikje v tujini kot možnost še kako obstaja. Honorarji za umetniške in intelektualne stvaritve so porazni, sramotni in podcenjujoči, v literaturi celo birokratsko opredeljevani na ceno pole, kar naj bi varovalo ustvarjalce pred izkoriščanjem založb, kot da je vsak tipkopis eno in isto sranje glede na kakovost stvaritve. Ob vsem priloženem moram pa ob poslušanju omizja o kroničnih problemih v sferi umetnosti slišat od ene izmed piarovk v okviru založbe, kako posebej omenja, da je dandanes preboj čez mejo problematičen tudi zato, ker morajo bit avtorji izjemno samopromocijsko vešči. Dobro morajo obvladat angleščino, ustrezno komunicirat z novinarji širom po svetu in poskrbet za osebno všečnost. Prosim?

 

Laszlo Krasznahorkai se ne bi strinjal, Michel Houellebecq še manj, Elena Ferrante, kdor koli že stoji za psevdonimom, bi se pa takšnim razpredanjem o komercialnih predpogojih za literarni uspeh smejala. Vsi zelo zadovoljni s profesionalnim delovanjem svojih agentov, urednikov in promotorjev. Kako abotno duhamorna postaja ta naša hlapčevsko nefleksibilna mentaliteta in zadovoljstvo z rovarjenjem po domačem vrtičku, ker ambicioznosti in vere v možnost preboja v resnici ni veliko.

 

Vprašajmo se, zakaj?! Naši umetniki, obilno prekarizirani in prepuščeni sami sebi, se kar naprej ukvarjajo z mučnimi, nejasnimi in zamudnimi prijavami na vedno manj zaupanja vredne razpise, da bi nekako obstali. Nivo presežkov drastično pada in za domačo ograjo se promovira kot vrhunski dosežek marsikaj, kar zadošča le malo višjim kriterijem komercialnega izdelka za slovenske lokalne ali politične potrebe, medtem ko se marsikatero vrhunsko delo bolj ali manj zapostavlja.

 

 

***

 

Kako lahko slovenskega ustvarjalca zatolče prebijanje v mednarodni prostor brez ustrezne opore in varnosti s strani države, dobro pojasnjuje tudi zadnja izkušnja že dobro uveljavljene intermedijske umetnice in glasbenice Aphre Tesle. Aphro Teslo je k sodelovanju za razstavo pod naslovom Portret emocije v Estoniji povabil prepoznavni vizualni umetnik Jevgeni Zolotko. Poleg Zolotka sta razstavljali še dve umetnici, Liydia Hannah in Diana Tamane. Zolotko in Tesla sta se sprva dobro ujela v medsebojnem razumevanju in viziji, čemur je Aphra Tesla popolnoma posvetila več mesecev intenzivnega ustvarjanja. Pri takšnih sodelovanjih ostanejo soavtorji večkrat brez vnaprej sestavljene pogodbe, saj se proces in narava sodelovanja vzpostavljata sproti in ne obstaja vnaprejšnja jasnost, kaj, kako in koliko bo kdo doprinesel k skupnemu delu. Ustvarjalec se mora odločit, ali se bo zaradi pravno formalnega tveganja odpovedal priložnosti ali bo zaupal, da vsaj v sferi umetnosti namesto golega cufanja za slavo in dobiček še kaj veljajo odnos do umetnosti, načelnost in osebno dostojanstvo.

 

Ali je vulgarna kapitalistična logika igre moči tako globoko prisotna tudi na parketu umetnosti, da izkoriščanje umetnikov v deprivilegiranem položaju ali kraja idej in umetniških stvaritev tako zelo ni nič presenetljivega, da predstavlja povsem sprejemljivo prakso v imenu poslovne iznajdljivosti? Konec koncev se je povsem legalno sprejelo zaenkrat predvsem v ZDA, da nekateri komercialni pisatelji, ko postanejo zavoljo slave s svojim imenom znamka, kasneje najemajo dovolj sposobne skritopisce (ghostwriters), da za skromnejše plačilo pišejo namesto njih in na takšen način izdajajo in prodajajo knjige kot po tekočem traku. Odvratna izkoriščevalska praksa, ki razgalja razkorak med nemoralnimi prioritetami trga in ključnim smotrom umetnosti.

 

Sodelovanje med vizualnima umetnikoma se je končalo slabo. Aphra Tesla namreč ni privolila, da bo pristala v funkciji "skritoumetnice", saj je bila povabljena k sodelovanju ravno zato, ker je s svojimi deli že preverjeno presežno ustvarjalna in zanimiva avtorica. Vendar je kasneje ugotovila, da v katalogu razstave ni objavljen njen življenjepis in da ni navedena enakovredno kot soavtorica projekta, kar naj bi bila posledica pozabljivosti kuratorke. A enake "pomote" so se nadaljevale tudi kasneje v določenih javnih občilih.

 

Nauk sodobne neoliberalne logike je povsem jasen. Nikomur ne zaupaj, ker je vsak na poti tvoj hipotetični tekmec, lopov ali celo sovražnik. Pozabimo na pojme, kot so: sodelovanje, zaupanje, dostojanstvo in osebna integriteta. Ampak kje in kako je v takšnem svetu prostor za pravega umetnika ali intelektualca? Kje in kako?

 

Morda bi si to vprašanje zastavili vsaj ob prazničnem dnevu kulture sredi skrajno nekulturne stvarnosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
20
10.08.2022 23:45
Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
18
05.08.2022 20:00
Februarja letos sem ob odločni in enotni reakciji Evropske unije na rusko invazijo na Ukrajino na tem mestu zapisal, da je ... Več.
Piše: Božo Cerar
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
14
04.08.2022 20:00
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred , kakor ... Več.
Piše: Denis Poniž
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
10
03.08.2022 23:45
Strategi t.i. levice so že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog nevladnih organizacij in civilne družbe silno ... Več.
Piše: Miha Burger
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
16
02.08.2022 23:00
Vladni predlog kar štirih zakonskih sprememb na področju davkov, kar mediji ljubkovalno imenujejo davčna reforma, že na prvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
14
01.08.2022 22:00
Predsednik Golob, vseeno hvala za vaš trud. Uspeli ste opozoriti na potrebe gasilcev in to je dobro. Upam, da vam uspe ... Več.
Piše: Milan Krek
Evropska unija v svetu 21. stoletja bo morala spremeniti sistem odločanja, ali pa je čez desetletje ne bo več
7
24.07.2022 22:55
Povojno obdobje je svet upravljala skupina G7, v kateri so se znašle najrazvitejše države. V samo nekaj letih ali celo mesecih ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Genialni minister Loredan bi 18 mesecev delal stresni test zdravstva za pol milijarde evrov, največja slovenska občina pa je ponoči brez dežurnega zdravnika
15
24.07.2022 00:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih mandata s ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne razumem ljudi, ki svoje življenje in svojo moč izkoriščajo za obtoževanje in uničevanje drugih
8
20.07.2022 20:00
Ne razumem posameznikov, ki jim visoke pozicije tako udarijo v glavo, da izgubijo razsodnost in namesto da bi svoje delo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Loredanov zakon o interventnih ukrepih v zdravstvu ali kako bo Aleš Šabeder nadzoroval tri klonirane Šabedre
10
17.07.2022 22:45
Loredanov zakon prinaša tudi poseben urad, Urad za nadzor kakovosti in nabav v zdravstvu, ki naj bi med drugim nadziral ... Več.
Piše: Milan Krek
Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju
26
16.07.2022 18:00
Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stop za avtokracijo: "Važna je vsaka gesta, vsaka beseda, vsaka akcija, da se prepreči avtokracija kjerkoli v svetu!"
15
12.07.2022 22:00
Dobro in koristno bi bilo, če bi vsak državljan sveta, ki ima idejo, kako zmanjšati možnost nastanka avtokracije, to tudi ... Več.
Piše: Miha Burger
Novi generalni direktor NIJZ Branko Gabrovec si je dal zlakirati tla v pisarni, da bo lažje plesal
15
11.07.2022 22:41
Ko sem si želel 4. julija, preden sem predal posle, še zadnjič ogledati svojo pisarno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ... Več.
Piše: Milan Krek
Obstaja veliko stvari, ki so pomembne v svobodni družbi. Izbira je ena izmed njih.
6
10.07.2022 22:00
O tem, kako pomembna je izbira, se po mojem mnenju premalo govori.Najbolj očitno je v ključni moči, ki jo imajo volivci pri ... Več.
Piše: Keith Miles
Urška Klakočar Zupančič je najšibkejši člen sedanje oblasti. Skrbi me zanjo.
27
06.07.2022 18:00
Janez Janša in njegovi verniki so bili neotesani, pa je narod raje dvignil pesti za Gibanje Svoboda. Robert Golob, predsednik ... Več.
Piše: Ana Jud
Pričevanje iz prve roke: Kako je bil Milan Krek prisiljen odstopiti kot generalni direktor NIJZ
26
04.07.2022 21:25
Seveda je moj odstop zoper vsa pravila vodenja, a tako pač je. Če se politika odloči, da moraš oditi, saj edino ona ve, kaj je ... Več.
Piše: Milan Krek
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
12
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
14
26.06.2022 21:35
Odstopil sem po imenovanju novega ministra za finance in to zaradi tega, ker imam svoj ponos in ne dovolim, da kdor koli ... Več.
Piše: Ivan Simič
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
27
25.06.2022 21:48
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu ... Več.
Piše: Denis Poniž
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
35
23.06.2022 21:50
Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.429
02/
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
Miha Burger
Ogledov: 1.689
03/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.337
04/
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
Uredništvo
Ogledov: 1.237
05/
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
Božo Cerar
Ogledov: 1.500
06/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.081
07/
Protiamerikanizem in ruska propaganda v Grčiji
George X. Protopapas
Ogledov: 1.155
08/
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
Ivan Simič
Ogledov: 1.776
09/
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
Bine Kordež
Ogledov: 721
10/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.344