Polni sami sebe, kar je postala stalnica slovenskega politikantstva, so bili oblastniki slepi in gluhi za dogajanja v državi in so zmotno menili, da je režimska premoč dovolj. A so naleteli na zdaj že legendarni veto Državnega sveta, ki ga je spodbudila civilna družba. In tega niso mogli prebroditi, nikakor si niso mogli zagotoviti potrebnih 46 glasov absolutne večine, vse do zimske razprodaje v stilu "vse mora ven" kot zadnje režimske burke pred prihajajočimi aprilskimi volitvami.

V zvezi z aktualno potekajočo obravnavo Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-D) je seveda v nebo vpijoče najprej to, kako se je sploh znašel na sedežu zakonodajne veje oblasti. Seveda tako kot si pritajena politična ozadja predstavljajo državo – mimo vseh pravil in zakonov. Spisala naj bi ga nekakšna s pravom povezana "mreža", ki ne more zatajiti interesne povezanosti z javnimi viri financiranja, saj je bila formalno ustoličena prav v prejšnjem mandatu vlade s stranko, ki se konkretno zavzema za konflikte interesov. In taista "mreža" ne more skriti niti virov financiranja od vse bolj vidnih akterjev in morda vsaj delnih scenaristov agend, lansiranih v razglašeni korona krizi.

To je seveda lahko moteče, ni pa pravno sporno. Pravna spornost nastane, ko se znajde njihov predlog zakona v Državnem zboru mimo zakonsko opredeljenih obveznosti – ko se zanj ne zbira 5.000 podpisov ljudske iniciative (saj bi ponujeni predlog zakona lahko opredelili kot izdelek civilne družbe) ali pa vsaj potrebnih podpisov poslank in poslancev. Na naša številna javna opozorila so opisano zagato rešili sukcesivno – šele po tem, ko so se z zakonom dodobra seznanili in dogovorili "interese" v tej politični igri, so ga torej naknadno opremili s podpisi poslank in poslancev za nadaljnjo "obravnavo".

Ko ima politika polna usta civilne družbe

In kako prozorna je slednja. Magnetogram prve obravnave v okviru rednega postopka sprejemanja zakona se bere kot srce parajoči ljubezenski romani, ki smo jih vajeni s strani tistih, ki nimajo ničesar povedati. So pa močni v zlorabi besed. In besednih zvez. Tokrat so še prav posebej močni v zlorabi besedne zveze civilna družba, saj naj bi bil po besedah predstavnikov interesnih skupin predlog zakona nastal v civilni družbi in naj bi bil torej nekakšen odraz pričakovanj civilne družbe. Pa to seveda ni. Ker najprej, kot že navedeno, ni nastal v civilni družbi, kakor tudi ne odraža stanja v civilni družbi, ampak je zgolj še eden od premišljenih poskusov vnosa vsebin določenih interesnih skupin. Pod tokrat na novo uvoženo oziroma zlorabljeno besedno zvezo.

Zloraba civilne družbe kot slučaj ali strategija?

Seveda aktualna zloraba civilne družbe ni ne prva in verjetno niti zadnja. Gre za očitno skrbno nadaljevanje strategije znanih interesnih ozadij v času pred volitvami, ko se načrtno zlorablja besednjak dejanske civilne družbe, tiste brez kapitalskih interesnih ozadij, tiste, ki postaja vse glasnejša in vse bolj prepoznavna. In to brez vsakršne piarovske ali medijske podpore. Je zgolj (še) ena v vrsti zlorab besed, kot so "gibanje" in "ljudstvo", ko znana interesna ozadja ne morejo skriti nervoze ob več kot očitnem vstopu kredibilnih akterjev v prostor, katerega ne želijo deliti z nikomer. Kakor tudi ne prenesejo, da v njem kdorkoli karkoli produktivnega kreira.

Orodja za doseganje interesov

Seveda pa obravnava konkretnega zakona in opisana zloraba besednih zvez ni edino polje, kjer skušajo znana interesna ozadja lansirati piarovske manevre. Vse več je tudi tistih znanih kvazi pisem bralcev, ki jih pišejo nevidni vojaki z namenom sporočanja naročenih mnenj in stališč kot delom načrtne strategije znanih interesnih ozadij za potrebe vzpostavljanja privida javnomnenjskih stališč. In t.i. push-anje besednjaka. Temu se pridružuje še zmeraj bolj prisotna medijska (iz)gradnja kultov osebnosti iz vrst navideznih predstavnic oziroma predstavnikov navidezne civilne družbe, ujetih v svojo interesno povezanost z javnimi viri financiranja. In tako priročni plen znanih interesnih ozadij. Za (iz)gradnjo tovrstnih kultov imajo na voljo tako rekoč neomejen medijskih prostor, video, tiskanih, elektronskih in digitalnih medijev, s katerim vzpostavljajo privid brez realne osnove.

Vprašanje za glavno poker omizje

So navedene tehnike (še) zadovoljive? Očitno naročniki zanje so in čeprav ostarele, se očitno (še) prodajajo. Toda ali lahko naročniki še stavijo na uspeh tovrstnih tehnik? A se jim v glavi še vedno vrtijo filmi stare zavesti in predstave stare politike? Ali še nihče ne sluti, kaj se dogaja izven območij režimskih mehurčkov? Kot je zapisal prijatelj, ki razume bistvo, ki je očem nevidno: "Ste opazili, kako se ljudstvo prebuja?"

Gregor Kos, gibanje Zdrava družba