Kdo lahko odvzame poslanski mandat in na kakšni podlagi?

Če kdo misli, da lahko oblikuje državnozborsko večino in glasuje o odvzemu mandata političnega nasprotnika z nadglasovanjem, je brcnil v instrumentarij mračnjaškega avtoritarizma ali v tem primeru demo-avtoritarnosti ali če hočete – v absolutistično zasnovano demokracijo, kjer izvoljena večina vlada neomejeno. Kjer vladajoča večina lahko uvede glasovanje o usodi nasprotnika in ga seveda, ker gre za večino, tudi izključi, uniči. Se zdi znano? Razlika do pravega avtoritarizma je samo še ta, da je ta v osnovi vezan na neomejeno samovoljo posameznika, medtem ko ta na samovoljo skupine.

Mandat namreč lahko jemlje le tisti, ki ga je podelil, zanesljivo pa ne tisti, ki zastopa nasprotno politično skupino oziroma interes. Seveda je ob tem potrebno poudariti, da je demokracija zamejena z zakonodajnim okvirjem, kar zagotovo drži, a o učinku zakona poslanci ne glasujejo, kot so to počeli v sredo v DZ. To delajo sodišča in to funkcijo so opravili strokovnjaki, ki so podali mnenja, poslanci pa so odločili zgolj, če jim to mnenje ustreza in ne, če je pravno sprejemljivo. Samo mišice so napeli. Tu je zabloda razumevanja demokracije v dolini Šentflorjanski in od tod veje duh totalitarnosti. 

To pomeni, da tu ne vlada nek avtomatizem, mehanizem ali kak pravni sprožilec. Obstaja samo arbitrarna volja politične večine, da izključi političnega nasprotnika, kar nima blage veze z demokracijo. Kdor tega ne vidi, je pokvarjen, hinavski ali pa nerazumen, v najboljšem primeru pa nekdo, ki Machiavellijevsko ne izbira sredstev za dosego "višjih" političnih ciljev.

Bodimo si na jasnem. Odvzem mandata mora biti možen. Ker mora biti tudi demokracija uravnana s spoštovanjem vnaprej določenih in jasnih pravil. Kdor jih krši, mora biti sankcioniran zaradi varovanja konsenzualnega interesa nas vseh in ne zaradi znašanja nad njim. Ampak. 

Je kdo opazil, kako so poslanci ugotavljali, da je 20 let star zakon prestar, da bi ga lahko brali dobesedno in da ga je potrebno interpretirati tako ali drugače? Kaj to pomeni? Da je ta zakon možno oziroma potrebno tolmačiti tako, da bo primeren za učinkovanje na izbran primer? Je to friziranje zakona, zato da bi za nazaj prikazali, da učinkuje na točno to, kar želimo in točno tako, kot želimo? Je to bistvo in namen zakonodaje in vnaprej znanih pravil igre? 

Je res medicinski brat Jani Möderndorfer ta, ki bo Slovence razsvetlil, kaj je zakonodajalec imel v mislih, ko je 20 let nazaj pisal ta zakon? Veste kaj? Vse tisto, kar so povedali Terček, Möderndorfer, Janša in ostali, bi vam sam lahko napisal nekaj dni pred tem. Ker je bilo jasno. Pozor. Ne njihovo razmišljanje, ampak politični interes, kjer pravo šteje toliko kot Primcu pravice istospolnih parov! 

Zato je bila razprava farsa, rezultat jasen, institut presoje in ugotavljanja pa izrabljen v politični interes. Ker je odločala politika. In to po drugih kriterijih, kot je recimo ugotavljanje oziroma tehtanje krivde. Politične računice recimo tem kriterijem, ki so izvrgle Janšo iz državnega zbora. Napeli so mišice in ne pretehtali krivde za kar mimogrede niso nti usposobljeni. In to še ne pomeni, da je narobe, da Janše v državnem zboru več ni! Tega se sploh ni pretreslo niti se to ni ugotavljalo na pravem mestu. In to je veličina hinavščine in nerazumevanja demokracije tako kot državništva nad osebnimi travmami.

Kaj, če se Janši odvzame mandat pa v resnici ni kriv oziroma kaj, če se mu ga ne pa v resnici je kriv?

Janez Janša, spomnimo, je javnosti zatrdil, da kot obsojenec že ne bo hodil v državni zbor. Danes smo na to pozabili tako kot on sam. A na ta način bi Janša obvaroval državo pred težavnim vprašanjem, ki ga več ni moč spraviti z dnevnega reda. In ta način je mimogrede lasten demokracijam in ne oklepanje v maniri voditeljev vzhodnega bloka, kjer je nasprotovanje inštitucijam pravne države v luči političnih interesov ne le nekaj normalnega, ampak celo sprejemljivega. Mislite si, kar želite, ampak to je ena od značilnih razlik med državami s totalitarno preteklostjo in demokratično tradicijo – oklepanje oblasti in teptanje pravnega reda namreč. Zato tehtamo rešitve:

Če je Janša kriv in mu odvzamemo mandat, verjetno ne bo hude krvi, tako kot ne, če ni kriv in mu ne odvzamemo mandata, zato se posvetimo ostalima dvema robnima rešitvama te enačbe.

Če predpostavimo, da Janez Janša v resnici ni kriv, in dopustimo, da se mu vzame mandat, potem Janezu Janši nastane nepopravljiva krivica. Ne le njemu. Hujše je, da tisočim njegovim volivcem. 

Če Janez Janša je kriv pa mu ne odvzamemo mandata (upoštevaje, da je tudi demokracija zamejena z zakonodajo), nastane škoda družbeni ureditvi in nevarna možnost zlorabe oblasti.

Tako torej nastane luknja v trupu barke, na kateri sedimo mi vsi. In ta parazit, ki gloda po tej luknji, ravno tako ostane na tej barki naše usode. In tu je bistvo. Bistvo je, da varujemo tudi tiste, ki niso dali mandata lubadarju, da nam izgloda čoln in da potonemo, kar je sicer legitimna izbira nekaterih. 

Verjetno le pridemo do logičnega sklepa, da je Janša politik, ki nas zastopa. Nas vse. In tu prevlada naš interes, ne njegov. Interes nas vseh torej, kjer velja, da naj bi bil, ne glede na politično barvo in provenienco, odločilen odnos do zakonitosti, integritete, če želite. To bi moral bit najnižji skupni imenovalec vseh barv. To je vključen tudi interes tistih, ki Janše sploh niso volili! 

Zgolj če bi Janšo volilo 100,00 odstotkov ljudi, bi lahko dopustili, da obremenjen s težo korupcije vlada in izvaja oblast. Za to gre! Koliko in če je Janša kriv, naj torej sodijo drugi. Mi kot demokratična družba pa bomo varneje pluli, če bomo takšne rizike izključevali in se izogibali temu, da nas zastopajo sumljivci. Ne gre namreč več za nekoga, ki bi kandidiral, ampak za interes družbe, da vlada najboljši, največji altruist, meritokrat, poštenjak. Če v to lahko upravičeno dvomimo, se moramo zavarovati, ker je ostala izbira velika. 

O Janši ne bi smeli glasovati in tudi Janša ne bi smel biti v državnem zboru

Ves opisan zaplet kaže predvsem, da ne razumemo demokracije oziroma, nikomur se ne zdi sporno glasovat o mandatu nasprotnika, vsem pa se zdi normalno volit maherje ki #delajo. Ko glasujemo zlorabljamo večino, ko bi morali odločit, pa ne znamo. To je naš domet. Demokratično disfunkcionalni smo.

Pustimo fetišistične debate o tem, kako moramo imeti demokracijo radi in kako je učinkovita. Vprašanje je, ali jo znamo in želimo sprejeti ter izvajati, tudi ko se ljudstvo odloči drugače, kot si morda želimo. Ker razumemo je ne. Zato bi bilo morda le bolje, ko bi si natočili čistega vina in spoznali, da morda nismo dorasli temu civilizacijskemu napredku, vrednoti, ki nam jo privzgajajo samo po sebi, in se usmerimo v totalitarnost. Verjemite: bolj optimalno, torej učinkovito, bo tekel sistem glede na mentaliteto, ki nam vlada. Takrat bomo lahko iskreno goreče malikovali kult voditeljev in v njihov interes suspendirali še zdrav razum, če bo potrebno. Lažje nam bo. Zagotovo pa nam ni pomoči dokler nam ni jasno da nadzorovanci (obsojenci) v državnem zboru ne morejo nadzirat tiste, ki nadzirajo njih tako kot nam mora biti jasno, da ni v našem splošnem interesu to, da nam vladajo obremenjeni z utemeljenimi dvomi v njihovo integriteto.