Kaj bi se zgodilo v primeru konvencionalnega spopada v Ukrajini med Združenimi državami Amerike in zvezo NATO na eni strani ter Rusijo na drugi? Premoč ruskih sil na kopnem in v zraku bi bila takšna, da bi se ZDA prvič v zgodovini soočila z močnejšim nasprotnikom. Dominacija ruskih tankovskih enot je tolikšna, da bi ruske oklepne enote prej ali slej povozile izpostavljene frontne položaje. Toda Rusija se ne bi ustavila v Ukrajini, temveč bi območje delovanja razširila na baltske države, Poljsko, Romunijo in drugod, kar bi vključevalo napade na letališča, skladišča in pristanišča zveze NATO po globini celotne Evrope. Posredovanje v duhu 5. člena Ustanovne listine zveze NATO - da napad na eno članico pomeni napad na vse - bi se sprevrglo v samomorilski pokol.
Kdo je Scott Ritter? Častnik armade Združenih držav Amerike, o katerem ne boste uradno slišali ničesar, pokopan v pozabo. Sodi namreč med številne častnike, ki so naredili iz armade ZDA najmočnejšo svetovno vojaško silo, vendar so jih odstavljali zaradi časti in poštenja, da bi jih zamenjali neuki zlikovci, pripravljeni moriti za interese politično-gospodarskih elit. Rojen v poklicni vojaški družini leta 1961, je Ritter končal več vojaških šol visokega ranga, od leta 1984 je bil del prestižne obveščevalne službe mornariških enot, analitik sovjetskega posega v Afganistanu, iransko-iraške vojne, posebni svetovalec generala Normana Schwarzkopfa, sodelavec angleških varnostno-obveščevalnih služb ...
Med služenjem v Iraku je Scott Ritter kaj kmalu zaznal zlaganost propagandne mašinerije in sramotno zlorabo armade za interese geopolitičnih strategov. Kot sodelavec OZN med 1991 in 1998 je oznanil neobstoj iraškega kemičnega orožja kot deklariran motiv napada. Nepopustljivost poklicne poštenosti ga je oddaljila od uradnih razlag in položaja visokega častnika. Ko je stopil na prste orožarskim mešetarjenjem med družbo Lockheed Martin in Izraelom, je bilo njegove kariere konec; z njim so se pričela ukvarjati vojaška tožilstva. Naveličan hinavščine je Ritter iz armade izstopil sam in od tedaj je aktivni borec zoper manipulacije vseh vrst.
Ta častni človek je pred kratkim objavil avtorski prispevek (vir) o možnostih uspeha ameriškega vojskovanja v vzhodni Evropi. V času dominacije neukih, politično motiviranih, naročenih, škodljivih avtorjev Ritter z neoporečno strokovnostjo razstira stvarnost. V avtorskem prispevku z naslovom A war with Russia would be unlike anything that USA and NATO have ever experienced (vir) zapre usta globaliziranim manekenom vojne, kakršen je Jens Stoltenberg, ki o vojskovanju ne vedo nič, bi pa planili v boj.
II.
V jasnem vojaškem jeziku podčrta, da bi v primeru napada na Rusijo armada ZDA s pripadajočim NATO zavezništvom doživela "poraz, neprimerljiv s čemerkoli v ameriški zgodovini". Sklicuje se na študijo analitičnih služb iz leta 2017, namenjeno Kongresu, iz katere izhaja:
" ... vojaške sile ZDA so v Evropi pod sovražnikovim nadzorom, brez potrebnih efektiv, neustrezno organizirane za resen odpor. Pomanjkanje preživetvenih zmogljivosti zračne obrambe in elektronskega vojskovanja bi v kombinaciji s prevelikim zanašanjem na satelitske komunikacije in navigacijske sisteme GPS povzročilo hitro uničenje vojske ZDA, če bi se soočile z rusko vojsko, ki je v potrebni meri organizirana, usposobljena in opremljena za zmago nad našimi enotami."
Po Ritterjevi oceni je imela ameriška armada v nedavnih bližnjevzhodnih posegih popoln nadzor nad okoljem spopadov. Na bojiščih vzhodne Evrope bi bil položaj izhodiščno drugačen. Ruska premoč v topništvu je v smislu števila artilerijskih sistemov in pripadajoče ji efektive tako enormna, da bi ustvarila prostorski vakuum med enotami ZDA na frontu in v zaledju. Frontne izpostave bi bile hipoma odrezane od oskrb vseh vrst. Na pomoč ne bi mogli prileteli medicinski evakuacijski helikopterji, bili bi sestreljeni. Terenskih rešilcev ne bi bilo – tudi če bi prispeli na kraj spopadov, bi jih uničili. Ne bi bilo terenskih bolnišnic; tudi če bi bile ustanovljene, bi jih uničile ruske mobilne enote.
Združene države bi se prvič v zgodovini sodobnega vojskovanja soočile z odsotnostjo dominacije v zraku, saj bi zračni prostor nadzirale zelo učinkovite ruske letalske sile. Ruske zemeljske enote bi nemoteno delovale pod zaščito zračne obrambe, s čimer se ZDA in NATO še nista soočila; terenske enote bi ostale brez zračne podpore, obleganih čet ne bi mogli reševati. Enote na tleh bi ostale prvič v zgodovini prepuščene izključno sebi. Zaradi premoči Rusije pri zmogljivostih elektronskega vojskovanja bi bili na terenu gluhi in slepi, brez stika z okoljem, brez možnosti komuniciranja, prejemanja obveščevalnih podatkov, brez delujočih elektronskih sistemov; napredno orožje v teh pogojih ne bi moglo delovati. Izgubili bi večino sil, še preden bi se lahko "zaprli" pred nenehnim obstreljevanjem.
Dominacija ruskih tankovskih enot je tolikšna, da bi tudi v pogojih optimalnega tankovskega in protitankovskega delovanja Združenih držav ruske oklepne enote prej ali slej povozile izpostavljene frontne položaje. Rusija se ne bi ustavila v Ukrajini, temveč bi območje delovanja razširila na baltske države, Poljsko, Romunijo in drugod, kar bi vključevalo napade na letališča, skladišča in pristanišča zveze NATO po globini celotne Evrope. Ritter oceni, da bi bil zapisan potek absolutno edini mogoč, pa bi se posredovanje v duhu 5. člena Ustanovne listine zveze NATO sprevrglo v samomorilski pokol.
III.
Da ne gre za zavržno rusko propagando, namenjeno beganju demokratičnih sil, ne izhaja le iz biografije tega častnega ameriškega patriota, temveč iz vrste sprotnih analiz zahodnih obveščevalnih služb. Če ne bi bilo tako, kot zatrjuje in dokazuje Ritter, bi že bilo prišlo do napada na Rusijo, kakor je bilo prihajalo, če se omejimo na dogajanja zadnjih desetletij, do napadov na Irak, Afganistan, Jugoslavijo, Libijo, Sirijo. Pretveze o posesti kemičnega orožja, terorističnih napadih na Dvojčka, odsotnosti demokracije, zaščite manjšinskih narodov, obrambe vrednot svobodnega sveta in bog ve še česa, bi se že usmerile na Rusijo. Zatiranje svoboščin vseh vrst, prilagoditev "našim" standardom, grožnja ozemljem okoliških sosednjih demokracij in podobna sprenevedanja bi že bila odprla pota dostopom do plinskih nahajališč, rudnikom redkih kovin, žitnicam in ostalim resursom, s katerimi bi "krepili demokracijo", dokler se ne bi začeli požirati med sabo. Do nadaljnjega so torej puške odložene v skladišča v pričakovanju vnovične slabitve te večne nasprotnice in grožnje vsemu naprednemu.
Upajmo, da se bo Slovenija končno imunizirala pred vojnimi bobni, ki jim tako radi prisluhnemo od sprejema v zvezo NATO. Slovenski narod je obstal v zgodovini le zato, ker je znal prisluhniti razumu, odložiti čustvovanja, se brigati zase in bivati v mejah mogočega. Morda bi bilo dobro tudi tokrat preskočiti čustvene popadke lotevanja tujega, saj je to zanesljiva pot do izgube svojega.