Padec Kabula 15. avgusta lani je zaznamoval konec skoraj polstoletne vojne. To je dan, ko je afganistansko ljudstvo po 43 letih kaosa in okupacije končno spet postalo neodvisno. Režim, ki ga je leta 2001 nastavila Busheva administracija, so na splošno sovražili in zaničevali kot nasilno kleptokracijo gospodarjev vojne in dobičkarjev, ki so na račun ljudi posesali milijarde pomoči. Vse "volitve" so bile groteskna prevara že od samega začetka, začenši z Bonnsko konferenco novembra 2001, ko je bila država prisiljena dopustiti, da je Severno zavezništvo, ki je ravnalo po ameriških ukazih, zavzelo Kabul; to je bilo najbolj očitno v narodni skupščini leta 2002, ki so nastavili Hamida Karzaja za predsednika. 

To je članek (vir), napisal sem ga leta 2009, v katerem razpravljam, da je bilo težavno ponovno vpeljati afganistanska plemena v politični proces po veliki polarizaciji, ki so je neizogibno povzročila desetletja državljanske vojne. Najbolje, kar bi Združene države Amerike lahko naredile, bi bila razorožitev in razlastitev vseh škodljivih in skorumpiranih gospodarjev vojne ter politikov, ki so jim dali katastrofalna pooblastila na vseh ravneh. 

In, paradoksalno, to je dosežek dvajsetletne nebrzdane korupcije: popolna oslabitev in razkroj milic gospodarjev vojne, kar je končno tlakovalo pot v trajen mir. Nenaden padec Kabula brez boja in prelivanja krvi avgusta lani je najboljša stvar, ki se je lahko zgodila Afganistanu in svetu. Resnično, to ni spodrsljaj Joeja Bidena, temveč osupljiv uspeh: na mah, kot da bi presekal gordijski vozel, je umik ZDA, ki ga je Biden ukazal, razrešil trdovratni afganistanski problem, ki je ostajal nerešen od leta 1978 in je dvakrat – sovjetski vdor in 11. september 2001 – pripeljal svet v najresnejšo krizo po II. svetovni vojni, kot je izjavil Jimmy Carter. 

Talibani niso bavbav, ampak enostavno izraz tradicionalnega staromodnega, plemenskega afganistanskega islama, ki ga pozdravlja velika večina ljudi in je zanje normalen, z izjemo majhne odtujene elite, ki jo je ustvarila ameriška radodarnost. Plemena, ki so hrbtenica talibanskega gibanja, so popolnoma sposobna mirnega upravljanja, s kančkom spoštovanja in diplomacije, kot so bila v monarhiji. Dejansko je Afganistan zelo patriarhalna in paternalistična družba, v kateri so moški avtoritativni do žensk, kar je pripeljalo do gnusnih zlorab, zlasti v nedavnih skrajnostih. Vendar takšna je kultura; nekaj, kar se lahko spreminja samo s potrpežljivostjo in časom, ne pa z nasiljem in silo.

Talibansko gibanje v devetdesetih letih je bilo pristen proizvod afganistanskih plemen, ki ga je politično prevzela pakistanska vojska zaradi svojih razlogov in interesov, in je skrenilo v smeri džihada. Po letu 2001 je ameriška invazija povzročila še večjo radikalizacijo, ker je vse do zdaj spodbujalo vojno. Ampak če bi se vojna končala, bi bila plemena vesela, da imajo priložnost skleniti mir, in bi gotovo zavzela manj skrajna stališča.

Natančno to se dogaja zdaj; ljudje sprejemajo mir. To je moral biti najmanj krvavi prevzem v zgodovini, kajti režim se je sesul brez enega samega strela, tako kot jerihonski zidovi, ko so zatrobile izraelske trobente. Talibansko kruto, toda učinkovito šeriatsko pravo (ki med ostalim določa, da se nikogar ne sme siliti v zakon ali spolni odnos), bo verjetno ponujalo veliko učinkovitejšo zaščito pred nebrzdano zlorabo žensk kot nepoštena sodišča prejšnjega režima. 

Carlo Cristofori je bil sekretar Mednarodne komisije za solidarnost z afganistanskim odporom, ki so jo ustanovili poslanci Evropskega parlamenta po sovjetski invaziji na Afganistan leta 1979. Na tem položaju je tesno sodeloval z več afganistanskimi odporniškimi organizacijami in se seznanil z mnogimi afganistanskimi političnimi osebnostmi. Afganistansko politiko je analiziral trideset let. Objavljamo z njegovim izrecnim dovoljenjem.